Hola še enkrat!

Popravek zastavljenega vprašanja za vas ... Namesto gor in dol, uporabimo raje termina proti ali z rečnim tokom.


In še malo za vizualno predstavo poti skozi te poplavne gozdove, si oglejte video posnetek iz Youtuba. Posnet je bil, ko so z mojim bivšim sodelavcem, Markom Bowlerjem iz Anglije, s katerim sva si delila pisarno v Nemčiji, snemali oddajo o enih zelo posebnih primatih.... red uakari.
Drug posnetek je pa izsek tega dokumentarca.


http://www.youtube.com/watch?v=8EhDYYjuprQ

http://www.youtube.com/watch?v=3DPxJCncb20



In lepe velikonočne praznike!
Včeraj sem gledala ceremonijo (sprevod) Jezusovega pokopa. So šli zelooo pooočaaaaasi skozi mesto.


Lp, Darja

Hola! Que tal?

Mmm … esta comida esta muy rica!

Donde estan los monos?

Tienes enamorado o estas soltera?

Vsekakor eni izmed najbolj govorjenih ali slišanih stavkov. Kaj pomenijo, pa preverite sami. :-)

Uh, kje začeti … Toliko za povedati.

Najprej bi vas povabila na potovanje po mogočnih rekah Peruja …. Nekje tri tedne nazaj smo se torej štirje člani naše ekipe, terenski asistent Ney, študentki Allison in Jacira ter jaz, odpravili na eno in pol dnevno potovanje proti Estacion Biologia Quebrada Blanco (EBQB). Drugega terenskega asistenta, Camila, smo pustili v Iquitosu, ker je imel tečaj iz vožnje čolna, ladje po reki (no, saj ne, da tega baje, in verjamem, da res, že ne bi znal, samo za uradni žig je pač potrebno zadovoljiti uradniško kolesje).  Zjutraj smo se dobili pri meni v hostlu, do vrha otovorili dva motokarja z našimi potrebščinami ter se zapeljali do pristanišča.

Še predenj sta voznika motokarjev uspela ustaviti na cilju, so se nam že pridružili krepki, nasmejani fantje, hiteli raztovarjati našo prtljago in jo na ramenih, glavah nositi nekam vstran.  Sprva sem malo čudno pogledala, češ kaj se dogaja, ampak, kot sem videla da Ney vse to spremlja z nasmehom, sem se sprostila in pomislila, da on, ki že nekje petnajst let opravlja svoje delo, že ve kako in kaj. In res, po plačilu prevoza, nam je namignil naj mu sledimo ter nas po nekaj ovinkih pripeljal do majhne ladjice, kjer je že čakala vsa naša prtljaga. Kaj, s tem mini, nekje pet metrskim lesenim čolničkom na vesla, se mislimo mi voziti dva dni?! Jah … Zanimivo … Pa smo šli … Prvi del poti bi opisala kot vožnjo skozi Benetke s perujsko arhitekturo, glasbo in ljudmi. Lesene hiše na kolih, ribiči v kanujih, ritmi salse iz vseh smeri, rahlo smrdeč vonj pristanišč, fantek, ki iz verande hiše nemoteno lula v vodo ob tebi, nasmejani, zvedavi obrazi mimoidočih, ki si te ob pozdravu drzno ogledajo …

Haha … da se malo zbudimo iz romantike! :-) Sedaj, ko to pišem, sedim na postelji v sobi enega hostla, ki bo po vsej verjetnosti moj dom vedno, ko bom tukaj v Iquitosu, nakar mi neka hitra senca na tleh zmoti pogled. In lej ga šmenta, miška, ki si zaradi svoje poštene velikosti zasluži, da jo poimenujem preprosto kar miš, je švignila v sobo skozi odprtino pod vrati. Si malo ogledala kopalnico, mene, potem pa se na strinjanje obeh odločila, da moja soba ni njej primeren bivalni prostor.

Ok, nazaj na reko Itayo. Ja, zadnjič sem omenila samo tri reke. V bistvu se začne vse skupaj na tej reki, ki se po kakšni pol uri vožnje sreča z Amazonko. Ampak, še preden se je to zgodilo, nas je ta naš majhen čoln, predal mnogo večji ladji. In kot je očitno navada v Peruju, smo vsak privezali svojo visečo mrežo pod strop in se, tisti, ki smo šli najdlje, prepustili ležerni vožnji do večera, do vasi Chino. Večino časa smo se vozili po reki Tahuayo, ker so na njenem obrežju naselbine. Mogočno Amazonko smo v bistvu samo oplazili, pri prehodu Itaye v Tahuayo. Gre res za spoštovanja vredne reke. Tako samo za zelo grobo predstavo, Amazonka je nedvomno mnogo širša od Ptujskega jezera. Pri tem je potrebno poudariti, da kar je od daleč videti kot obrežje, še zdaleč ne pomeni, da tam ni vode … da mogoče deblo drevesa, čigar krošnjo vidiš, ni do metra ali več vodi. A se bom kar predala in rekla, da mi je realna širina te reke še neznana, a dejstvo je, da se spreminja z izmenjevanjem deževne in sušne dobe, ter da moramo pretežno uporabljati mersko enoto kilometer.

Če smo že pri ugibanju, imam vprašanje za vas! Ali smo pluli iz Iquitosa proti postaji gor (proti toku) ali dol (s tokom) po rekah? :-) V pomoč samo to, da smo šli proti jugu. Ajd, da vidimo, če še je kje ostalo kaj znanja geografije!  Kar se barve vode tiče, se z lepoto naše smaragdno zelene Soče ne more kosati. Vse reke so tukaj rjave, z ogromnimi nanosi listja, vej, blata. Saj ne, da izgledajo ravno umazane, ampak k plavanju vseeno pretirano ne vabijo. Četudi me je po uri sedenja na vročem soncu kar malo zamikala osvežitev, je seveda kar hitro odtehtalo dejstvo, da bi se lahko v tistem trenutku marsikaj skrivalo v tisti rjavi tekočini. Ja, in tako lepo ležerno, umirjeno minejo ure v družbi sopotnikov, katere sem razumela bore malo.

Ko smo zvečer prispeli v Chino, smo najprej doživeli napad komarjev in zato smo s puncama brez kakšnega odlašanja postavile mreže proti komarjem na lesenem podu neke hiše. Zjutraj se je pot nadaljevala še s tretjim čolnom. Tokrat na motor (aja, tudi ona velika ladja je na motor, :-) da si ne bo kdo predstavljal kakšne vikingške scene, levo in desno veslače, spredaj pa enega bobnarja za ritem!). Volan tega malega hitrega čolna je sedaj prevzel Ney. Sledilo je nekje dobre tri ure vožnje po manjši reki (a še vedno vsaj tri-krat širši kot Drava), potem vijuganja skozi gozd, kjer sem samo občudovala spretnost šoferja, kako je vedel, kam zaviti, levo ali desno ob drevesu. Kar se tiče občutkov ob cik – cakastem drsenju s čolnom med drevesi, ko te veter nežno boža po obrazu, včasih oplazi dolga plazilka iz krošnje nad tabo, potem nekaj glasno štrbunke v vodi, medtem ko se na drobni jasi sonce poigra z razpršenimi vodnimi kapljicami, naj samo rečem, da včasih pozabiš dihati … Čudovito je.

Skozi gozd

Po prihodu na ciljno obrežje, je bilo sedaj še treba vso našo osebno prtljago, delovno prtljago, zaloge hrane, plinsko jeklenko, prenesti slabe pol ure hoje v notranjost džungle do naše baze. Na srečo je bil tam en striček, ki nam je vse to pomagal. Sicer do postaje vodi ustaljena pot, in na splošno ni problem priti do tja. Ker pa vendarle gre za pragozd, katerega se torej ne čisti, kot je navada v slovenskih gozdovih, ti pot potem kje preseka manjše ali večje padlo drevo. V normalnih okoliščinah je to sicer super zanimivo, samo, ko si pa otovorjen ko mula, pa ni nič kaj simpatično utirati novo pot, ovinek mimo tistega drevesa.

Kako izgleda postaja. Gre za čistino, jaso, kjer kraljujeta dve bajti, ki ju povezuje majhen podest. Sta vizualno tipični perujski; na kolih, leseni, ena hiša – en prostor, brez stropa ampak direktno lesena streha pokrita z listi neke rastline. Ne vem, bi znalo biti, da gre za palmine liste. Ena hiša je spalnica, druga pa združuje kuhinjo, jedilnico in laboratorijski del. Velikost teh hiš ni zanemarljiva. Kakšnih 8x18m? No, jaz in moja predstava prostora … Bom naslednjič vzela meter v roke! :-)

Jedilnica, laboratorij, Neyeva spalnica

Na nasprotni strani pa kuhinja

Iz te jase, iz vseh strani obdane z gozdom, vodi več poti. Eno ste že nekoliko spoznali, sedaj bi omenila še dve zelo pomembni. Ena te po dobrih sto metrih klanca navzdol skozi gozd popelje do počasi tekočega potočka, ki med drugim zaradi peščene podlage izgleda rumeno. Kljub temu, da se ponaša z nizko globino, meni nekje do sredine meč, je malo nad njegovo gladino speljana brv iz srednje oziroma kar manj debelih debel. Vzporedno in levo od te brvi je preko potoka postavljena tudi velika miza. Mogoče ste nekateri že uganili. Smo v kopalnici! :-) Ki pa je veliko več od tega, tudi pralnica in zaloga pitne vode oziroma vode za vse. A nekoliko več o tem kasneje ali celo naslednjič.

Druga potka, ravno tako pomembna in enako dolga, vodi skozi gozdno ravnino do majhne, z mrežo obdane ute in z že prej opisano perujsko streho. Sredi ute je luknja. Seveda, gre za WC. Ampak, prvič odkar obstaja ta postaja, baje že nekje 30 let, so fantje zmontirali tudi WC na splakovanje! Do tega se sploh ne rabiš prebijati skozi gozdne stezice, ampak je kar znotraj na novo zazidanega (iz cigla!) prostora, nekaj metrov stran od hiše. Vau, tega res nisem pričakovala! No, je bilo najprej treba najeti dva delavca iz sosednje vasi Diamante (dostop do njih je mogoč samo s čolnom po reki), da sta popravila, ponovno izkopala luknjo, tisto, ki jo vsak WC pač rabi :-), ker se je v tem času, ko ni bilo nikogar na postaji, očitno sesula. Naslednjič še samo zmontiramo (ali bolje rečeno Ney in Camilo) umivalnik in smo tuto completo! Sicer vodo za WC dobimo iz zbiralnika za deževnico. Kar seveda pomeni, da je njegovo delovanje odvisno od količine padavin. No, trenutno je tukaj t.i. zima, deževno obdobje, zato bo torej ta reč nekje pol leta brezhibno delovala, kasneje pa nazaj na potko skozi gozd. :-)

Dan izgleda nekako tako. Bujenje eno uro pred sončnim vzhodom, ob petih, zajtrk, v gozd iskat željeno skupino opic, ostaneš z njimi do druge, tretje, četrte ure popoldan, nazaj na postajo, kuhanje večerje, tuš, druženje, spat med deveto in deseto uro zvečer.

Pichicos, kot rečejo tukaj tamarinkam, so zelo igrive majhne opice. Moram reči, da so mi v živo dosti bolj simpatične, kot so mi bile na posnetkih. Neverjetno, kako dobro so habituirane, navajene ljudi – se jim lahko približaš včasih celo manj kot en meter! No, to velja za tri skupine, bomo pa sedaj poskusili bolje habituirati še dve skupini, tako da bom lahko čez nekaj mesecev pridobivala podatke iz petih skupin. Za ta proces habituacije bomo najeli ljudi iz Diamante. Namreč, tukaj se gre za to, da se opice navadijo na prisotnost človeka, kar pomeni, da se morajo z njim redno srečevati in se ob tem ne počutiti ogrožene.

Zaenkrat smo največ časa preživeli samo z eno skupino, ki šteje sedem članov, od tega dva mladička, stara približno en mesec. Ker je vedenje odraslih do mladičev zame precejšnjega pomena, je bilo potrebno izkoristiti ta čas, za testiranje metod. Sploh pa, tudi sem hotela, da študentkama, Allison in Jaciri, čimprej in čimveč pokažem, kako bi naj to vse skupaj izgledalo. Namreč, ko greš v gozd, ni vedno ravni najbolj sigurno, da boš želeno skupino sploh našel. A za to se je hitro izkazalo, da jo je zelo lahko najti, tako da je bila tokrat zvezda našega zanimanja. Hitro mi je postalo jasno, da največji problem, oviro, predstavlja razlikovanje posameznikov. Predstavljajte si, da imate pred sabo enojajčne dvojčke, ki se ves čas premikajo, vi jih pa morate vedeti razlikovati med sabo v vsakem trenutku, ker je bistveno, ali je Lojzek tisti, ki pretepa Frančeka, ali je obratno. Ja, sva se po tem, ko sta Allison in Jacira odšli nazaj v Iquitos (sta imeli test iz angleščine :-)) z Neyem obrnila na tisto osnovno, oziroma bom raje rekla začetno biologijo, kjer se je vse začelo z opazovanjem, primerjanjem, skiciranjem drobnih razlik. Ali ima ta mogoče na koncu rep malo bolj na špic, ali je tam ne levi strani hrbta nekoliko svetlejša lisa ali sta morda dve, hmmm …. mislim, da temu manjka košček dlake pod ušesom, temna lisa tega je nekoliko višje kot temna lisa onega … Kaj naj rečem, počasi gre to. Vsekakor je tukaj bistvena razlika med mano in Neyem. Ma neverjetno dobro mu gre to. Pravi, da naj počakam še dva meseca, bom baje tudi jaz kar streljala kdo je kdo. Uh, upam…

Torej, slaba dva tedna smo bili tam vsi štirje. Moram reči, da smo se super ujeli. Punci sta zelo prijetni, zgovorni, nasmejani in navdušeni nad delom v džungli. Blazno smo se zabavali, ko sem skušala jaz z mojo polomljeno španščino in njunim razumevanjem samo zelo osnovne angleščine razložiti natančne metode dela. Haha … Postavite se v vlogo, da morate nekomu razložiti razliko npr. med kopulacijo, ki je v mojem primeru definirana z naskokom in ritmičnim gibanjem medenice in samo naskokom, torej brez tega gibanja ali pa kako izgleda grozilni napad ali … No, včasih ne vem, komu je bilo bolj nerodno pri obrazložitvah, prikazih tega, ampak, nam je na koncu le uspelo! Z veliko, veliko smeha! In na koncu smo se vsi strinjali, da se zaposlita na mojem projektu. Zadnji teden sva z Neyem sama kraljevala v hiškah sredi džungle. Med drugim sva naredila načrt za velik leseni zaboj, ki ga bomo naslednjič zmontirali v kuhinji. Namreč, po nekaj dnevih sem opazila, da največji problem za svežo zelenjavo, sadje, ki mora biti na zraku, predstavljajo miši, mravlje in predvsem ščurki. Ja, ščurki!!! Ti so povsod!! Neverjetne živalce! V bistvu so mi celo lepi, ampak, mi je zelo žal, na moji hrani jih nočem! Nakar sem prišla z idejo, da bi tem živalim fizično onemogočili ta dostop. Sedaj moramo v Iquitosu nakupiti deske, vse ostalo je na postaji. Tako da se že veselim, ko bom lahko naslednjič zabijala žeblje v les in nato jedla korenček  brez odtisov zob nočnih bitij! :-)

Ok, samo še par kratkih zadevic. Sprašujete, kako se znajdem v tej vodilni vlogi. Moram reči, da veliko lažje, kot sem si mislila.  Zaenkrat brez težav, zelo spontano. In kar je super, da se vsak zaveda svoje vloge, nalog in jih brez problema, sitnarjenja izpolnjuje. Ter, kar se mi zdi zelo pomembno, ne izpodbijamo drug drugega. Imam občutek, da smo vsi že vajeni dela z zelo različnimi ljudmi. Predvsem se to vidi terenskima asistentoma. Me zanima, če bo to tako ostalo…

Bzzzz ….. zancudos …. komarji…  Veliko manjši problem, kot sem mislila. Me zelo veseli, da me je toliko ljudi totalno prestrašilo z njimi, tako da sem se mentalno in materialno dobro pripravila na njih. Ma, v moji domišljiji je šlo že tako daleč, da sem mislila, da včasih sploh ust ne bom mogla odpreti, ne da bi jih nekaj pogoltnila. Ne ne … so prisotni, ampak sploh ni panike. So celo ure, ko jih sploh ni in si lahko celo v kratki majici!

Za na konec bi se še samo posvetila poti nazaj v Iquitos, ki je bila blazno zanimiva. Torej, kot sem že omenila, smo v dobi dežja. To pomeni, da se kar naenkrat ulije, traja dolgo ali malo časa, gre za močno deževje ali pa nekaj srednjega. Včasih pa izraz, da se je ulilo kot iz škafa, še najbolje opiše vse skupaj. Zadnje dneve, ko sva bila z Neyem tam, se je frekvenca teh dogodkov znatno povečala. Se je zgodilo, da tudi nisva mogla iti na teren iskat opic, ker pač nima smisla, da se potikaš po gozdu ves moker, in jih zaradi glasnega zvoka dežja sploh ne moreš slišati, kakor jih je tudi skoraj nemogoče najti, ker se skrijejo v neko zavetje.

Ko je napočil čas za odhod nazaj v mesto, je bil na najino veselje zelo lep sončen dan. Torej nazaj po tisti potki do motornega čolna. Potka je bila večji del zelo blatna, nakar sva prispela do popolnoma poplavljenega dela gozda. Naprej je bila voda samo do gležnjev, a z vsakim korakom naprej se je višala in višala ter ustavila meni nekje na višini kolen. Zanimivo, me prešine, gazim po poplavni vodi poplavnega deževnega pragozda, kjer so v vodah razni nekoliko večji plazilci, električne jegulje … Ok, pa nadaljujmo pot. No, nakar prispeva do mosta. Ja, del te poti se vije preko, v normalnih okoliščinah, ne prevelikega potoka. In most tega potoka je takrat nekje dva metra nad njegovo gladino. Kar pa seveda tokrat ni držalo! Voda je bila tako visoka, da je ograja, horizontalno ležeča palica za oprijem rok komaj gledala nad vodo. In ko rečem ograja, mislim samo dva metra palice, na eni strani mosta, ki je sicer dolg nekje štiri metre. Sama širina mosta je dobrega pol metra. Sva se Neyem kar malo spogledala … aha … to moreva torej prečkati … ok … In kar mi je res všeč pri njem, je da je tak tip človeka, ko reče 'ok, let me think, just a moment, no problem.' Pa je Ney najprej znosil vso opremo na drugo stran. Počasi, eno za drugo. In prišel še džentlemansko nazaj po mene, da mi poda roko. Me je zamikalo, da bi rekla, eh, saj bom ja že sama spravila preko svojo opremo in sebe, ampak, mi je razum velel, da je brez veze igrati heroja in raskrirati padec v vodo z vso opremo – računalniki, gpsi, telefoni, štoparicami, zunanji diski …, sploh, ko imam zraven človeka, ki dobro pozna vsak pedenj mostu (v mojem spominu namreč ni bil trden kakor kamen kost…). Sem bila na mostu skoraj do bokov v vodi. Ampak, vsaj voda je bila res zelo počasi tekoča. Tako da se trenutno v Iquitosu ubadam tudi z rešitvami za bolj varno prečkanje poplavljenega mostu. Ker eno je bilo ko sva bila samo dva vsak s svojim nahrbtnikom, nazaj grede nas bo več in z vso zalogo za tri tedne. Res neprijetno, da bi se kdo ali kaj znašlo v vodi. Zaenkrat imam v mislih vrvi in škripce. Inženirji, z idejami na plan, prosim! Časa imate do jutri dopoldan.

Ko sva se s čolnom vozila nazaj, je bila reka res občutno višja. Ponekod prav do krošenj dreves, tako da sva se morala večkrat skloniti, ko sva vijugala skozi gozd. Pa še en super del te poti. Na reki  Blanco sem imela inštrukcije vožnje motornega čolna. Ma super stvarca!! Dejansko sem takoj dobila občutek kako se zadevi streže, ampak … haha … ko sem se malo preveč udomačila in v tem mojem sproščenem vzdušju hotela Neyu komentirati nekaj o mimoidočih hišah, sem kar naenkrat naredila ravno izrazit napačen gib in še enkrat, tako da sem naju kar nevarno zazibala. Uh, sva se kar prebudila!! Ja, še bo treba vaje!!

Ko sva prispela v Chino, je voda segala večini hiš kar skoraj do vrat ali pa so bile nekatere celo poplavljene, kljub temu, da stojijo na nekje meter visokih kolih. Za predstavo, slabe tri tedne nazaj, je bila ta vas na suhem. Čeprav gre za deževno obdobje poplavnih ravnic, tako visok nivo vode le ni običajen. Naj bi bila najvišja v zadnjih šestdesetih letih! In veliko ljudi je ostalo brez domov … Po napovedih, naj bi nivo vode še nekoliko narastel, in ostal tak do nekje junija, julija. No, midva sva morala pot nadaljevati kar ponoči naprej po reki do naslednje vasi, Esperanze, ker je ladji, ki naj bi prišla v Chino, odpovedal motor. Ta vožnja je imela nekaj romantično mističnega v sebi. Umirjeno drvenje v temi po ogromni vijugasti reki, ko ti pot osvetljujejo samo luna in zvezde…

Hasta luego…

Do naslednjič …

Darja

P.S. In hvala vsem za spodbudne besede!!!