Hola!
Konec
januarja. Evropa drhti v mrzlem zimskem objemu. Le streljaj vstran, če skoku
preko oceanske atlantske luže lahko
rečemo tako, čaka žgoče vroče poletje. Prasketajoče ulice Lime, glavnega mesta
Peruja, vodijo vse do z ogromnimi valovi bahaškega se tihega oceana. Kot nalašč
za test ravnotežja na surferski deski.
Precej časa je minilo, kar sem nazadnje stala na takšnem plavajočem
vozilu. In še to je bilo vedno z jadrom. Tokrat so namesto vetra glavno vlogo
prevzeli odločni valovi. Prenekatere
izkušnje so me naučile, da je pri poskusu novih stvari vsekakor kanček modrosti
skrite v razlagi izkušenega. Bila je le dobra ura, da me je v roke vzel
inštruktor, a vredno, ker mi je takoj uspelo zajahati valove. Začetniška sreča
je bila z mano le bore malo časa, a dovolj za zmagoslavne občutke, h katerim
sem se nadejala vse jesensko – zimske mesece v Nemčiji. Ponovno na poti,
ponovno v Peruju.
Sedaj sem nazaj v tej blazno raznoliki deželi že dobre štiri mesece.
Ves ta čas imamo v širši okolice džungelskega obrečnega mesteca Iquitosa
deževno obdobje. Lani v ta čas sem vam opisovala blazne dvige voda, poplave, a
za letos moram reči, da takšnih ekstremov nismo doživeli. Voda je sicer ves čas
visoka, vendar zgleda, da v svoji visoki normali, saj hiše niso nič
poplavljene. Vsekakor so količine dovolj velike za čudovito razburljivo drvenje
skozi gozdne krošnje. Včasih ti pogled sledi jati papig, drugič veliki ujedi, tretjič
se iz goščave zaiskrijo oči velikega plazilca ali le majhnega oposuma, četrtič
te preseneti vijugast skok ribe iz vode ali, nekoliko manj prijetno, štrcelj
podrtega drevesa v vodi, ki meni, tebi nič, oblastno poljubi našo hitro drvečo
kovinsko kobilico …
Pod žgočim soncem sredi Amazonke |
Februarja in marca še so na gozdnih tleh prevladovale rjave barve,
nakar se je aprila gozd pomladil, pozelenil in tak ostal ves maj. Premnogo
mladih rastlin si je začelo utirati pot k nebu, ki bo na koncu le za pičlih nekaj
uspešna. Ostale hitro postanejo hrana, zatočišče, plen za streho lesene hiše
ali kaj drugega. Sedaj je džungla reke Blanco, vsaj zame, res izredno lepa.
Džungla v zeleni preobleki |
A podmladka nimajo samo večja in manjša drevesa, temveč tudi naši
radovedni pichicosi, tamarinke. Ponekod so te majhne opice morale postati
odgovorne kar za dve legli. Ravno en mesec nazaj, za prvi maj, sta se skotila
najmlajša dvojčka. Kot običajno, se bosta nekaj mesecev oklepala vseh dovolj
velikih, da ju lahko nosijo okoli in mame za mlečne obroke. Ko bosta nekje s
tretjim mesecem sposobna jesti že bolj trdo hrano, se bo začelo prošnja
odraslih za grižljaj slastne kobilice, ščurka, žabe, sladkega sadeža ali
karkoli bo na voljo. Nam ne preostane nič drugega, kot čakati, da takšna obdobja
prošenj minejo in s tem da mine tudi glasna, precej nadležna prošnja mladih
opic. Verjetno še se spomnite, da skupaj potujeta ponavadi dve vrsti tamarink,
manjše rjave sedlaste in večje temno rjavo – bele brkate. Mladiči obojih so sicer zelo simpatični,
rahlo nerodni, z zvedavimi pogledi. A brez dvoma je lažje poslušati moledovanje
mlade sedlaste tamarinke kot brkate, saj imajo te nek čudno kričeč zvok. Pač,
so kot vsi otroci v določeni fazi, ko ima jok še kako pomembno vlogo.
Kučma na preži pred nevarnostjo z dvojčkoma na hrbtu |
Brkata tamarinka z mladičem na hrbtu |
Simpatičnost raznih vrst mladih opic in drugih živali, kot so lenivci,
kapibare, tapirji, papige, pasavci … žal vodijo v izkoriščanje, preprodajo teh
bitij. Prepogosto se dogaja, da ti kdo ponuja mladiča na ulici za pičlih 50,
100 solesov ali dolarjev. In prepogosto se še vedno najdejo ljudje, tujci, ki z
dobrim namenom ravnajo povsem nespametno ter takšno žival kupijo in jo predajo
tukajšnjim zavetiščem za divje živali. Češ, da s tem živali rešijo življenje.
Morda res, tej določeni, a to še ne ovrže dejstva, da s tem podpirajo nelegalno
trgovanje s prostoživečimi živalmi. Vsaka prodana žival bo namreč nameščena z
novo. Ponudba in prodaja. In od kje je nova? Iztrgana iz rok, šap staršev in
skrbnikov. Odvisno od vrste, a večina jih ne da svojega zaroda tako zlahka. To
žal marsikdaj vodi v njihovo pogubo. Imeti divje živali udomačene v neki
amazonski vasi daleč vstran od mesta še nekako razumem. Ljudje se preživljajo z
lovom in sigurno kdaj uplenijo žival, ki ima ob sebi mladiča. Odraslo žival
uporabijo za meso, mladiča vzamejo s sabo domov. Večje vrste opic ljudje
marsikje zauživajo. Kjer sem jaz sicer ne, vsaj ne redno, čeprav vem, da jih je
marsikdo že poskusil. Za tamarinke mi je veliko ljudi pritrdilo naklonjenost imeti jih za domače živali, saj so baje zelo koristne. Ves čas so na preži za hrano,
vsem majhnim kar se premika po hiši. Predvsem naj tukaj izpostavim ščurke, pajke
ter majhne miši, podgane, oposume. Zanje so torej predvsem čistilci.
Mladič sedlaste tamarinke pri ljudeh |
Mladič wooly opice; na poti proti Iquitosu, kjer je bil prodan |
Ptica daleč stran od svobode |
Splošno je imetje domače živali bolj malo razširjeno. Oziroma bolj
natančno rečeno, imeti in zanj lepo skrbeti. Predvsem ta drugi del. Psi so
povsod, mačke tudi. A veliko jih je blazno zanemarjenih. Večina ljudi v njih ne
vidi sopotnikov, temveč lovilcev majhnih glodavcev, čistilce. Po mestu se vedno
klati ogromno število psov, od katerih le redkokateri ni shujšan ali z resno
kožno boleznijo. Ob hoji po ulici je potrebno kar paziti, da ne stopiš kašnemu
zaspancu na rep ali šapo. So prijazni, navajeni ljudi, a problem nastane, ko se
začneta dve tolpi pretepati med sabo. Takrat je bolje biti nekoliko vstran od
švigajočih čeljusti. Ljudje so nanje navajeni, tako da gre v veliki meri le za
obojestransko ignoranco. Večina se jih je verjetno skotila na ulici, čeprav
nekaj jih je zagotovo v svoji rani mladosti, ko so bili še simpatični puhasti
kužki, imelo lastnike, ki so jih sčasoma zavrgli.
Zanimivo rešitev (?) podobnega potepuškega problema se je domislilo
nekaj živalskih aktivistov turškega Istanbula. Nekoliko ven iz Istanbula je gozd
ogromnih razsežnosti. Ko so psički postali psi, jih je (verjetno še vedno)
veliko ljudi odpeljalo v ta gozd in tam pustilo. Posledično so se po gozdovih začele
klatiti lačne tolpe na pol divjih psov, ki so znali biti napadalni. Ideja: sit pes – priden pes – ne rabi biti
uspavan. Rešitev: dostava hrane tem psom. Tako vsak dan ena oseba natovori svoj
avto z raznimi ostanki hrane od restavracij, mesarjev, pekov, se zapelje v gozd
ob določeni uri, hupa in iz gozda priteče najprej nekaj psov, nato več, in še
več, dokler ni cesta prekrita s pasjim stampedom, ki sledi počasi premikajočemu
se avtomobilu. Prišli so po svoj dnevni obrok. Ko sem dve leti nazaj videla ta
prizor me je osupnilo. Še najbolj od vsega njihova miroljubnost do nas, navdušenje
ter strpnost do deljenja hrane z ostalimi psi. Seveda se je kje vnel prepir, a
kaj naj drugega pričakujemo, če je na kupu več kot dvesto psov. Sodbo rešitve,
prepustim vam vsakemu posebej. :-) Morda je še najboljša rešitev imeti pajka
tarantelo v bajti, kot jo imamo pri nas na postaji. Prosto, da se razume. Ne
rabiš je sprehajat, negovat, hranit, ni glasna, se ne pritožuje in vedno ti
priskoči na pomoč pri čiščenju hiše. :-) Razmislite!
Ney se igračka z našo sostanovalko, gospodično tarantelo |
…. in že smo švignili iz evropsko – azijske pasje družbe nazaj v južno
ameriško naravo lenobno premikajoče se rjave Amazonke, s katero hočeš nočeš
dihajo vsi, vse do koder sežejo njene vidne in nevidne vodne roke. Vendar naj
je še takšna kraljica, papež pa ni! :-) Z vodo lahko razpolaga le v kolikor jo ima. Zanimivo je opazovati to igro nihanja
vodnih nalivov. V začetku maja je skoraj ob uri, še pred sončnih vzhodom,
naenkrat vse zadrhtelo, ko so, ponavadi iz severo – vzhoda, prihrumeli težki
oblaki ter silovito izlili svoje debele solze, ki jih nemalokrat spremljalo
gromko rjovenje ter divje iskrenje. Kljub temu, da marsikdo ob tem vztrepeta,
nam ti debeli vodeni možje takrat vedno podarijo kakšne minute, ali celo uro,
dve več spanca in poležavanja v varnem šotorskem zavetju. Konec maja so ti
možje spremenili taktiko. 'Nič več jutranjega lenuharjenja!' so rekli in
prestavili svoj skoraj vsakodnevni obisk na popoldanske ure.
A naj se še tako trudijo kazati svojo neusmiljenost, ne morejo skriti
v svoj srž prepletene miline. Svežine hrepeneča pljuča nam napolnijo s prijetno
sapico, ki včasih le malo zamiglja kak list ali močno sapo, ki kot gugalnica
zaniha mogočne starce, kateri se trmasto upirajo svojega zemljišča že leta in
leta. Včasih, kateri tudi pade… Takrat gozd preplavi glasen krik padajočega
drevesa z oglušejočim treskom na trda tla. S tem ne mislijo nič slabega.
Življenje starca se nadaljuje, le nekoliko drugače. Če nas težki vodni možje zalotijo
nekje sredi gozda se jim hitro skrijemo pod improvizirano streho iz palminih
listov, ki jih povežemo skupaj z elastičnimi ovijalkami ter počakamo da
odplešejo svoj nori ples. Kljub temu smo jim hvaležni, ker nas hkrati obdarijo
tudi z oddihom pred vedno žgočim soncem in včasih, če pridejo res pravi čas,
tam malo po tretji uri popoldan, vedno skakajočim in polnih energije majhnim kosmatim
bitjecem, ki jih vsi že poznamo pod imenom pichicosi, prišepnejo, da je prispel
čas za večerni spanec. Mi se jim, z že oglašajočimi želodci, hvaležno nasmehnemo,
opicam zaželimo lahko noč, ter se napotimo nazaj tja kjer nas čaka polna miza.
Migdonio pod streho iz palminih listov |
Naprodaj! Interesenti naj se javijo takoj, sicer zna kupčija prej odplavati po vodi :-) |
Zadnje mesece me je navdušenje
nad hrano, ki jo redno zauživamo na postaji precej minilo. No, treba je
priznati, da je bilo to prisotno le bolj prve mesece lansko leto, a me je,
kljub temu, da še gre vedno trdim, da gre za okusne jedače, enoličnost priprave
začela zelo motiti. Manjka domišljija naših kuharic. In kaj storiš v takšnih
okoliščinah? Sam se lotiš kuhanja. Seveda ne vsak dan, pravzaprav zaradi
zabasanega urnika le tu in tam. A vseeno. In tako smo, iz meni bolj domače
kuhinje, kdaj pa kdaj jedli pakin golaž, krompirjeve svaljke, musako, lazanjo,
rižev narastek z jabolki, zlevenko, palačinke, kanelone, marelične cmoke,
pražen krompir, slanike, pečen krompir in tako naprej. Enkrat uspe v prvo, spet
drugič se moram v Iquitosu ponovno posvetovati z domačimi mojstri iz Prvencev. :-) Pri tem človek ne
more, da se ne bi pošteno nasmejal ob komentarjih nekaterih mesoljubih
perujskih sodelavcev, češ da 'dobro je, dobro, ampak … nekaj manjka … hmmm … A
se da pripraviti z mesom?'. :-) Najbolj me je osupnil tak odziv celo na marelične cmoke! A jaj! :-) Tudi Omer večkrat z
nasmehom spremlja moje kuharske pustolovščine, ker pravi, da dobi lušte po
kuhinji svoje babice.
Zraven navdušenja nad mesom,
kakršnimkoli, jih večino perujcev druži tudi nepopisna ljubezen do sladkorja,
sladkega. Kadarkoli v gostišču naročim sok ali kavo brez sladkorja, dobim malo
začuden pogled. Če slučajno pozabim na te svoje magične besede, me ob prvem
požirku kar zaskeli od sladkornega koncentrata. Je nas pa ta ljubezen
pripeljala do novega hit recepta, mašinskih keksov naše prvenske tete. Rečejo
jim kar 'azucarillos' (azucar = sladkor). Vsaj dvakrat na mesec je miza polna
pridnih rok, ki gnetejo testo in se igrajo z obliko le-teh. Tako jih jaz raje
tukaj preimenujem v 'ročne kekse'. Splošno se tukaj zauživa tudi nenormalno
velike količine soli, kisa, da riža sploh ne omenjam. Edina izjema pri tem je
le Ney, za katerega se človek vpraša, od kod mu te neperujske navade. Moje
navdušenje je bolj nad enormno uporabo limon in platanos – banan za kuhanje.
Praženi platanosi so še posebej dobri! Kljub navedeni omejeni raznolikosti,
vsake toliko časa še vedno naletim na kaj novega. Nekaj dni nazaj me je
osupnila jed 'patarashka'. Izkoščičen ribji file iz vseh stani obdan z nadevom
iz paradižnika, čebule, zavit v palmin list in nato pečeno - kuhan nad ognjem.
Noro sočno!
Ko smo že pri novem. Te mesece
nas je na postaji nekoliko več kot lani. Noelia, mlada punca iz Iquitosa je
nadomestila kuharice iz vasi Diamante. Sedaj tudi ona z nami vsak mesec potuje
iz mesta v našo obrečno bazo. Zelo prijetna punca, ki jo le težko zalotiš brez
nasmeha na obrazu. Gabriel, pastor iz Diamante, je maja nadomestil Camila kot
moj novi začasni asistent v gozdu. Seveda je zame ponovno pomenilo, kot že
velikokrat prej, uvajanje novega človeka na metode dela. Lani sva z Eckhardom,
profesorjem, ki nadzira moj projekt, razmišljala o mednarodnih prostovoljcih.
Izkazalo se je, da ni ravno lahko dobiti nekoga, ki ti bo delal, in to
dolge ure vsak dan, zastonj. No, kar razumljivo. Sploh sem prišla do zaključka,
da bi nekoga, ki ni iz tega okolja zelo težko hitro naučil ločevanja posameznih
opic med sabo. Še mi imamo večkrat posvete na to temo. In nato, da bi še se
znal varno premikati po gozdu. Ja, bolje je to nalogo zaupati osebi, ki je
odrasla v dotičnem džungelskem okolju. Nedvomno nam marsikomu nepoznavanja
skrivnostnega eksotičnega dela zemljinega kotička buri domišljijo in prebudi
morda spečo radovednost. S tem gnane misli so do nas pripeljale še eno novo
opičjo navdušenko. Corinna, simpatična nemka, se je odločila pridružiti nam za
tri mesece. Kot študentka biologije bo ob reki Blanco opravila prakso. V tem
sklopu si je zamislila interesanten projekt na temo odraščanja tamarink. O tem
kdaj in kako se naučijo samostojno iskati hrano. Leto nazaj bi ji bolj težko
pomagala. Sedaj sem pa kar prevzela vlogo neke vrste mentorja. Zanimivo, kako
izkušnje situacijo obrnejo.
Tokrat je tudi Omer je dobil
pomoč, študenta biologije Tonija iz Iquitosa. Zadnje mesece mu je projekt
končno stekel s polno paro. Pravzaprav, je že skoraj pri koncu. Lansko
izgubljanje živcev z perujsko administracijo, ki je zaradi totalne
nesposobnosti, neorganiziranosti, s pridržanjem specializiranega zamrzovalnika
za globoko zamrznitev prestavila njegovo terensko delo za pol leta, je končno
rodilo sadove. Njegovo delo je popolnoma drugačno od mojega. Ima bolj človeški
urnik, brez celodnevnega zasledovanja malih pichicosev. Malo v gozd poiskat
drevesa z želenimi sadeži, nabiranje le – teh, za kar je včasih najel
izvrstnega plezalca po drevesih Santiaga iz Diamante, kateremu je treba priznati, da plezanje po deblu brez vej v višino, tudi nad trideset metrov, ni
ravno mačji kašelj! Po pridobitvi sadežev odhiti v pisarno, ki jo je kar
pošteno spremenil v laboratorij, da izolira vonj zrelih in nezrelih sadežev.
Zveni kar malo čudno, ne? Izolirati vonj … Ja, a njemu kar lepo uspeva! :-)
Omer v laboratorijski ekstazi |
A nimamo le novih obrazov, temveč
tudi novo preobleko hiš. Prej bahavo palmino streho je nadomestila bleščeča
kovinska. Ni ravno lepša, a ima svoje prednosti, in zame tudi kar nekaj
slabosti. Manj prepušča dež, a se ga zato sliši kot če bi bil priklopljen na
zvočnik, kar pomeni, da te sredi noči bobnenje včasih kar vrže na noge. Naj bi
tudi zdržala precej več časa. Palmino je namreč treba vsake dve leti zamenjati,
kar udari ne le po denarnici marveč tudi po vedno večjem pomanjkanju teh palm v
naravi. Ves prostor je z novo streho svetlejši in, kar bi bilo verjetno za
večino meni poznanih izjemno pomembna informacija, pomeni manj skrivališč za
ščurke, pajke, kobilice, podgane, kuščarje …. :-) Rahlo nas je bilo strah, da bo akumulacija vročine precej poskočila. Nekoliko
sicer je, a ni sile. Vizualno oceno dajte kar sami. Moja je verjetno večini
jasna. Lesene trame so zamenjali cementni stebri, in WC je dobil nov tank za
deževnico, kar je izboljšalo njegovo pogostost uporabe. Precej pomembna
pridobitev za bolj sušno obdobje. Kuhinja, v kateri se baha nova pečica, se je
povečala za nekaj kvadratnih metrov, a še vedno čaka na končno podobo z
umivalnikom in kuhinjskim pultom. Potem jo le še povežemo s še enim novim
tankom za vodo in voila, po vsako kapljico vode za umivanje ni več potrebno iti
dol po bregu do potočka. :-) Nakup je bil storjen ta teden v Iquitosu, manka le še montaža. To nas čaka
mesec. Res upam, da uspe!
Bajta v razsulu |
Postaja v vsem svojem novem blišču |
Mi se torej borimo za čim več vode,
medtem ko slišim, da bi se je vi zadnje čase radi kar malo znebili. Mi se
otepamo sonca, medtem ko vi hrepenite po njem. Ah, ta svet! Za prvo ne vem, a
za drugo mi je razlog kar jasen. Premalo ste plesali in divjali februarja za
pusta, za fašenk! Mi smo se v isti čas popolnoma spremenili v demonska bitja in
jasno ter glasno zahtevali poletje, sonce. Mraz nas je že skoraj ugnal, a se
nismo dali! 20 stopinj celzija, joj, ne, ne, samo takšne zime ne! In smo kar
plesali, tulili! 23 stopinj, uh no, nekoliko bolje, ampak vseeno, noge mi še
vedno zmrzujejo! Še več poskokov, še več demonskega vriskanja! 26 stopinj, ja,
ja, smo že na poti … samo še malo … 30, 32, 34 stopinj!! Juhu, zmagali smo!!! :-) Ajde koranti, drugo
leto vi tako! Po drugi strani, zna biti, da je vreme v Sloveniji tokrat v z
roko v roki s senčno politiko in gospodarstvom. A baje so zadnje dneve le
začeli prodirati sončni žarki … Še malo in upam, da bo res zasijalo v vsem
svojem sijaju. Če ne, še vedno vabljeni v vedno vročo in mistično deželo na
levo stran preko oceana.
V oblačilih svojih prednikov |
Karneval |
Dragi moji, dobrodošli nazaj v tako imenovana pljuča zemlje. Bom rekla, da ima Iquitos srečo, da ga obdaja neskončno število dreves, saj je z nešteto motokari, ki nenehno drvijo po vseh ulicah, onesnaženost zraka izjemna, in da se sploh ne pogovarjamo o večnem hrupu. Le korak ven iz mesta pa si nazaj v skrivnostnem svetu, kjer biva demonski chullichaqui s svojimi čakrami oziroma hudičevimi vrtovi. Če si moški, ti lahko pamet zmeša prelepa sirena s svojim milim petjem, v kolikor si mlada devica se boj srečati bufeo colorado, saj boš postala mati njegovih otrok, morda boš srečal ogromno sachamamo, na vse kriplje bežal pred shu-shupe ali še huje, pred glasovi buri buri, zaradi katerih je že marsikateri junak izgubil razsodne misli ali se celo ni nikoli več vrnil nazaj … Morda, če se zgodi, da te bo pot zanesla res globoko, globoko v džunglo, ki te bo tam zvabila v svoje mračne kotičke, te napadla z bliskom in gromom ter tresočimi se tli, je le kanček bolje biti carne blanco ali ob pomoči napoja ayahuasce poprositi duhove dreves za kažipot …
Zlovešči shushupe |
Hasta proxima vez,
Do naslednjič,
Darja
Skrajni čas, da si se javila, draga Darja. Smo že mislili, da so te tvoje opice pojedle. :P
OdgovoriIzbriši:) Uh, na srečo imajo rajši bolj manjša bitja, kot so kakšni kuščarji in kobilice... Je pa res, da njihovi zobje izgledajo kar ostri.... :P
OdgovoriIzbriši