'Kuham, kuham kavico za mojo
ljubo mamico …' 'Katero kavo pa?' 'Ja, Barcaffe', bi se glasil najbolj tipičen
odgovor Slovenca. Tukaj te naše priljubljene mešanice seveda ni. V zameno za to ti po navadi ponujajo
razne druge instant variante, ki se niti slučajno ne morajo približati temu,
čemur bi jaz rekla dobra kava. Pa še to ne poceni! Skoraj dva evra. Žal,
dežela, ki sicer ima dobre surovine, jih tudi drago izvaža, a sami se pa raje
zadovoljijo z nekimi poceni tujimi proizvodi. Ah, to dobičkarsko gospodarstvo!
In potem ni čudno, da med nami tujci velikokrat privrejo na da dan hrepenenje
po dobri, bogati, dišeči kavi. Že Cankar je pisal o skodelici kave, tako da bi
rekla, da nam je Slovencem, Evropejcem ta ritual jutranje / popoldanske kavice
močno zakoreninjen v krvi. Dolgo časa sem se neuspešno trudila zvabiti naše
perujske brate in sestre v džungli na meni neizogibno čudoviti ritual kavice po
kosilu, a človek se mora pri določenih zadevah pač slej ko prej predati porazu.
Saj ne da je ne pijejo, samo nikoli po kosilu, kot je zame v navadi. A vendar, sedaj več nisem sama v tem! Tudi
Omer se rad užitkarsko nasmiha ob tej topli črni tekočini po kosilu. V Iquitosu mi je do sedaj uspelo najti le dve
restavraciji, kjer ti postrežejo z izdelkom vrednega veselja. In uganite kdo vodi
ti restavraciji … eno Italijan, drugo pa Francoz! :-)
Če že nimajo dobre kave, imajo pa
nekaj, česar mi nimamo in vsaj meni, privabi nasmešek na obraz. Kokos!! Ta
fantastičen produkt marsikatere palme! Ko z mačeto odstraniš (odstranijo) lupino
na zgornji četrtini, se prikaže luknja v katero vtakneš slamico, preko katere
lahko potem srkaš njegovo osvežilno in vitaminov polno kokosovo vodo. Ko
popiješ za nekje štiri decilitra tekočine, odstraniš še preostalo lupino ter
poješ sočno, kot sneg belo, notranjost.
Mmmm … :-) Skoraj popoln obrok! Ob zadnji džungelski pustolovščini sem navdušena
ugotovila, da blizu naše postaje, le nekje dvajset minut vožnje po reki Blanco,
živi en prijazen (domnevam, sama ga še nisem srečala :-) ) striček, ki ima med drugim
nasajenih nekaj kokosovih palm in jih z veseljem tudi proda. Normalna cena za
to je nekje en sol, ki pa v mestu, kakor vse ostalo, seveda doseže bolj ali
manj trojno ceno.
Vsekakor je občasni kokos ena
izmed ne mnogih stvari, ki jih lahko zaužiješ sveže na postaji. Ker nimamo
hladilnika, imamo svežo zelenjavo (papriko, paradižnik, korenček, redkvice,
rdečo peso, zelen fižol, zelje in občasno še kaj drugega) in sadje (jabolka in
limone) samo dokler jih ne zagrabi gnitna mrzlica ali si jih ne privoščijo
nočni obiskovalci. To vedno zelo variira. Vsaj zadnjemu delu se bomo skušali v
prihodnje izogniti, ko bomo končno zmontirali zaboj iz lesenega ogrodja in
mrežastih stranic. Pač, to traja …. Zadnjič smo kupili ves material, les
razstavili, da se posuši, sedaj nas čaka barvanje z zaščitnim lakom in kot
slednje še samo konstrukcija produkta. Joj, kako se že veselim njegove
potencialne funkcionalnosti!
Sicer sem pa razvila 'relacion
amor - odio para arroz' ali drugače, ljubezensko – sovražni odnos do riža. Ah
ta riž, riž, riž in še enkrat riž. Zakaj sovražni, ker je prisoten ob vsakem
kosilu (če hočeš še tudi za zajtrk in večerjo) in zakaj ljubezen, ker nekaj pač
mora utišati glasne vzdihe želodca. Kar je vedno prisotno so tudi testenine.
Tako da imamo vsaj izbiro. Čeprav vedno isto :-).
Jim pa oprostim, ker je kljub temu skoraj vedno zelo okusno. Trudimo se, da
imamo na zalogi tudi krompir, a sedaj nam je že dvakrat uspelo, da ga ni bilo.
Enkrat so ga prodajalci pozabili zapakirati, drugič je bila zmeda kdo ga bo
kupil in smo na koncu zopet ostali brez. Joj, za mene, ki sem bolj iz
krompirjeve dežele, to ni bilo ravno simpatično. Lahko si prestavljate veselje,
ko smo enkrat slučajno odkrili, da so v
Chinu odprli novo trgovino in nam je prodajalec zagotovil, da ga imajo stalno
na zalogi. Pograbilo me je ravno tako navdušenje kot sem ga doživela v Ugandi,
ko je po dveh mesecih prišla na obisk Mojca, sestra, in mi prinesla domače
klobase, domače rdeče meso, domačo potico, domače kekse … :-) No, ob tem rižu,
testeninah in občasnem krompirju je še vedno ena ali dve vrsti omake. Načeloma
obvezno z mesom (iz konzerve seveda), saj ti Perujci niti približno nočejo niti
od daleč povohati pojma vegeterijanstva in se samo nasmihajo ter zmajujejo z
glavo, ko pride kak vege gringo. Mene to ne moti. Konec koncev sem iz
štajerskega konca, kjer so bile koline od nekdaj velik dogodek. Če bi se dalo,
bi že vpeljala uporabo tünke, ali bunke, kot temu nekateri tudi rečete, vendar žal
konzerviranje mesa in vročina nekako nista z roko v roki.
 |
| Kajman, juka, banane, avokado, paradižnik in bananini olupki; v Iquitosu, seveda ;-) |
Ampak, na kar sem pa zelo ponosna da mi je
uspelo, je vedno sveži kruh. Izkušnje iz potovanj so me naučile, da to sploh ni
samoumevna zadeva. Vsaka država, kontinent ima svoje zakonitosti glede tega.
Indija se mi je predstavila s sicer dobro, a nekvašeno in zato ploščato
različico, Afričani so mi zmeraj ponujali samo sladke produkte in še te po
navadi zelo mehke, medtem ko sem jaz hrepenela po slanem, kompaktnem, izrazito
tro-dimenzijskem kruhu. Ko mi je še v Nemčiji profesor postregel z novico, da
imamo na postaji pečico na plin, se mi je takoj porodila ideja peke kruha. In
tako sva imeli z mamo (babico) trening doma v Prvencih. Ona potrpežljiva, a
stroga profesorica, jaz pa vajenka. In mama, sedaj se, kot sem vam obljubila,
vaše znanje že širi po amazonskem nižavju. Vsi na postaji se z navdušenjem
strinjamo, da sveži dišeči kruh zdaleč prekaša trdega in suhega, ki so ga
toliko let jedli tukaj. Sicer je bil moj prvi poskus izvedbe le-tega v Peruju
res zgolj bolj samo poskus. Saj, okus še je bil, ampak bi pa rabili skoraj
žago, da smo ga uspeli razkosati. A vaja dela mojstra in sedaj je tak kot mora
biti! :-) Je bilo treba ugotoviti tudi posebnosti pečice … Sedaj ga ne delam več samo jaz, ampak se te
mojstrovine učijo tudi ostali. Tudi kuharice.
Ja, imamo kuharice, ženske iz
vasi Diamante. No, eno naenkrat, ampak se izmenjujejo. Hkrati čistijo prostore
in so za nas tudi perice. Vsekakor to pomeni močno razbremenitev za vse nas.
Namreč, za mojo ekipo, ki je po deset ali več ur na dan z opicami, čemur sledi
zvečer še eno do dve urno vpisovanje podatkov v računalnik, bi bilo to
absolutno preveč. Da zase sploh ne omenim, da je potrebno včasih tudi kaj
laboratorijskega dela, ki ga lahko izvajam samo ko ni gibanja v hiši. To je ob
polni hiši in lesenem podu v zraku na lesenih kolih, ki eksponentno prenaša
vsak tresljaj, moč doseči le ko vsi spijo ali če grem ven na klopco (:-) nova pridobitev), ko
ni dežja in če se le da, ko še je svetlo. Namreč, noč prinese komarje in druge
insekte, ki jih privlači umetna svetloba čelne svetilke, ter seveda ne vidiš
kdaj te začnejo naenkrat napadati mravlje.
Sedaj, ko sta se punci
osamosvojili ter zato sami zbirata podatke pri eni skupini, midva z Neyem pa
pri drugi, je potrebno poskrbeti, da sta vešči tudi vpisovanja podatkov.
Trenutno to pomeni, da vsakokrat pregledam njune vpise, popravim, onidve
popravita, jaz še enkrat pregledam in tako pač dokler ni vse na svojem mestu. No,
sicer računam, da se bo to skoraj končalo, smo že skoraj na tej točki. :-) Pa še včasih sledi
malo administativnih in ostalih aktualnih zadevic, kar me pripelje do postelje
bolj pozno kot bi si želela. Tudi Jacira in Allison, ju moram pohvaliti, sta
pridni. Nista imeli ravno lahkega dela, da sta prišli do te točke. Eno je, da
sta se morali naučiti mojih metod, z razumevanjem seveda, ker se je včasih
treba na licu mesta kaj odločiti. Kot dodatno sem tudi jaz na začetku še kar
spreminjala, prilagajala vse skupaj. Je le drugače pisati projekt v pisarni,
kot ga nato dejansko izvajati. Potem sta se morali naučiti prepoznavati vse
posameznike, vedeti najti opice ter jim slediti, da ti sredi dneva ne izginejo
kam. Za ta zadnji del sem kar zaposlila Neya kot njunega inštruktorja. Je bilo
kar zabavno, ker ni vajen tega, da bi predajal to znanje, ki je zanj popolnoma samoumevno.
Sem mu morala večkrat reči, da ko že misli narediti korak, naj ga ne naredi in
naj razloži puncama zakaj bi ga naredil. :-) Na koncu nam je uspelo. In super, da sva imela ta trening, ker naslednji mesec
odide v Nemčijo, jaz pa dobim novega asistenta Migdonia, ki ga bova morala
zopet naučiti določenih zadev. Sicer punci zraven podatkov za mojo raziskavo
zbirata podatke še zase, za svoj zaključek študija biologije. O prehrani
sadežev saddle-back tamarink. Ney in Camilo pa imata preko vzdrževanje in
popravilo postaje, česar je sedaj kar v izobilju.
 |
| Postaja |
Nikakor ne morem zanikati
hvaležnosti, ki jo občutim vsakokrat ko gredo opice na svoj dnevni počitek
visoko v krošnjo za pol ure, uro, dve … Oh, kako je to fajn! Takrat si lahko
privoščimo malico (jabolka, krekerji, kruh s pašteto in sirom), malo počitka,
spanca … :-) In kako si po tretji uri popoldan mislim, da bi lahko začele že počasi
razmišljati o spanju in ko po četrti uri še vedno ne kaže nič takega, pa so moje
misli že malo močnejše … :-) Res, nikoli ne veš
kdaj se bodo te živalce odločile za nočni dremež. Ampak po navadi je to nekje
do pol pete popoldan. Zakaj je za nas nujno, da ostanemo z njimi do tega časa?
Iz dveh razlogov. En se skriva v njihovi aktivnosti; dokler so budne so
aktivne, sploh pa imajo tendenco, da se ravno vedenja, ki me zanimajo, bolj
izrazijo v popoldanski urah. Drug razlog tiči v tem, da nimajo ovratnic preko
katerih oddajnikov bi jih lahko naslednji dan poiskali. Posledično je najlažje,
da smo zjutraj, še predenj se prebudijo, kar je enkrat med pol šesto in pol
sedmo uro, odvisno od skupine, pri drevesu kjer spijo. In čakaš … Če zamudiš ta
trenutek, jih je potrebno ponovno iskati v gozdu.
Zadnjič sva z Neyem članom
skupine 3 nadela imena. Tako nimamo več embra – samica ena ali dva, macho -
samec ena ali dva, juvenil - 'najstnik' ena ali dva ampak: Big Mama (ker je res
ogromna!), Lola, Kučma, Sancho Pansa, Sinjorina (ker je gospodična pravilno
špansko 'senorita', ne pa napačno 'sinjorina', kot jaz rada uporabljam) in Pedro.
No, infanta - 'dojenčka' sta ostala kar crias, po špansko, ker ju ne ločujemo.
 |
| Ko je čas za počitek |
 |
| Lola |
Omerjev projekt ima to prednost,
da ni vezan na dnevne navade opic. Ima po gozdu postavljene kamere na ponjavah,
ki jih bo hodil preverjat in je zato prav vseeno kdaj se zbudi. Je pa res, da
si dolgega spanca s Camilom (drug asistent, ki mu pomaga) ne moreta privoščiti,
ker se vsi ostali zbujamo pred peto zjutraj in tudi če bi bili super tiho, je
nemogoče, da te že prej omenjeni tresljaji lesenega podu v zraku, ne spravijo
pokonci. Sicer imamo trenutno še dva dodatna prenočevalca. Kot sem že zadnjič
omenila, smo sedaj začeli tudi s habituacijo, navajanjem na človeka, dveh novih
skupin pichicos. To delo izvajajo štirje moški iz vasi Diamante. Rotirajo, en
mesec ena dva in drug mesec druga dva.
Sedaj sem že toliko prehodila ta
naš košček džungle, da začenjam prepoznavati posamezna drevesa. Vsekakor je še
zdaleč od primerljivosti s poznavanjem,
ki ga imata Camilo in Ney. Ali pa njuno orientacijo v gozdu. Noro!! Tega sploh
ne razumem. Če vedno skoraj do metra vesta kje smo! Za mene je to blizu
znanstvene fantastike. Tako, od oka, se mi sicer sanja kje se nahajamo, a
včasih ga kar krepko mimo brcnem. Je vsekakor v pomoč, da imamo urejen kvadratni
sistem poti 100 x 100 metrov.
Nekega lepega sončnega dne, ali
je mogoče bil turoben deževen … hmmm … :-),
smo z Neyem, Camilom in Omerjem prišli
do zaključka, da so poti preveč zaraščene. Včasih res nisi bil prepričan, ali
gre za našo ali za živalsko stezico. In ker sta se punci ravno osamosvajali,
Omerjevo delo pa zahteva, da bo večkrat sam pohajal po gozdu v iskanju želenih
rastlin, smo se na licu mesta odločili, da je treba poti obnoviti. Še isti
večer se je Camilo odpeljal v Diamante iskat delavce in naslednje jutro ob osmi
uri smo že imeli kopico moških pripravljenih za delo. En dan ob spremstvu
Camila, drug dan ob spremstvu Neya, so očistili vse poti. Vau, moram reči, je
bila akcija speljana ena dva tri! Z Omerjem sva se zabavala ob rahlo nadutih
mislih, da se počutiva kot deželna kneza, saj je pravzaprav pol vasi delalo za
nas in to v trenutku ko smo si zaželeli! Ljudje v vaseh, ki so oddaljeni od
mest načeloma nimajo služb ampak so doma, kmetujejo, čeprav na tej nerodovitni
zemlji nič kaj ne raste, razen palme, juke, različnih vrst banan, lovijo ribe,
pace, tiste že zadnjič omenjene velike glodavce, ter tudi prepovedane,
zaščitene živali, kot so npr. opice in potem to skušajo prodati v Iquitosu.
Nekateri prodajajo domače izdelke, jedi, pijačo ob družabnih dogodkih, kot je
nogometna tekma (o ja, ni ga kotička po svetu, kjer se ne bi fuzbal prijel :-) ) ali se kak posameznik
loti gostinstva (jp, tudi povsod popularna zadeva). Zato je povsem razumljivo,
da se pograbi vsaka priložnost za možnost hitre pridobitve denarja, tega
večkrat prekletega sveta vladarja. Ob takih spoznanjih se res počutim
privilegirana, da izhajam iz evropskega okolja. Bistvena razlika je, da mi daje
izbiro, česar je velik del ljudi rojenih v teh okoljih nima.
 |
| V osrčju džungle |
Vendar, tudi mi se gremo včasih
ribičev. Domnevam, da ne rabim posebej poudarjati, da Ney in Camilo blestita v
tem. Se gre Camilo tuširat in pride nazaj s par ribami. Baje, da jih je kar na
roke ulovil! Ma saj včasih ne vem, če me zafrkava ali naj mu dejansko verjamem!
No ja, spet drugič pa prinese orjaško žabo in jo že odira. In imamo zoper svežo
meso za večerjo… :-) Eno nedeljo (edini dela prost dan v tednu) sem se tudi jaz pridružila Neyu na
ribolovu. Ko sem zagledala reč, s katero bo on ribe lovil, sem samo izbuljila
oči in se smejala. Hmmm … kako naj to opišem … saj poznate Pozejdona, grškega
boga morja, ki ima v rokah trizob?! :-) Haha … približno tako je izgledala Neyeva palica. In valda, da se nisem mogla
zadržati s pikro dvomečo izjavo, če misli on res s tem loviti ribe? On mi
hladno kot špricar odgovori, da 'itak, da ja'. Sva počasi, tiho veslala po reki
Blanco in se ozirala za ribami, on spredaj, jaz zadaj. Naenkrat Ney otrpne, v
sledečem trenutku trizob silovito zaluča v vodo, ga potegne nazaj in mi poda
izzivalno zadovoljen pogled, ki je govoril, 'a sem ti rekel', jaz pa smeje samo
zmajujem z glavo.
 |
| Tehnika z trizobom |
Ker si je mojster sedaj zaželel
lova z ribiško palico, sva se odpeljala do njegovih staršev v Chinu, kjer sva
si sposodila dve doma narejeni ribiški palici, da bom baje še jaz lahko kaj k
večerji prispevala. A kot se je na koncu izkazalo, je on prispeval nekje deset
rib, jaz pa niti ene! Mi sploh ni jasno. Pa če jih je lovil kot po tekočem
traku! Res, sploh se ne zafrkavam, imam posneto, da je včasih rabil nekje dve
do tri sekunde od trenutka, ko se je trnek dotaknil vode in je bila riba že v
zraku. No, slovenski ribiči! Kot zelo očitno, se na to sploh ne spoznam, a po
moje je šlo za tisti način, ki se mu reče muharjenje, ko ne čakaš dosti, ampak
vržeš trnek v vodo, relativno hitro zopet ven in tako naprej. Jah, jaz sem
postajala počasi že malo sitna, ker sem še tista dva trenutka, ko se je
dejansko nekaj začelo dogajati tudi pri meni, naredilo kdo ve kaj narobe in
izkupiček je kar vztrajal in vztrajal na nuli. Sem šla raje kar ulovljenih rib
čistit, da sem bila vsaj v neko korist.
Vodna gladina se je tudi tokrat
strahovito spremenila, a tokrat v obratno smer. Je padla za nekje tri metre v
povprečju. S čolnom je bilo zopet treba po novih poteh, ali bolje rečeno
starih, ki so bile prej zalite. A to še vedno ne pomeni, da nismo bili visoko
nad vodno gladino. Predstavljate si, da ste se iz najvišjih krošenj preselili
za eno, dve nadstropji niže do srednje velikih. :-) Jp, še zmeraj jadrate visoko! Ob poti nazaj v mesto so se pokazale prave
posledice podivjane vode teh mesecev. Podrte, uničene hiše in z njimi nesrečni
ljudje.
 |
| Po padcu vode |
 |
| Selitev družine |
Dragi moji, ura v Peruju je že
zdavnaj odbila polnoč, kokosovo vodo, meso in ostalo sadje, ki si ga v Iquitosu
vedno privoščim v izobilju, sem že pospravila in čas je, da se tudi jaz
pridružim nočnemu počitku.
Buenas noches,
Darja
