Titicaca

Iz Chivaya smo se odpravili na nekaj-urno vožnjo proti najvišje ležečem navigacijskem jezeru na svetu – jezeru Titicaca. Ker ni bilo možno dobiti avtobusa za Puno (mesto ob Titicaci) smo se odpravili do Juliace, nato pa smo nameravali nadaljevati do Puna. Ko smo prišli do Juliace, smo se odločili, da ostanemo eno noč tam, ker s Primožem nisva mogla nadaljevati poti zaradi višinske bolezni, k čemur je sigurno botrovala tudi obupna vožnja šoferjev avtobusa. Že v Chivayu je Primož nabavil neke tablete proti višinski bolezni, ampak njemu žal niso kaj dosti pomagale. Jaz sem se še kar spravla k sebi (vse je bilo v redu, če se le nismo peljali po hribu navzdol), Primož pa je šel malo obiskat urgenco, kjer so že vajeni takih pacientov in so ga priklopili na kisik, da je lahko zopet zadihal s polnimi pljuči. Kot zanimivost naj povem, da so mu še dali tablete, alkohol in kokine liste. Slednji se tukaj normalno prodajajo in ljudje iz njih pijejo čaj ali pa jih žvečijo. Baje res pomagajo pri višinski bolezni, zato so jih tudi vsi ostali začeli pridno žvečiti. Meni niso dobri, zato sem jih samo poskusila, potem pa sem kvečjemu pojedla kakšen kokin bonbon ali pa spila čaj iz koke. Koka je pri nas seveda prepovedana, zato žal ne pričakujte nobenih darilc iz nje. Baje niti čaja ali bonbonov ne smemo prinesti domov, tako da vsem, ki želite poskusiti izdelke iz nje, priporočam, da se čimprej odpravite v Peru ali kakšno drugo državo, kjer ni prepovedana :-)

Po dozi kisika, alkohola in koke je Primož za silo prišel k sebi

Prvo pravilo za višinsko bolezen je, da, če se ne počutiš dobro, pojdi v nižje predele. Zato se je v Juliaci naša popotniška skupina žal razdelila. Primoža smo s težkim srcem pospremili na avtobus za Arequipo, ostali pa smo se opravili na Titicaco. Še isti dan nam je javil, da je prispel in da se boljše počuti, kar je vsaj malo omililo neprijetne občutke, ki so nas spremljali celi čas, odkar je padla odločitev, da gre sam nazaj.

Titicaca leži na slabih 4000 metrih, veliko je 8300 km2, od česa je 60 % jezera v Peruju, ostalih 40 % pa leži v Boliviji. Je najvišje ležeče navigacijsko jezero na svetu in po volumnu vode največje v Južni Ameriki. Znano je po svojih številnih (mislim, da čez 80) otokih. Naj bi imelo obliko pume, ene izmed svetih inkovskih živali, ki pooseblja moč (drugi dve sta še kača – znanje in, kot sem že napisala, kondor – mir). A da v Titicaci vidiš pumo, moraš res močno uporabiti domišljijo, pa še takrat … Za povrh naj bi ta puma »lovila« čivavo. No, čivave pa res ne vidim. Poskusite še vi, mogoče imate bolj indijanske oči kot jaz, in vam bo uspelo! ;-)

Puno - mesto ob jezeru Titicaca

Zemljevid jezera

Na jezeru smo si pogledali dva otoka – plavajoči otok Uros in otok Taquile. Uros je majhen umeten otoček, ki je narejen iz neke trave, ki raste v jezeru. Prebivalci skupaj vežejo travo in njene korenine, da se potem zarastejo, in tako nastaja otok. Uros je danes čisto turistični otok. Seveda ima prebivalce, tudi šolo in elektriko imajo, vendar je vse, s čimer se prebivalci ukvarjajo, turizem. Otok je zelo simpatičen, saj je vse spleteno iz te trave – otok sam, hiške, postelje, pravzaprav vse! Prebivalci so oblečeni v tipična pisana perujska oblačila. Tudi ladjice, ki jih uporabljajo za lastne potrebe ali za turistične prevoze, so spletene iz te trave.

Otok Uros na Titicaci

Domačini čakajo turiste

Ladjica za turiste

Prikaz gradnje otoka Uros

Trava, iz katere je Uros

Prebivalka otoka Uros in njeno ročno delo

Taquile je večji in naravni otok. Pokrajina je zelo zelo lepa, vse skupaj spominja na Sredozemsko morje, še najbolj na Grčijo in njeno modro morje (Titicaca je dovolj velika, da bi jo človek lahko zamenjal za morje), ker se otok kar strmo dviga na nekje 4100 metrov. Tam smo pojedli tudi njihovo tipično kosilo – postrvi. Perujci zelo radi jedo ribe in Taquile sploh je znan po postrveh, ki jih znajo res zelo okusno pripraviti. V vse jedi dodajajo neko začimbo, za katero se zdaj seveda ne spomnim, kako se ji reče. Iskreno povedano, brez te začimbe bi bila hrana še okusnejša, ampak vse pač ni domača goveja juha, ne? ;-)

Tudi moški pletejo

Prebivalki otoka Taquile v tipičnih oblačilih

Skoraj kot v Grčiji

Nacionalna perujska "roža"

Zdaj, ko omenjam hrano, je morda smiselno, da vam predstavim še nekaj tipičnih Perujskih jedi in pijač. Perujci so, na našo srečo, kar precej mesojedi in tudi ne pojedo malo, zato so porcije v restavracijah načeloma kar fajn velike. Meni je od jedi najbolj všeč lomo saltado, tj. pražena govedina s čebulo in paradižnikom, ki jo vedno spremljata pomfri in riž – ja, oboje hkrati. Naslednja tipična jed je npr. tudi ceviche [=seviče], kar je pravzaprav surova, na koščke narezana riba, potopljena v limonino oz. limetino omako. Postrežejo jo s čebulo in že nekimi začimbami, ponavadi tudi kakim listom solate ali celo avokada. Sadja imajo Perujci na pretek, večinoma je kar dobro. Posledično je na voljo tudi veliko svežih sadnih sokov (marakuja, lukuma, camu camu, jagoda, oranža, čirimoja, papaja …). Ostale pijače, ki jih Perujci obožujejo, so: Inca cola, čiča, pisco in razna piva. Inca cola je Perujska verzija Coca cole in baje je Peru edina država, kjer Inca cola prednjači v prodaji naprav Coca coli. Kot vsi perujski sokovi, je Inca cola obupno sladka in spominja na tiste stare metrske roza žvečilne, ki so jih prodajali zvite v krog. Sladkor je tukaj zelo popularen dodatek k pijačam, zato je zelo pomembno, da pri vsakem naročilu svežih sokov dodaš: »sin azucar, por favor« (=brez sladkorja, prosim). Chicha [čiča] je sok iz vijolične koruze, ki ga naredijo preprosto tako, da skuhajo koruzo, ananasove olupke in najbrž še kaj. Glede na to, da gre za sok iz koruze, morem reči, da niti ni tako slab, čeprav nek presežek spet ni. 

Tovornjake z Inca Kolo smo večkrat srečali

Po jezeru Titicaca je sledila dooolga vožnja (nekje 17 ur) proti Cuscu – iztočnica za Machu Picchu. Ker nihče od nas ni uspel nič kaj dosti prebrati o Peruju, smo bili vsi res zelo presenečeni, kako ogromno mesto je Cusco. Bi mu pripisali precej več kot samo 360.000 prebivalcev (a še vedno več kot Ljubljana). Mesto je res videti ogromno. Dolgo smo se vozili skozenj, povsod okrog nas so bile same lučke po hribih ...

Fantastična pokrajina na poti v Cusco

Tako, sedaj je še samo nekaj ur do odhoda na letalo, zato grem spat. Kajti čaka nas dolgo, res dolgo potovanje nazaj v Evropo. Zato bo Darja dokončala naš drugi del potovanja. Tudi ona gre jutri na letalo, ampak šele zvečer, tako da še ima nekaj časa za nakupovanje in pisanje potopisa. :-)



Mojca

El condor pasa

Iz Arequipe smo se odpravili v Chivay – visokoležeče majhno mestece, ki je znano po vročih vrelcih in po tem, da je izhodišče za ogled kanjona Colca, kjer je možno videti tudi kondorje. Nič hudega sluteč smo se v Chivay odpravili z javnim prevozom, za katerega smo potem izvedeli, da leži kar dobrih 3600 metrov visoko, zaradi česar smo vsi razen Slavice občutili višinsko bolezen. Po dobri uri kopanja v super vroči termalni vodi (zunaj) smo se sestradani in utrujeni peš podali v mesto, ker nas taksist ni prišel pobrat kot smo se dogovorili, bili pa smo tudi zadnji gosti, tako da nam drugega žal ni ostalo. Na srečo smo imeli s seboj tri svetilke in potem smo kakšne tričetrt ure peškali proti mestu. Utrujene in lačne nas je nekoliko začela boleti glava, naše ravnotežje ni bilo najboljše, najbolj neprijetno pa je bilo to, da se nam je zdelo, da ne dobimo dovolj kisika. Vsak najmanjši vzpon (tukaj govorim res o minimalnem naklonu, npr. še manjšem, kot je na Čopovi v Ljubljani) nas je kar zadihal. Ko smo končno prišli do mesteca, smo našli neko gostilno, kjer smo naročili hrano, ampak je sploh nismo mogli prav pojesti. V gostilni so se vlekli kot megle (malo so me spominjali na staro nanizanko Severna obzorja in gostilničarko od tam), kot da bi bili presenečeni, da sploh imajo goste. Po večerji, ki nas res ni teknila, pa ne zaradi okusa, smo se hitro odpravili spat, ker smo mogli že čez 3 ure vstati, da smo lahko šli gledat kondorje. 

Kopanje v termalni vodi na dobrih 3600 m visoko

Perujci oglasujejo svoj kanjon Colce kot najglobji kanjon na svetu. A izgleda, da imamo tukaj nasprotujoča si mnenja. Bo že držalo, da je več kot dvakrat globji od Velikega kanjona (Grand Canyon) v Arizoni ZDA, 4160 metrov), a njegove stene so manj navpične. Izgleda, da to nekaterim poraja dvom v besedo ´najglobji´. Spodaj se vije reka Colca, ki se na koncu po dolgi poti izlije v Pacifik. Pot do same razgledne točke kanjona Colce ni bila najbolj prijetna. Meni je bilo ves čas res zelo slabo (to se sicer zdaj kar ponavlja, ker vozniki avtobusov vozijo res obupno, razdalje so ogromne, predvsem pa je najhuje, ker je ogromno ovinkov in vožnje gor in dol). Za silo sem se spravila k sebi, da sem videla 2 kondorja, ki sta nekajkrat zaokrožila ne ravno v naši bližini. Pozneje so prileteli še štirje, ampak tiste sem zamudila, ker sem se pripravljala na vožnjo nazaj. Na avtobusu sem kljub slabosti od časa do časa mogla poškiliti skozi okno, ker je bila pokrajina, skozi katero smo se vozili, nepopisno lepa. Kanjon, hribi, pisane terase, reke, lame, alpake?, ovce, raznovrstni kaktusi … Predstavljajte si vse, kar vam domišljija ponudi, potem si to še polepšajte in dobili boste prizor, ki smo ga lahko opazovali takrat. :-)

Znamenite terase

Pokopališče

Čarobnost jutranjih sončnih žarkov

Sončni vzhod na Kondorjevem križu v Kanjonu Colca, približno 3800 m visoko

Tudi tete Perujke so zgodaj vstale in se pripravljale na potencialne kupce

Še par besed o svetovno znanih andskih kondorjih, ki smo jih pravzaprav prišli gledat. Z razponom kril 3,2 metra so na tem področju skoraj svetovni prvaki. Prekašata jih le dve vrsti albatrosov in pelikanov. Že samo ime nam pove, da tega mrhovinarja najdemo v Andih. Gnezdi do višine 5000 metrov in je zaradi svoje mogočne pojave nacionalni ptič vseh držav, ki si delijo Ande, razen Venezuele. Je pomemben del andske folklore in mitologije. Simbolizira mir. Kar s svojim umirjenim jadranjem te svoje ogromne črno-bele mase med hladnimi andskimi vrhovi, sploh ne preseneča. 

Čakajoč kondorje

El condor pasa

Mojca

Hola amigos, tokrat iz Arequipe!

Slovenci se tako radi hvalimo, da je Slovenija majhna, ampak ima vse – gore, jezera, reke, morje in še kaj. No, Peru je res malo večji – je tretja največja država v Južni Ameriki in ima 27 milijonov prebivalcev, ampak zato ima še toliko več vsega. Če se še spomnite, smo pred dobrimi tremi tedni začeli naše potovanje v mrzli in vlažni Limi, potem smo poleteli na severovzhod države, v Iquitos, kjer nas je pričakalo vlažno in vroče tropsko podnebje, nato sem potopis zaključila s prihodom v južni del Peruja – Arequipo.

Naše telo je ponovno doletel šok, saj smo pristali v toplo in zelo suho podnebje. Se pravi, da smo iz skoraj 100 % vlažnosti prišli na minimalno vlažnost, kar se je takoj poznalo pri dihanju; nosnice in ustnice so takoj postale suhe, sploh jih niso mogli z ničimer navlažiti, kar se je pravzaprav nadaljevalo skoraj do konca potovanja – ko smo se vrnili nazaj v Limo.

Letališče v Arequipi

Arequipa je najbrž eno izmed najlepših Perujskih mest. Leži na nekje 2400 metrih nadmorske višine in je zelo turistična. S svojimi nad 800.000 prebivalci je drugo največje mesto Peruja. Zaradi tesnega urnika smo v tem zelo čistem in urejenem mestu preživeli le en dan, kar je bilo ravno dovolj za sprehod po mestu in uvod v kulturo Inkov – v tamkajšnji muzej smo šli pogledat eno izmed najslavnejših mumij Juanito. Znana je predvsem zaradi tega, ker ni klasično mumificirana, ampak so jo (poleg drugih otrok) našli zmrznjeno nekje ne daleč stran v Andih. Je neverjetno ohranjena (ohranjene ima vse organe, kožo, lase, nohte …). Še najbolj poškodovan ima žal obraz, ker je bila 2 tedna izpostavljena visokogorskemu soncu. Juanita je bila ena izmed otrok, ki so jih Inki darovali bogovom, da bi preprečili večje naravne nesreče oz. da bi jim ugodili. Ti otroci so bili vedno v naprej izbrani, bili so iz pomembnih družin. Kot malčke so jih družine darovale (torej jim jih niso vzeli!) in potem so imeli posebno šolanje ali nekaj takega. Skratka, bili so posebej pripravljeni na to, da bodo darovani bogovom. Darovanje je izgledalo nekako tako, da so jih po zagotovo več dneh naporne hoje nad 4000 m visoko najprej malo omamili s chicho (alhkoholno pijačo) in menda še čim, potem pa so jih udarili po glavi in … No, potem so jih namestili v primeren položaj in jih pokopali, mesta pokopov pa označili s kamni (če se prav spomnim, okroglo za dekleta in kvadratno za fante).

Freska Juanite na ulici Chivaya

Za vodenje v muzeju je bilo vredno dati tistih nekaj solesov, ker smo na tak način usvojili grobe osnove civilizacije Inkov, ki so živeli od 12. do 16 stoletja. Več in Inkih smo potem izvedeli na trekingu na Machu Picchu, ampak o tem več kasneje.

Arequipa ima zelo lep Plaza del Armas (tako se reče glavnemu trgu v vseh mestih), na katerem je mogočna katedrala z dvema stolpoma. Je drugo največje mestu v Peruju, ki je znano po izvozu dragocene volne iz alpake. Tukaj smo se končno pobliže srečali s tržnico, se urili v barantanju in zadovoljni opravili svoje prve nakupe. Prodajajo ogromno različnih izdelkov. Največ je kap, rokavic, nogavic, šalov, pončov in drugih reči, ki so večinoma iz alpačje volne. Glede na to, koliko je tukaj izdelkov iz te volne, bi človek pričakoval, da bomo praktično na vsakem koraku srečali najmanj nekaj alpak. Ampak … dejansko jih celo potovanje nismo videli skoraj nič (ali sploh nobene?). Povsod so bile lame in kvečjemu ovce, tudi osli, nekaj konjev in mul, alpak pa nikjer. Tudi zrezek iz alpake se najde prej kot živo alpako. ;-)

Plaza del Armas v Arequipi

Perujci so zelo verni; ker so jih Španci kolonizirali, so večinoma katoliki

No, da se vrnem nazaj k Arequipi; tam je najlepše od vsega bilo to, da smo končno začeli videvati prave Perujce. Takšne, kot sem si jih jaz predstavljala iz raznih filmov in fotografij. Kolikor smo lahko mi razbrali, so za Peru predvsem značilna ženska oblačila. Ženske so oblečene v zelo široko in debelo, nekoliko tudi nabrano krilo, ki jim sega nekje do sredine meč. Krilo je pogosto enobarvno, vendar je lahko različnih barv – najpogosteje je modro. Zgoraj nosijo več plasti (če sem dobro štela, ponavadi najmanj 5!) tkanin, potem pa še kakšno hecno jaknico, na glavi pa obvezno klobuček. Ti so zelo smešni; nekateri so kot polcilindri, drugi imajo bleščice, tretji so spet nekoliko večji, za senco, potem so nekateri zavihani na enem robu, drugi na nobenem. Pravzaprav jih je res težko opisati, ker se mi zdi, da so v vsakem mestu bili malo drugačni. Vsa oblačila so zelo živih, močnih barv, kar ni nenavadno, saj je kar precejšen del države v puščavi in ravno danes, ko smo se ponovno vozili z avtobusom skozi te suhe predele, sva z Darjo ugotavljali, da nama manjka barve. Ko da bi se vozili po Marsu; vse suho, kamenje, pesek, sonce, nič zelenega. Na tem koncu res nujno rabijo barvna oblačila, da popestrijo monotono pokrajino. Moški nimajo tako tipičnih oblačil kot ženske, pa tudi mladi se seveda več ne oblačijo tako. 

Ena varianta klobučka

Enobarvno, nabrano krilo, klobuček in vsestransko uporaben pisan prt

Moški nimajo tako značilnih oblačil kot ženske

Lahko si predstavljate, da vse te plasti oblačil in debela krila človeka naredijo kar debelega. Nekaj časa sem se spraševala, če so ženske res tako široke, ali jih samo oblačila naredijo debele. No, po natančnejšem opazovanju sem ugotovila, da je oboje. Perujci so na splošno precej majhni. Med njimi se celo midve z Barbaro počutiva kar veliki! Mi je pa pri njih, zlasti ženskah, bilo nekaj zelo všeč. Lase imajo spletene v eno ali dve dolgi kiti. V vsem tem času, odkar smo tukaj, nisem videla nikogar s sivimi lasmi. Ostali so menda celo videli eno ali dve ženski, ampak to je bilo vse. Lase imajo čisto črne in zelo goste. In dolge. Če imajo spleteno eno kito, je v povprečju debela kot je široko moje zapestje! Ja, lase imajo res fantastične!

Perujci so res majhni

Perujski avtobus - še en prikaz velikosti Perujcev

Mojca

Džungla, vlaga in živali

 Naslednji dan nas je Darja peljala na delovni dan po džungli - šli smo gledat njenih opic. Sedlaste tamarinke so kot kakšna veverica velike opice, ki so zelo živahne. Ko smo jih po kakšni uri iskanja našli, se nas niso nič kaj preveč bale in so čez nekaj časa, ko smo jim sledili, prišle kar blizu. Npr. tudi kakšne 4 metre stran od nas je kakšna plezala po drevesu, nas malo pogledala in kaj pojedla. Sprehod skozi džunglo je bil res zanimiv. Tiste poti, ki so shojene, so še kar fajn za hoditi, ampak ko slediš opicam, greš tudi na predele, kjer seveda ni nobenih poti. In potem se umikaš drevesom, listom, vejam, plezaš čez ogromna podrta drevesa (no, to je zelo značilno tudi za uhojene poti), po relativno ozkih brveh prečkaš potoke ali pa kar stopiš v njih, zagaziš v blato in ne moreš ven. ;-) Zraven seveda pridno gledaš, da ne boš na kaj čudnega stopil ali da ti ne bi kaj padlo za vrat. V džungli so nas redno spremljali tudi metulji, še bolj pa čebele, komarji in druge žuželke. Te so podnevi še kar znosne, ampak ko se stemni pa postanejo katastrofalno nadležne. Naslednji dan, ko smo šli gledat kajmane in smo prespali pri njih nekje sredi godza (jaaaa, samo v spalnih vrečah in mrežah za komarje sredi kajmanov in anakond smo mogli spati!!!), so nas skoraj žive pojedli. Jaz sem na srečo imela zraven eno svileno ruto in sem se vanjo zavila kot muslimanka, da mi vsaj okoli glave niso preveč brenčali, ker svile namreč ne morejo prepikati.

Navodila za orientacijo v džungli

Prečkanje brvi

Popoldan so tamarinske prišle že zelo blizu

Sedlasta tamarinka

S terena smo prišli nazaj utrujeni in umazani

Boj proti komarjem je kot Sizifovo delo

Torej, ja, naš lov na kajmane. Po nekaj urah vožnje s čolni in dobri uri hoje smo se utaborili pri enem jezeru, nekaj pojedli, spekli ribe, ki jih ti lokalci kot za hec vlečejo ven iz vode (v nekaj minutah je imel Camilo dejansko že kakšne 3 ribe!), potem pa so šli nekam po drvaka, da bomo lahko ponoči šli gledat kajmane. Ker nam je manjkalo veslo, ga je Camilo kar naredil. Mačeta gor, dol, levo, desno in veslo je že bilo pripravljeno. Ti lokalci so res pravi geniji glede vsega, kar se tiče življenja v džungli! Ko se je stemnilo, so nam že začeli kazati rdeče in bele lučke, ki svetijo ven iz vode. Kajmani! Nekaj metrov stran od nas! Kul ali groza? Hja, oboje hkrati, seveda. Najprej smo jih navdušeno gledali s kopnega in v tem času, ko smo bili čisto očarani, se je že vrnil Carlos, ki je enega majhnega kajmančka držal v roki. Šoku in nekaj rahlim krikom (ne mojim!!!!) je sledilo navdušeno opazovanje, dotikanje in seveda fotografiranje. Ta mali kajman se je v naših rokah čisto udobno počutil (biologi in lokalci pač znajo), zato je bil čisto miren in smo z njim lahko delali praktično kar smo hoteli. Sledili so kratki izleti na jezero, kje smo v tišini in temi šli iskat kakšnih večjih plazilcev. Ta del je res bil kul. Bolj ali manj tiho se pelješ po vodi, vsake toliko časa prižgeš čelko in takrat zagledaš pare rdečih oči, ki te gledajo in mirno čakajo, da priveslaš do njih. Eden se nam je še posebej lepo nastavil, tako da se Martina ni mogla upreti in ga je malo prijela za rep in hudiček mali se je v trenutku obrnil in me orng poškropil. No, boljše to, kot pa da bi Martini odgriznil prst! ;-)

Jezero s kajmani

Prvo spoznavanje s kajmanom

V naravi izgleda takole

V rokah biologov pa takole

V nadaljevanju smo imeli priložnost videti še eno tropsko žival, in sicer anakondo. Peljali smo se naprej po jezeru in je bila kar tam, na drevesu nad nami. Jaz in kače si seveda nismo niti malo na ti, ampak moram priznati, da je tista zgledala kar simpatično. Fajn sem jo spremljala s pogledom, da ne bi slučajno skočla v čoln, ona pa pravzaprav sploh ni kaj dosti odreagirala na naše fleširanje. Leno se je zvila naprej in se počasi pomaknila nazaj v notranjost.

Mlada anakonda, dolga približno 1,5 m, ki nekaj prebavlja

No, in potem … Dragi bralci, potem smo pa šli spat. Na tla, zavarovani samo s tanko mrežo za komarje, nekaj metrov stran od tam, ko smo videli kajmane in nedaleč stran od anakonde. Ko si tam, itak nimaš neke izbire. Upaš, da nič ne bo prilezlo k tebi, in zaspiš.

Postelje sredi džungle

S tem smo zaključili z našim glavnim obiskom džungle. V Iquitosu smo si ogledali še zavetišče za živali, kjer imajo are in druge papige, tukane, raznovrstne opice, kapibaro, metulje, jaguarja, kajmane, želve, krokodile, neke hecne puranom podobne živali in še marsikaj. Kar nekaj od tega smo se lahko dotaknili, meni je bil najbolj simpatičen lenivec. To je taka hecna žival, ki bi jo jaz opisala nekaj med opico in plišastim medvedkom. Še najbolj pa je kul zato, ker se tako počasi premika, da ti res ne more nič narediti in lahko z njo delaš kar hočeš. Ja, če bi od teh živali katero imela doma, bi imela lenivca. Baje gre dol z drevesa enkrat na teden ali dva – ker mora iti na WC :-) Darja me je prepričala tudi, da sem se dotaknila tudi nekih kač, kar sem celo brez travmatičnih izkušenj preživela. :-)

Barbara čoha lenivca

Terapija z izpostavljanjem - glava je varno daleč stran ;-)

Vsi psihologi nimamo enakih težav

Sajmiri, tisti od Pike Nogavičke

Slavica se je s papigo barvno uskladila

Ta mail/post je nastajal kar nekaj dni. Kot ste verjetno ugotovili, sem na koncu kar malo pohitela, ker smo zdaj že prispeli v Arequipo in jutri nadaljujemo pot v neki kraj na C, v en kanjon, kjer bomo, upamo, videli kondorje. Tokratno oglašanje je bilo posvečeno večinoma živalim, naslednje (če bom mela zadosti cajta – zdaj bomo res natempirano laufali od kraja do kraja) bo verjetno bolj opisovalo kraje in ljudi.


Mojca

Pot v džunglo

Po 4 dneh mrzle in vlažne Lime, kjer smo, mimogrede, spili tudi naš prvi pisco sour (tj. cocktail, značilen za Peru), smo se po slabih dveh urah vožnje z letalom znašli v čisto drugem podnebju, ki je značilno za ta predel. Tukaj se, v nasprotju z Limo, ravnokar končuje poletje. Peru je res hecen glede podnebja. Ima vse – od puščavskega v Limi do tropskega v Iquitosu. Pristali smo torej na vlažnih 30 stopinjah in lahko si predstavljate, da je prva stvar, ki smo jo naredili, bila, da smo slekli plasti oblačil, ki smo jih imeli na sebi od prej.

Letališče v Iquitosu

Prišli smo na »Darjino« področje, zato smo vestno sledili njenim navodilom, ki so se glasila nekako tako: ko boste stopili iz letališča, vas bodo kot mrhovinarji obkrožili vozniki motokarjev. Izberite dva ali tri in za 5-10 solesov naj vas zapeljejo do hotela Casa de Pascana, kjer imate rezervirane sobe. Darja nam je sicer dala malo napačen naslov, zato smo kar malo krožili, preden smo prišli do hotela, ampak ni bilo hujšega. Jaz sem že imela izkušnje s podobno vožnjo, kot je ta z motokari, ostali pa ne, zato je bilo še posebej zabavno. Sploh, ker semaforjev praktično ni, razdelilnih pasov na cestah tudi ne ali se jih ne upošteva, lukenj je veliko in prav neverjetno je, kako jih šoferji ne povozijo. Vedno, ko zavijajo ali se komu približajo ali ga prehitevajo, potrobijo. Na splošno so ulice zelo glasne zaradi prometa, najhuje pa je, ker povsod smrdi po bencinu. Za razliko od nas imajo tukaj 90- in 84-oktanski bencin, ki okolju najbrž ni najbolj v prid. Malo je hecno biti praktično v pljučih našega planeta in na vsakem koraku vohati bencin. Ulice Iquitosa so neprimerno bolj umazane kot tiste v Mirafloresu, hkrati pa mnogo bolj čiste od npr. tistih v Ugandi v Afriki. Zdaj na veliko delajo novi asfalt, zato je na srečo naša ulica zaprta za promet in je vsaj malo bolj tiho kot drugod. V hotelu so nas pričakovali, sprejela nas je simpatična Patricia, ki nam je predstavila tudi Omerja, brez katerega bi po domače povedano (brez zamere izrazu) jebali ježa.

Motokari

Promenada v Iquitosu

In še razgled s promenade

Omer je Darjin sodelavec, ki nam je res zelo zelo pomagal pri vsem skupaj. Najprej nam je predal reči, ki nam jih je Darja pustila (mreže za komarje itd.) ter njeno novo sporočilo. Naš lov za zakladom se je tako čisto zares začel. Sledili smo navodilom in skupaj z njim nabavili botas (=gumijaske škornje =črevle =batače), viseče mreže, vrvi, hrano za na postajo, darilo za družino, pri kateri smo potem prespali itd. Omer nas je zapeljal v skrivne kotičke tržnice, kjer smo v eni trgovini nakupili vse. Ne sprašujte raje, koliko časa smo potrebovali, da smo vse to nakupili. Zaradi sieste smo itak šli dvakrat nakupovat in potem, ko smo prišli v trgovino, smotam bili kakšni dve uri, da smo nabavili teh nekaj reči. To je res neverjetno, kako neučinkoviti so. Pri nas bi vse to nakupili v cca pol ure, tukaj pa … Preden je prodajalec samo prinesel vse škornje za poskusit, je menda minilo 45 minut. In potem še, da smo jih poskusili, povedali, katere bi vzeli in katere ne, da je trikrat prepisal račun, milijonkrat vprašal sodelavce, koliko kaj stane itd. Seveda pa skoraj ničesar ne moraš oz. smeš sam pogledati in ti morajo vse oni prinesti. Uh, ta trgovina nam je res požrla vsaj pol zajtrka …

Tržnica

Darja nam je napisala, da nas bo poklicala v četrtek zvečer, da se še vse dogovorimo, kako in kaj, ampak… Klica ni bilo!!! Kar sploh ni bilo smešno, ker naj bi ta klic vseboval ključne informacije o tem, kje stopimo dol z ladje, kje in kdaj pridejo po nas, ali bomo mogoče zaradi suše mogli z vso prtljago peškati do postaje (cca 6 ur hoje po džungli!!!) itd. Skratka, Darja, kot smo kasneje izvedeli, ni mogla poklicati, ker so po pomoti zablokirali telefon. Tako da nam torej ni ostalo nič drugega, kot da sledimo relativno skopim navodilom na listu, naj gremo na ladjo Sanchez in skušamo pridi do vasi Chino. Ki je sicer zadnja postaja, ampak šele na ladji smo izvedeli, ali bo do tja sploh peljala ali ne (nivo vode tukaj res neverjetno variira). Hvalabogu je šel tudi Omer na postajo, tako da smo nekako uspeli priti na pravo pristanišče in pravo ladjico. Tukajšnji šoferji res ne poznajo svojega mesta. V Limi smo taksistki pokazali naslov in je v trenutku vedela, kam nas mora peljati, tukaj pa se voziš v krogih sem in tja in upaš ter težiš, da prispeš na pravo mesto.

Pristanišče

Sanchez je majhna ladjica z enim nadstropjem, ki je kljub svoji majhnosti sposobna prepeljati neverjetno veliko tovora in seveda tudi ljudi. Iz Iquitosa štarta ob 9-ih zjutraj, ustavi povsod, kjer ljudje rečejo, naj ustavi, zato vožnja z njo traja in traja in traja. Na njej se da najbolj udobno potovati v viseči mreži, ki jo obesiš, kjer je prostor, in potem se vanjo skriješ in malo zadremaš, če je možno. Mi smo seveda bili preveč navdušeni nad tem, da plujemo po Amazonki in njenih pritokih, zato smo večino časa preživeli na palubi pred kapitanom in opazovali, kako zelo široka reka je Amazonka. Globje smo se peljali v džunglo, bolj so nas začeli spremljati ptiči vseh barv in velikosti – od živo rumenih do takih, ki so podobni belim čapljam in imajo modre kljune. Videli smo tudi velike ujede, papige različnih barv, za kratek hip so nas prišli pozdravit tudi rečni delfini (žal nismo videli za tukajšnje kraje značilnih roza delfinov, ampak samo navadne), najlepši od vsega pa so metulji. Predstavljajte si ogromne metulje, ki imajo razpon kril okoli 10 cm. Tisti, ki so nas največkrat prišli pozdravit, so modri morfiji (če sem prav prevedla). Krila, ko jih razpnejo, imajo obrobljena s črno barvo, znotraj pa je taka močna temno modra barva, ki jo je v tem soncu možno opaziti tudi od zelo daleč.

Sanchez in čistoča nabrežja

Plovba po amazonki

Po poti ladjica ustavi tudi tam, kjer ni videti nobene naselbine

Darja nam je napisala, da bo ladjica prispela v ciljno vas nekje med 5.30 in 7.30 zvečer, zato je bilo navodilo, naj si na vrh prtljage pripravimo čelne svetilke, zelo zelo pomembno. Sanchez seveda nima luči, zato je na njem, ko se stemni, čista tema. In smo (lačni, umazano umazani, žejni, utrujeni predvsem od neznosne vročine) pluli naprej po Amazonki v temi. Iskreno povedano nam ni bilo čisto vseeno. Kljub vsem navodilom smo si nekako predstavljali, da bomo še za svetlega prispeli v Chino, ampak … Prišla je noč, kar nekaj časa smo se že vozili v temi, naše vasice pa še od nikoder. Vožnja po Amazonki v temi je vsekakor zanimiva, ni pa nič kaj preveč romantična. Sploh, če ne veš, kaj vse te še čaka. Začelo je malo grmeti, se bliskati in tudi deževati. Na srečo nič hujšega. Po kakšnih 2 urah plovbe v temi smo končno prispeli v majhno vasico Chino nekje sredi džungle. Darja nam je narisala, kako ta vasica izgleda in kje naj bi prespali, ampak ponoči vse skupaj izgleda zelo drugače in čudno. Sploh, ker je to bila naša prva amazonska vasica, ki smo jo videli od bližje. Če ne bi bilo Omerja, se nam ne bi sanjalo, če smo na pravem kraju ali ne – pravzaprav bi nas lahko odložili kjerkoli, pa si ne bi mogli kaj, ker itak nismo vedeli, kam točno gremo. Sicer so se vasice zdaj modernizirale in imajo celo vsaka svojo tablo (kmalu bodo volitve in župan je dal postaviti table, na katerih je zraven imena vasi napisan še njegov priimek), ampak v temi jih itak ni mogoče videti.

Navodila, kje moramo izstopiti in prespati

Skratka, povzpeli smo se po ogromnih lesenih stopnicah, ki mičkeno spominjajo na lestev, zavili desno in potem levo in … Hja, potem smo prispeli do prve hišice, kjer naj bi prespali. Hiše v teh vasicah so lesene, vse močno dvignjene na kolih zaradi poplav, prekrite pa s streho iz palminih listov. Mi smo prespali v gostilni, ampak… Kot se je Slavica izrazila, mi bi rekli, da smo prespali na terasi (sten seveda ni). Sprejel nas je Darjin asistent Camilo in nam dal novo sporočilo, na katerem je pisalo, da če je še ni tam, pride jutro zgodaj po nas. Hja, pol pa dobro, če je tako. Itak nam ni preostalo drugega, kot da smo tam čakali in upali, da bo res prišla po nas. Obesili smo viseče mreže, namestili mreže za komarje, pojužnali konzerve tune in malo kruha, ki smo ga imeli s sabo, spili hladno pivo oz. coca colo (kot že povedano, prespali smo v gostilni) in šli spat. Upajoč, da ne bodo k nam zalezle nobene čudne žuželke in da bo Darja naslednje jutro hitro prišla po nas.

Prespali smo v visečih mrežah pod mrežami za komarje

Šele naslednje jutro smo videli, kje smo pravzaprav prespali

**** intermezzo: vmes, ko sem se šla tuširat, je Darja prebrala, kar sem napisala, in njena glavna pripomba je bila: "Kaaaaj??? Skope napotke??? Čisto v redu so bila navodila, ker sem vedla, da bo šel Omer z vami!!"
No, dejstvo je, da to, da gre Omer z nami, ni bilo sigurno do večera pred odhodom. Tako da … Ja, saj so bila čisto simpatična navodila. S slikicami in najbolj pomembnim stavkov v španščini: Donde esta el bote Sanchez, que viaja para el pueblo Chino? (=kje je ladja Sanchez, ki pelje proti vasi Chino?). Na tem Sanchezu in z Darjinimi navodili ter plovbo v neznano se človek itak počuti kot pustolovec na lovu za zakladom, tako da je vse skupaj temu primerno tudi izpadlo. ****


No, da nadaljujem z jutrom v naši prvi pravi džungelski vasici. Chino je majhna vasica, ki ima šolo, trgovino, menda celo 3 gostilne, cerkev in mogoče še kaj. Ampak tega več nismo uspeli videti. Šli smo na sprehod okoli vasi, ki izgleda nekako takole: na sredini »centra« vasi je travnato igrišče oz. travnik, okrog njega so lesene hiše na kolih (večinoma dvoprostorke?), ki so lahko khrati bivalni prostor, gostilna (kot je npr. bila naša hiša), trgovina ipd. Od takratnega nivoja vode je vas dvignjena približno (spet moja ocena) 15 metrov od reke Tahuayo.

Chino

Čakajoč Darjo smo šli na svoj prvi »džungleski« sprehod (seveda samo po poteh vasice, dlje nekateri zaradi enega psa in še česa nismo upali, drugi pa so se nam prilagodili), kjer smo videli ogromne mravlje (za dober noht velike), spet kar nekaj lepih metuljev, enega kuščarja, polno žuželk in najbrž še kaj. Ko smo se vrnili, nas je že čakal čoln, ker se je Omer pametno odločil, da ni smiselno čakati, da Darja pride po nas, ampak je najboljše, da ji gremo naproti. In smo šli. Naložili smo se v dva čolna, eni v hitrega od Nemcev, drugi pa v počasnega peke-peke-ja od lokalnih prebivalcev. Kljub temu, da smo bili itak totalno umazani, smrdeči, lepljivi in še kaj, smo se pridno mazali s kremo za sonce, ker tukaj je (gledano po soncu) ura zmeraj 12 in sonce žge za umreti. To sem npr. fino sprobala včeraj, ko sem bila prelena, da bi se namazala s kremo, ker kao ni bilo sonca in je bilo samo oblačno, me pa zdaj že 2 dni orng peče vrat, ker sem dobila fajn opekline in t.i. bosansko majico… Tako da, s soncem ni heca. Tudi umazanija, ne glede na to, koliko je je, očitno ni dovolj dobra zaščita ;-)

Že precej globoko v džungli

Pisani metulji so nas spremljali povsod

Pa kakšnih dveh urah zelo previdne in počasne vožnje globoko v pragozd (hitrejša ni bila možna zaradi izjemno nizkega vodostaja – pravzaprav smo nekajkrat celo nasedli) smo se že fajn navadili na vse zelenje in vodo, ki nas je obkrožala. Dan prej, ko smo se vozili s Sanchezom, se mi je še zdelo, da se razen v izjemnih primerih res ne bi dotaknila te blatne vode reke Tahuayo, v kateri se domačini umivajo, jo pijejo, umivajo oblačila itd., ampak po kakšni uri vožnje, ko smo se itak mogli sezuti zaradi tega, ker smo nasedli, smo kar začeli namakati roke in noge v vodo. Sicer smo zraven še fajn oprezali, če ni slučajno v vodi kak kajman, ampak… Na tisti vročini človek marsikaj hitro pozabi in naredi tudi kakšno neumnost samo za to, da se ohladi. So pa ti prevozi s čolnički res fantastični ne glede na vročino. Kamorkoli se ozreš, vidiš nekaj lepega ali zanimivega – ogromna drevesa, zelenje, zračne korenine, ki visijo iz dreves, zavite veje, debla, podrta drevesa, travo, ptiče in metulje vseh barv, oblik, velikosti, vodne drsalce in druge žuželke, celo eno veliko opico smo videli blizu neke vasi, pse, krave (ja, tudi to imajo!), ljudi, kako se vozijo, umivajo, perejo oblačila, otroke, ki se kopajo… No, dobro, zdaj sem res naštela vse skupaj in zveni čisto preveč romantično. Da se razume, vse to je lepo, ampak vsega tega seveda ne vidiš naenkrat, ampak po delčkih, življenje teh ljudi tukaj pa ni nič kaj preveč romantično, če mene vprašate. Je pa lepo videti novo kulturo v njihovem lastnem okolju.

Včasih nasedli, včasih črpali

Domačin

V reki se umivajo, zajemajo vodo, perejo perilo, lovijo ribe ...

Torej, po kakšnih dveh urah vožnje z lepim razgledom na nabrežje rek Tahuayo in Blanco se proti nam pripelje motorni čoln z neko belo osebo s čepico na glavi, ki nas čudno gleda in šele, ko sem ji pomahala, je pogruntala, da smo to mi, in je zmogla izustiti celo črko: »O!« :-) Ja, ne boste verjeli, nekje na sredi poti med Chinom in postajo smo srečalo bitje, ki nas je poslalo na lov za zakladom – našo Darjo. Ko smo jo videli, smo si po moje kar vsi malo oddahnili, da smo očitno res na pravi poti v to neskončno džunglo, tako da je poleg vsega, drugega, kar nas je pričakalo v gozdu, tudi ona bila velik del našega zaklada. :-) Človek se kar vpraša, kako hudiča se je ona sama znašla v tem perujskem kaosu in je sploh uspela s toliko prtljage, kot je je imela, priti do pravega kraja in pravih ljudi praktično brez znanja španščine. Zdaj, po nekaj mesecih, je že čisto prekaljena mačka, ki govori špansko kot raztrgan dohtar in se čisto znajde v tem kulturno precej drugačnem okolju.

Naša rešitelja Darja in Ney

Po dodatnih dveh urah vožnje smo končno prispeli na postajo. No, prispeli smo do stopnic, ki vodijo v džunglo, v kateri je postaja. Do postaje je bilo še kakšnih 15 minutk hoje in končno smo prispeli na cilj. Ahhhh…. Smo si oddahnili. :-) Se razgledali, usedli, spili sveže narejen sok iz marakuje in nestrpno šli gledat kopalnice, da se lahko umijemo. Kot večinoma veste, jaz nisem nek strašen tip za bivanje v naravi, ampak ta postaja je na res zelo lepem kraju in tudi stavbe/kolibe (spalnica, kuhinja in Darjin projekt – pisarna) so čisto simpatične. Najlepša pa je kopalnica – tj. je majhen potoček, ki je oddaljen nekje 150 metrov. Majhen potoček, čez katerega so postavljene tri majhne okrogle brvi, posoda in lonček za polivanje/umivanje, petje ptic, metulji, rože (takšne, kot tiste v cvetličarni, samo večje), sonce… Joj, to umivanje je res bilo tako idilično, da skoraj ne bi moglo biti bolj. Saj ne vem, ali je to bilo zaradi trpljenja v plasteh umazanije 2 dni ali bi mi zdaj, ko to pišem in sem sveže stuširana, tudi bilo tako lepo. Skratka, takrat je bilo popolno. No, da se razume, seveda nisem pozabila oprezati za kakšnimi  neželenimi živalmi, kot so kače in pajki, ampak na srečo jih ni bilo in užitek je bil popoln! :-)

Postaja: levo je spalnica, desno pa kuhinja

Kopalnica in hkrati vir vode za kuhinjo

Darjina ekipa: Jacira, Ney, Allison in Camilo

Kmalu po tem, ko smo prispeli na postajo, je, kot se za tropski deževni pragozd spodobi, začelo deževati. In je deževalo in deževalo in sploh ni nehalo. Do naslednjega jutra. Za boljšo predstavo, kaj dež tukaj pomeni, naj vam povem, da se je zaradi tega dežja vodostaj reke, po kateri smo pripluli, dvignil nekje za 3 metra! No, vsaj za nazaj ne bomo imeli težav z vodo, smo si rekli.

Na postaji smo se fino najedli. Končno spet kuhana hrana, saj smo do takrat bili na keksih in tuni, ker itak nismo upali jesti ničesar, kar so lokalni prebivalci prodajali; na Sanchezu si človek dejansko res ne želi imeti driske). Darji smo izročili večino darov, ki smo ji jih prinesli (sedaj ima baje zalogo vsaj za 3 mesece!), počasi pripravili ležišča in šli spat. Aja, joj, ne. Nismo še kar tak šli spat. Še na WC smo mogli iti! V dežju, ponoči, v gozd. Ker oni navadni WC seveda zaradi suše ni delal. Joj, saj ta njihov WC v gozdu je čisto simpatičen, še streho in mrežo za komarje ima za stene, ampak … Je pa nekje 100 m v gozdu, kjer ponoči mrgoli vsega in svašta. No, ampak smo preživeli. Saj ne vem, kaj je bilo huje – iti na WC tja v gozd (tj., seveda, itak luknja v zemljo), ali pa iti na njihov normalni WC (kaki 2 uri je celo delal) in zapreti tista vrata, ki jih ima, in upati, da izpod folije, ki je tam vržena, ne bo prilezla nobena kača. Izbira ni glih brilijantna, ampak potreba je potreba in človek pač naredi, kar mora. Saj najhuje je itak prvič, potem je bilo vsakič lažje. Podnevi pa sploh ni bilo panike.



Mojca