Vlažna in mrzla Lima

Lima je precej veliko obmorsko mesto, ki ga je leta 1535 ustanovil Francisco Pizarro in je bilo skoraj dve stoletji prestolnica Španskega imperija v Južni Ameriki. Glavni predeli v Limi, ki smo jih večinoma tudi mi obiskali, so Miraflores & San Isidro, Barranco in centralni del Lime. Imeli smo srečo, da smo rezervirali hostel v pravzaprav najbolj turističnem predelu Miraflores, ki je res neverjetno lep in je znan po rožah (to pove že samo ime predela, kajti flores so v španščini rože). Ulice so široke in čiste – kot da bi jih nekdo ravnokar očistil z vodo. In da ne govorim o tem, kako je okolica na splošno urejena. Povsod pokošena trava, nič plevela, najlepše pa je na vsakem koraku videti naše sobne rastline. S to razliko, da tukaj niso sobne, ampak rastejo kar zunaj. In to povsod! Benjamini, čudežnice, kaktusi, palme vseh vrst … Te rože, ki pri nas, revice, životarijo v majhnih lončkih in prej ko slej ponavadi itak umrejo, tukaj uživajo v razkošju njim ugodnega podnebja in so zato velike. Tudi ogromne – po več metrov! Benjamini so orng drevesa, čudežnice so noro pisane in tudi do 2 metra velike.

Glavni trg Plaza del Armas

Dober meter visoka čudežnica pred hostlom

Pravzaprav sem bila čisto presenečena, kako je možno, da je tako veliko mesto, kot je Lima, lahko čisto. Kar velik del smo ga prepešačili, šli na tržnico nabavit vse možno eksotično sadje, ki so ga imeli, da smo se malo naužili tropskega sadja. Bilo je kar zabavno kupovati in preizkušati sadje, ki smo ga prvič v življenju videli in sploh nismo vedeli, kako se ga lotiti. Če sem si prav zapomnila ime, mi je je od vsega sadja bila najbolj všeč chirimoya. To je nepravilno okrogel, kot velika pomaranča velik zunaj zelen sadež, ki ima notri peške, vsebina pa je mehko bela in to je ravno tisti del, ki je za pojesti.

Sadje na tržnici

Del izbora sadja s chirimoyo spodaj

Pitanaya extra - ekstra lepa in nič kaj ekstra dobra

Lima je bila v času našega obiska zelo mrzla – sonca praktično ni bilo, malo je pihal veter, bilo je nekje okrog 16-18 stopinj, česar seveda nismo pričakovali za kraj blizu ekvatorja, zato nas je kar malo zeblo. Zdaj se v Limi končuje zima, zaradi česar je na plažah, na katerih so ob toplejšem vremenu baje trume surferjev, sedaj bilo le nekaj entuziastov. Od nas se je na surfersko desko pogumno podal le Uroš, Primož se je namočil do kolen, Slavica, Barbara in jaz pa smo čisto nepričakovano okusile Pacifik. Namreč, nič hudega sluteč smo sede opazovale valove in se pogovarjale o tem, da bo ta, ki prihaja, menda kar velik. Hja, je bil kar velik – tako, da nas je pošteno zalil in sta se Slavica in Barbara mogli iti preoblečt, ker sta bili premočeni do kože. Podnebje v Limi je močno vlažno, zato se oblačila zelo zelo počasi sušijo, tako da to res ni bila najboljša izkušnja.

Uroš na poti v Pacifik

Lima je močno potresno področje, zato so po celi plaži znaki s smerjo evakuacije v primerih tsunamija. Čeprav, iskreno povedano, mi sploh ni jasno, kaj ti znaki komu koristijo, ker preden se človek povzpne po tistih konglomeratskih klifih, ki so najbrž visoki kakšnih 150 metrov, ga tsunami že zdavnaj zradira s plaže. Je pa pogled na klife res fantastičen. Hotele, restavracije in druge stavbe gradijo tako na robu, da niti približno ne razumem, kako dobijo gradbeno dovoljenje na takšni lokaciji. Namreč, ti klifi izgledajo kot kup zbitega peska z nekaj kamni vmes in res ne delujejo najbolj stabilno. Ampak, dobro, oni že vedo, kaj delajo ;-)

Mesto na konglomeratu

Smer evakuacije v primeru tsunamija

S pomočjo vodičke Mariane, ko smo jo, mimogrede, močno preplačali, smo si ogledali še zelo staro pokopališče, ki je značilno po kipih in deluje precej Mehiško/Špansko, samostan San Francisco s katakombami, največji vodni park v Južni Ameriki, nakupovalno ulico v revnem predelu Lime, ki je delovala kot mravljišče revnih ljudi, ki na vsak način skušajo nekaj prodati. Tam smo res zelo izstopali, pa še menda ni bilo glih najbolj varno, tako da se nismo preveč zadržali.

Nakupovalna ulica v revnejšem predelu Lime

Pokopališče

S pokopališča se vidijo tudi barakarska naselja Lime - t.i. favele

Zaenkrat imamo s Perujci dobre izkušnje, vsi so zelo prijazni. Angleško žal ne znajo kaj dosti, zato se mi pospešeno učimo španščine in v teh nekaj dneh se za silo že zmenimo vse stvari. Na začetku pa je bilo kar težavno. Na srečo je Slavica dovolj gledala telenovele, da smo nekako uspeli nabaviti letalske vozovnice do Iquitosa, kjer smo trenutno.

Mojca