Buenas noches, dragi bralci, in dobrodošli v Limi! :-)

No, da vam najprej razložim, zakaj »dober večer«. Pravzaprav bi morala reči »dobro jutro«, (ampak tega še ne znam povedati, naša tolmačka Slavica pa še spi), ker je tukaj ura 5.30 ponoči in že nekaj časa ne morem spati. Doma je namreč že 12.30, jaz pa tukaj nestrpno čakam na zajtrk, ki bo šele ob 8-ih, ko odprejo trgovine, kajti šele takrat nam bo lahko naš gostitelj Pedro prinesel sveže žemljice.

Privajanje na popotniško življenje s pomočjo hamac v atriju hostla

Da boste kasneje lažje sledili - naša pot po Peruju

Mojca

Hola!!

Aprila in maja sem govorila o nenormalno visokih vodostajih tukajšnjih rek. Nato se je situacija obrnila, vode je bilo vedno manj in manj, dokler nismo prišli do sedanje situacije, ko je vožnja s čolnom po reki Blanki skoraj nemogoča. Zadnji mesec nas je to pripeljalo do pešačenja do postaje in enako nazaj. Gre za krepek sprehod, tri do štiri ure hitre hoje. Po gozdu in skozi vasi, prečkanje rečic po razno debelih hlodih, preko ravnic in spet drugje čez drn in strn. Na poti proti postaji smo se zaradi različnih želja, hoje po vročem žgočem soncu ali ne, razdelili v dve skupini. Tako sva se z Neyem kar ponoči odpravila na pot, ostali pa so se odločili raje za dnevni sprehod. Žal je odločitev za dnevni sprehod pripeljala do neljubega dogodka. Na poti proti postaji so se srečali s človekom, ki smo ga najeli za prevoz naših stvari s čolnom z manj globokim gredljem od našega čolna in zato lažjim za manevrirati po tistih nekaj več ali manj deset centimetrov vode v strugi. Ker ni imel nikogar, ki bi mu občasno pomagal porivati čoln, so se odločili biti tista pomoč. Zadnjič sem vam na kratko predstavila plosko ribo z dolgim repom, ražo. Gre za živali, ki se večino časa premikajo po vodnem dnu, in so lahko zaradi skrivanja na peščenem dnu v rjavih vodah teh rek popolnoma nevidne našim očem. V nekem trenutku je Allison stopila na eno od teh živali, ki je zamahnila s svojim repom proti njeni nogi in ji zadala rano. Sledila je oteklina in močna bolečina cele noge. V strahu pred zastrupitvijo in resnim vnetjem rane smo jo poslali nazaj v Iquitos. Sedaj, skoraj mesec dni po tem, se zopet počuti v redu.

Raža

Sicer je pri nas vse po starem. Edino novo in super je, da je pisarna tuto completo (95%) in da je res zakon! Saj, kaj se pa imam jaz za pritoževati, če je bila izdelana po mojih željah …

Skorajda že 100 % opremljena pisarna

Med delom

Drugače se sedaj zaključuje moj prvi delovni del Peruja. Prelomnico bo, kot že nekoč v Ugandi, naredila Mojca, sestra, a tokrat še s kopico Slovencev! Primož, Uroš, Barbara, Slavica in Martina. Ravno, ko to pišem, so že nekje visoko v zraku proti temu zemljinem kotičku. Kaj se potika po njihovih glavah, pa naj sedaj kar sami povejo… :-)



Darja

Estan listos para continuar la adventura en la selva? :-)

A ste pripravljeni na nadaljevanje džungelske avanture? :-)

Še malo, in minilo bo ravno pol leta, ko sem oborožena z nenormalno količino prtljage, kavbojskim klobukom na glavi in vzdihom napetosti trdno zakorakala po ulici soparne in zmeraj glasne Lime. Vznemirjenje pred neznanim se je v tem času vsekakor odločno prelevilo v sigurnost poznavalca. Seveda to ne izpodbija dejstva, da se ni kaj več za naučiti. Nasprotno, vsak dan je kaj novega, svežega za um in telo. A pompoznost vsega je dobila bolj umirjeni ton. Navdušenje, ki ostaja, je postalo bolj globoko, zrelo, prepleteno s spoštovanjem in občasno tudi z dvomom le-tega. Na začetku mi je bila zelo zoprna moja počasnost identificiranja posameznih opic, a v teh mesecih se je to zelo spremenilo. Sedaj, ko smo končno lahko začeli delati z eno novo skupino, ki so jo fantje nekaj mesecev habituirali na prisotnost človeka, sem bila zelo presenečena nad sabo, saj sem se v roku enega samega dneva naučila kdo je kdo. Bo že držalo, da po tem, ko se navadiš na novo okolje in s tem podrobnosti, ki so pomembne v njem, vse ostalo sledi zelo hitro. Drobne razlike, ki so bile zame prej vse zamegljene v nerazpoznavno mešanico, so dobile enormne razlike. Bi rekla, da je tudi Neyeva nekaj tedenska odsotnost, ko je torej odšel v Nemčijo na tečaj za terenske asistente, organiziran od našega instituta, naredila svoj trik. Nič ni bil več z mano človek, ki sem ga lahko v trenutku nesigurnosti vprašala, ali je to sigurno Pedro na veji ali mogoče le ni Sancho Pansa, ali se nahajamo bliže poti 5x1 ali je južno od nas 4x2 oddaljena več kot 60 metrov … In začuda, ko si enkrat prisiljen verjeti v svoje odločitve, težko narediš napako.

Brkate tamarinke, ki so vedno skupaj s sedlastimi

Tudi tema ni več strašljiv faktor. Temu so botrovale razne situacije, ki so me hoteč ali ne hoteč pripeljale do kar veliko gibanja po džungli v noči, sama ali v skupini. Najbolj izstopajoč nočni pohod je bil kak mesec in pol nazaj. Tisti dan je bila postaja polna. Delavci na habituaciji dveh skupin, potem na izsekavanju novih poti na teritoriju le-teh, in seveda naša standardna ekipa. Po prihodu iz terena so me, kot normalno, delavci iz Diamante čakali, da jim predam plačilo za tisti dan. Potem, so vsi odšli. Ostala sva samo jaz in Aladino. On je delal na habituaciji skupine 6 in ker ima ta skupina navado, da gre spat bolj pozno, ter ima svoje področje najbolj oddaljeno od naše baze, je prišel bolj pozno. Okoli pete ure popoldan. Po kosilu/večerji sva se začela spraševati kje hodita naši punci, Allison in Jacira. Tako pozno še nista nikoli prišli iz terena.' Ok', sem rekla, 'sta s skupino 2, ki zna biti včasih nepredvidljiva, lahko se odpravijo spat zelo pozno in to zna biti na kar oddaljeni lokaciji'. Ampak vseeno, da še ju ni nazaj do pete ure in pol… hmmm…. sumljivo… 'Ajde', sva rekla z Aladinom, 'dajva še jima nekaj minut, potem pa ju v džunglo iskat'. Mine pet minut… nič … deset minut … še vedno nič … petnajst minut … ne duha in sluha o puncah … Ok, dovolj čakanja, potrebna je bila začeti z akcijo. Namreč, črna noč se v te džungelske ravnice spusti grozljivo hitro, a hkrati zelo predvidljivo, zmeraj ob isti uri. Že malo pred šesto uro popoldan te začne na to opozarjati nekoliko mračna, tiha okolica, nekje šest in dvajset tega več ne moreš ignorirati, nekaj minut po pol sedmi pa vsekakor že govorimo o temni, že skoraj črni noči. Aktivnost gozda se spremeni, nič več ni slišati čudovitega petja ptic, oglašanja dnevnih žab, ki bi ga včasih brez dvoma pripisal lepi pisani ptici, ali brenčanja čebel, ali plahutanja živo obarvanih metuljev (ok, no, te je bolj težko slišati :-) ) … Ne, na plan pridejo bitja nočnega življenja, simpatična in manj simpatična. Glasovi so manj žgoleči, bolj zamolkli, vreščeči, posamezni. Velik del jih je plenilskih. Velike mačke postanejo aktivne, a teh se ni pretirano za bati, se skoraj bolj bojijo človeka kot obratno, večji pajki in škorpijoni se podajo na lov, a še najbolj zoprne so določene vrste kač, ki se prebudijo in jih je bolje srečati le od daleč. Ker so prilagojeni na takšen način življenja, so zaradi super kamuflaže do tik pred zdajci skoraj nevidni. V povprečju vidijo, slišijo, vohajo, tipajo, čutijo bolje od nas, ki smo nekateri bolj nočna bitja precej zaradi možnosti umetne svetlobe. Potem je razumljivo, da se lahko v njihovem svetu, brez pomoči  človeških izumov počutimo nekoliko bolj nelagodno. Kot da ne spadamo tja.  Bila sem precej prepričana, da punci, kljub opozorilom, nimata s sabo čelne svetilke in da sta zato trenutno v nezavidljivi situaciji.

Koralna kača, nestrupena

Z Aladinom sva hitro naredila plan po katerih poteh ju iščeva in na katerih točkah se potem midva zopet srečava. Ko sva vstopila v gozd je že nakazoval znake mračenja. Ob glasnem klicanju punc sva prodirala skozi gozd. Brez odziva. Vsakokrat ko me je presenetila  senca nečesa  in se kot eksploziv poigrala z mojimi mislimi, me je nevednost situacije s puncama spravila nazaj na hladno fokusiranje okolice. V resnici me ni skrbel živalski svet, tudi nisem pomislila, da bi se lahko izgubili, bolj sem se nagibala na možnost, da je nanju padla veja ali drevo in zato ne moreta nazaj. 

Ja, postajala sva vedno bolj zaskrbljena. Po slabi uri sva se odločila iskanje nadaljevati v smeri proti postaji in če ju ne najdeva, sva sklenila, da Aladino šiba v Diamante po več ljudi, jaz pa počakam na postaji, v primeru, da se vrneta. Rečeno storjeno. Ob vračanju proti postaji sem razmišljala,da mi pravzaprav ni jasno kaj bi lahko bilo, saj sem sedaj iz te akcije brez dvoma spoznala, da se glasno klicanje sigurno sliši nekje 300 do 400 metrov v vse smeri. In ker sva midva prehodila že ves meni znan teritorij skupine dva … Kaj naj rečem, upala sem, da sta se v tem času vrnili in da sta na postaji. Džungla je bila že v popolni temi. Ni bilo niti zvezd ali lune, ki bi jo naredili vsaj malo bolj prijazno. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da nekaj slišim. Utihnem ... poslušam … nič. Še enkrat pokličem, tokrat že s hripavim glasom. Poslušam … ni odgovora. Mogoče se mi je samo zdelo. Nadaljujem pot in čez nekaj časa zopet, isto. Punci? Ponovim rutino. Nič. Ko zaslišim isti glas še tretjič sem bila naenkrat prepričana, da gre za njiju. Grem v smeri zvoka, ko mi postaja vedno bolj jasno, da zraven slišim še tretji zvok, moški, Aladinov. Smer postaje. Uh, mi je naenkrat odleglo. Punci sta na postaji, z Aladinom. Bili sta nepoškodovani, rahlo prestrašeni, a z novo dogodivščino.

Kaj se je torej zgodilo? Skupina dva se je že v dopoldanskih urah odločila prečkati potok Choroy, ki je že na meji sistema naših poti. Opice so kar nadaljevale in nadaljevale proti vzhodu ter se odpravile spat zelo pozno, nekje ob pol petih. Punci sta bili sedaj nekaj sto metrov izven znanega sistema in prvič v tistem delu gozda, ki sta ga opisali kot zelo 'feo', neprijeten, gost, poln podrasti in zato sta bili zato že v osnovi malenkost prestrašeni. S sabo sta imeli kompas in gps, a sta zaradi živčnosti preveč sunkovito opravljali z njima in zato na koncu sploh nista bili več prepričani v katero smer je treba iti. Tema se je bližala. Bili sta brez svetilke, vode, hrane, že rahlo opraskani ob prebijanju skozi bolj goščavne dele in strah je naraščal. Bili sta v precepu ali naj iščeta primeren prostor za prenočitev ali naj še malo vztrajata pri iskanju poti, dokler še je kaj svetlobe. Sicer sta bili prepričani, da ju bomo iskali, a ne na tem področju. Se odločita korakati še malo naprej. Metri oddaljenosti do postaje so na gps-u naenkrat začeli padati in padati, iznenada najdeta znani sistem poti in se po tem vrneta nazaj v varno zavetje postaje. Kot sem torej začela s to pripovedjo … tovrstne dogodivščine ti vlijejo pogum in te oborožijo z znanjem. Vsekakor sem oseba za bolj adrenalinske zadeve, a vendar, previdnost ni nikoli odveč. Nikoli ne veš kaj te čaka in zato, vsaj v tem okolju, mora biti v nahrbtniku vedno prostor za svetilko z rezervnimi baterijami, kompas, nož, prvo pomoč, kaj hrane in vodo. Ter, da vsaj ena oseba ve kje približno se nahajaš. Sedaj bi rekla, da se preveč ne sekiram, če se bo tudi meni kdaj zgodilo kaj podobnega. Kajti vem, da je za mano vedno ekipa ljudi za pomoč, ki se ob nujnost lahko tudi razširi.

Dogodku primerno so sledile raznorazne zgodbice o kačah velikankah – otrok najden v trebuhu anakonde, pikih škorpijonov, ki ti v roku ure paralizirajo telo (Neyeva izkušnja), razjarjenih tapirjih, pacah, gozdih svinjah, tavanju izgubljenih turistov, duhovih … Vsi smo se strinjali, da ob previdnosti neke blazne nevarnosti ni. Bolj je strah tisti, ki ti zagode. Srečati veliko mačko je tudi bolj privilegij, saj se, kot že rečeno,  zelo izogibajo človeka. A je možno. Mesec nazaj je Aladino ob čakanju skupine šest pri njihovem dnevnem počitku malo zadremal. Kar se zbudi in 15 metrov vstran sta se ravno sprehajala dva jaguarja. Ko sta ga zagledala, sta takoj zbežala. Bi rekla, da je bilo bolj zanimivo poslušati njegovo pripoved o tem. Je nadarjen z neverjetnim pretiravanjem ob pripovedovanju. Govoril je v izrazitem dialektu, zato ga nisem vse razumela, a vseeno. Vsaka beseda je bila podkrepljena z izrazito telesno govorico in mimiko, glasovnimi intonacijskimi vstavki … Vsekakor nas je nasmejal. Me je spomnilo na ribiške zgodbe in pa na ono, ko je v Jurčičevem Desetem bratu Krjavel pripovedoval kako je preklal hudiča na pol in je bil v to prepričan, saj je slišal, da je prvi del padel v vodo z zvokom 'štrbunk', drugi del pa kot 'štrrrrrrrrrrrbunk'. :-)

No, ne lovska je pa ta, da sva ta mesec z Neyem morebiti slišala dve pumi nekje 60 metrov vstran. Vsekakor je bila mačka, Ney pravi, da sigurno ni bil jaguar, ker zvok tega pozna, po posvetu s Camilom, ki pozna zvok pume, pa bi naj bila ta živalca. Upam, da bom imela enkrat priložnost še dejansko srečati ta skrivnostna bitja. Drugi, malo drugačni živali, ki sem ju uspela videti, sta bili pa električna jegulja in pa neke vrste raže. Prvo sem srečala zvečer, v vodi naše 'kopalnice', dolga približno en meter, debelina nekje sedem centimetrov. Nevarna je do te mere, da ti v telo spusti pošten električni sunek, a navsezadnje je človek malo prevelika masa za njo in ne pusti resnih posledic. Sem bila pa presenečena, da se je v tem času  nizkih voda znašla tukaj. Na drugo ribo me je ob prečkanju potoka Choroy opozoril Ney. Bile sta dve, počasi plavajoči po rečnem dnu. Gre za žival, ki ima telo v obliki krožnika, zadaj podaljšan v približno enako dolgi rep. Nevarnost teh je, da se lahko zakopljejo v pesek, ti nič hudega sluteč stopiš nanje, oni pa te v obrambi zbodejo s strupenim repom. O posledicah ne vem nič, ampak, tukaj še nisem slišala nobene grozne zgodbice o njih … Na poti nazaj proti Chinu sem imela priložnost videti prvega kajmana v svojem življenju. Slab meter v dolžino, torej je šlo za mlado žival. V temi je bilo opaziti samo dve beli lučki sredi vode. Na moje navdušenje se je odločil zakorakati na kopno in mi s tem omogočil pogled na svoje telo v vsej svoji lepoti. Res čudovita žival. Malo manj čudovita mi je bila misel, da je bilo to le nekaj sto metrov od vasi Chino, kjer smo ob poplavah pridno plavali v teh vodah. Uh … in kot zmeraj, je na moje zaskrbljene misli odgovor, da se res nimam česa bati, pač, tja nikoli ne pridejo, ni njihov teritorij. In kaj naj storiš drugega, kot da si rečeš, da bo treba zaupati domačinom. Konec koncev so tukaj že stoletja …

Kajman

Bolj kot vsem tem, se je umetnost izogibati vsakdanjim malim letečim krvosesom in njihovim potu, soli željnih prijateljčkov. Seveda govorim o komarjih in sweat bees (sweat=znoj, bee=čebela). Ti so se sedaj razpasli po vseh kotičkih gozda. Smo baje v taki sezoni. Upam, res, da bo tega skoraj konec! Komarji še so ok, saj so očitno od nekdaj šli človeku na živce in je iznašel super spreje, ki jih vsak za kakšne pol ure odženejo. Plus tega imam terenska oblačila, ki jih ne morejo predreti. Za zvečer pa se je izvrstno izkazala svilena pižama – babica, hvala ti za šiviljske popravke zadnji dan!!!  :-) No, povsem druga zgodba so pa sweat bees. Majhne, ne pikajo, želijo biti na vsakem koščku telesa, ki je vsaj rahlo poten … hmmm …. zaenkrat še nisem srečala junaka, ki bi se znal temu izogniti. Ogromno jih je! Pač so na tebi in te ližejo po koži. A še največji izziv je v miru pojesti obrok hrane ob vsem tem brenčanju okoli glave. Saj ni kaj, če ne želiš pogoltniti še dodatnih beljakovin, je potrebno vsak grižljaj posebej pregledati, da se ti pod sirom slučajno ne skriva kakšna čebelica. V tem času se pojedini rade pridružijo še manjše ose, ki tudi ne pikajo, a so enako vztrajne pri zahtevi grižljaja zase. Na koncu skoraj nimaš druge možnosti, kot da preprosto počakaš, da si zagrabi tisti svoj košček sira, paštete … in odide. Pregnati jo nima smisla, ker bo itak nazaj čez par sekund.

Nek dan me je na gozdnih tleh presenetila gromozansko velika osa. Vsaj šest centimetrov v dolžino in skoraj dva v širino. Črna samotarka je iskala hrano, pajke, ščurke kobilice, paličnjake … Če te ugrizne baje pošteno boli, a ta se ni menila za človeške obiskovalce. Bolj neprijetno je srečati značilno črno – rumene čebele velikanke. So nekje dvakratna velikost naših čmrljev. Če jih zagledaš na lovu za hrano, daleč vstran od panja ni problema, a če jih presenetiš blizu njihovega domovanja, skritega v gozdnih tleh, je lahko spomin nanje zelo boleč. Najina, moja in Neyeva, zgodba se je odvila nekako takole. Na normalni sledi za pichicosi  je bil nekaj metrov pred mano. Zasliši glasno brenčanje in sprva pomisli na dvo – centimetrskega zelenega hrošča, ki so povsod. A postane pozoren, ker je bil le malenkost drugačen zvok. Iznenada slaba dva metra pred njim vzleti v zrak vsaj dvajset razjarjenih velikank z vso pripravljenostjo in vztrajnostjo obrambe svojega doma. Jaz v tem trenutku še nisem vedela ničesar. Samo sem zagledala rahlo pavzo gibanja njegovega telesa, trenutek za tem pa resen glas naj bežim. Brez pomislekov ubogam. Čez dobrih petdeset metrov mi na varnem razloži kaj se je zgodilo. Da so ga te čebele pred leti že položile v posteljo za dva dni. Visoka vročina. A imajo baje izjemno slasten med … pot do njega zna biti nevarna. Z dimom jih izženeš, revicam pokuriš krila, nato pa pokradeš sladki priboljšek. Previdno ga vprašam, če je ok, da se jim še enkrat počasi, previdno približava … Zakaj? … Saj veste … vse za fotografijo … :-) Takoj je bil za akcijo. Kot dva tihotapca se plaziva nazaj na prizorišče zločina. Ko mi reče, da sva že skoraj tam, mu predam fotoaparat,  pač, za primer, da naju prehitro opazijo, in bo imel Ney, ki je bil zopet pred mano, čas samo za hitri posnetek. Ravno narediva izmenjavo, ko naenkrat prišiba ene velikanka in direkt na Neyevo nogo. In smo zopet tam … Beži, beži, da te čebela ne dobi … J Rana na nogi na srečo ni bila velika, saj mu jo je uspelo udariti predenj bi bil pik popoln. Kljub temu je še ves naslednji dan  čutil pulzirajočo bolečino, a vročine na srečo ni dobil. Mene je pa kar vest pekla, da sem ga nagovorila v čebeljo ekspedicijo … No, da se ne bo kdo sedaj prestrašil potencialnega obiska na ta konec. :-) Imamo se fajn. Pač treba je vzeti v zakup, da kdaj tudi opica skoči na vejo nad tabo, s tem razburi osjo ali čebeljo gnezdo, manj nevarne in bolj vsakdanje od pravkar opisanih, in tebi naenkrat ni jasno od kod so se vzeli razjarjeni letalci, ki agresivno branijo svoj dom. Haha… in se gremo že znanega opletanja z rokami in tekanja po gozdu …

Osje gnezdo

Na splošno bi to džunglo opisala kot spodaj jesen, z večno podlago odpadlega, rjavega listja na pretežno peščeni podlagi. Zgoraj kot preplet pomladi, poletja in jeseni. Ta del se bolj nanaša na posamezna drevesa. Imajo različne čase brstenja, cvetenja, torej pomladi, sledi čas obroda, sadežev, poletje in temu primerno čas odmiranja vsega tega, jeseni. Ta je ravno sedaj zelo izrazita za velik del dreves. Ni dežja, sonce pa neusmiljeno žge. Tega dela vam, dragi slovenci, glede na domače sušne razmere, verjetno ne rabim posebej opisovati.  Sicer je eden izmed pozitivnih vidikov dela s pichicosi je njihova hrana. 'Poletni' sadeži, ki jih zauživajo so vsi sladki in zato tudi za nas zelo privlačni. Z drugimi besedami, sledi opicam in ne boš lačen. J Ogromne ovijalke včasih zaradi svoje ogromne velikosti, debeline in zelenja, hitro zamenjaš za samostojno drevo. Podrast je v veliki meri sestavljeno iz mladih palm, ki se borijo za morebiten obstanek do svoje polne velikosti. Ta je za nekatere vrste tudi nad 30 metrov v višino. Po sprehodu čez gozd je težko prezreti ogromna, še višja drevesa, z nekaj metrskim obsegom ter iz tal zevajoče dihalne korenine, ki jim pomagajo preživeti v času poplav. Praproti lahko dosežejo nekaj metrov v višino in nekoliko manj v širino. S tem so super skrivališča za marsikatero žival, ki noče biti zlahka videna. Na primer, določene vrste netopirjev so si tam poiskala zavetja. Meni osebno so zelo simpatične vrste ovijalkarskih praproti, ki se kot zamegljen odtis vzpenjajo tesno po deblu. Te niso široke. Vse skupaj še najbolj spominjajo na slovensko mojstrovino barvanja pirhov: podlaga - rjava čebulna barva, risbica – odtis one praproti podobne rastlinice, ki jo radi jejo papagaji, in je zaradi določenih razlogov nismo uspeli popolnoma odstraniti ter se zato šopiri na jajcu v svoji svetlo zeleni barvi.

Podrast iz palm

Dihalne korenine

Naša postaja se je v tem zadnjem času spremenila v kar aktivno gradbišče. Že zdavnaj smo torej zgradili zaboj za hrano, ki nas na veselje vseh nikakor noče razočarati (prepušča le manjše mravlje, proti katerim težko kaj narediš), naredili nov most, obnovili zunanji WC na štrbunk, ki ga zaradi nizkega vodostaja vode uporabljamo ravno sedaj. Če se spomnite, sem v enem izmed prvih poročanj napisala, da manj padavin pomeni manj vode v rezervoarju za vodo za oni kulski WC, manj pritiska in mi to čutimo kot nezmožnost splahovanja. Točka, na kateri smo sedaj. Potem smo naredili leseno potko do kopalniškega potoka ( :-) ok, to je malo manj glamurozno, saj gre le za lesene kole položene na tla v blatne predele, da po tuširanju ne rabiš še enkrat posebej umivati nog), police za vsakega posameznika zraven šotora in druge popravke na hiši. Skratka, imeli smo že večje in manjše gradbene projekte, vse v smeri da nam nekoliko olajšajo življenja v hiškah sredi džungle. A sedaj smo pa sredi, oziroma že bolj proti koncu, res velikega. V gradbenem in pomenskem smislu. Dodatne hiše ali drugače, pisarne. Od vseh, je ta zame najbolj bleščeč. Končno ne bo več treba kombinirati z vsemi prisotnimi kdaj in kje boš po terenu vpisoval podatke, prenašal ekstrakte s hormoni v majhne epice in nič več prijemanja za glavo, ko bo kuharica, v želji da bi za čiščenje WC-ja imela čiste roke, prebrskala med laboratorijskimi zadevami, zaprtimi v škatlo, in potem pustila vse odprto za ščurke in the company! Uh joj!! Ja, lasten prostor za delo. :-)  Hiška s prostornino 24 metrov je že končana, sedaj nas za piko na i čaka samo še notranja oprema – mize, police in vrata. Seveda, se bodo izdelale, ne kupile. Nazadnje še napeljava elektrike in voila! Aja, mislim, da še nisem omenila, za pridobivanje le-te imamo sončne celice; več sonca, več elektrike in obratno.

Gradnja pisarne, drugi dan

Če malo povzamem, kako je potekala gradnja. Najprej smo se dogovorili s sosednjo vasjo, da nam spletejo streho. Ne, nismo uporabili ciglov, ampak palmine liste, 'ojas para el techo'. Ti se prepletejo na nek poseben način, nekaj dni sušijo na soncu ter so pripravljeni za uporabo. Potem, smo dva dni gostili moškega z motorno žago, ki je pripotoval vse iz China. Samo s tem orodjem je zažagal ves potreben les raznih dimenzij za celo bajto, mize in police. Sedaj je bilo treba malo počakati, da se ves les posuši. Čez štirinajst dni smo začnemo z delom. Dan ena: postavljeni leseni okvirji, ogrodje. Dan dva: končan pod, stene in streha. Dan tri: pobarvane stene, končane stopnice. Hmmm … v Sloveniji rabimo za hišo koliko dni, mesecev, let?  :-) Ok, je že res, da bo trpežnost naše slovenske hiše mogoče malenkost drugačna … :-) Edina stvar, ki mi je skoraj vzela dih, v negativnem vidiku, je bila barva sten. S Camilom, ki je bil šef konstrukcije, sva se ves čas pogovarjala o zaščiti za les. Seveda, jaz s svojimi evropskimi možgani on pa perujskimi. In obema je bilo popolnoma jasno, brez potrebe po natančnem dogovarjanju. Jah … pridem tretji dan gradnje nazaj iz terena in naenkrat me v oči speče živo plava barva! Ulala, sem doživela kar majhen respiracijski šok. Po pogovoru mi je postalo jasno. Zaščita lesa je tukaj vedno v neki kričeči barvi in ne v brezbarvem tonu, kot je bilo meni logično. Po pomisleku, sva z Omerjem le prišla do enega zelo pozitivnega zaključka te iz kilometra daleč vidne umetnije. Barva je svetla, torej bo odbijala svetlobo in bo zato pisarna hladnejša. Ok, to je pa razlog, ki ti mora biti všeč. :-)

Pisarna

Notranjost pisarne - neopremljena

Kar se Omerja tiče, naj omenim, da nima ravno sreče s projektom. Neumno neznanje določenih ljudi na administraciji ga je pošteno opeklo. V Peruju je že od maja, a ves ta čas čaka na nek poseben zamrzovalnik, ki je že mesece zablokiran na carini Peruja. Ne bom se spuščala v podrobnosti, le to, da je ves njegov projekt odvisen od tega in se je s tem prestavljal in prestavljal ter končno sedaj, naslednji mesec, bo (že skoraj sigurno) lahko začel z delom. Za kratek čas se nam je na postaji pridružila še Estrella iz Nemčije. Študentka smeri biologije, ki je imela biti z nami dva meseca. Po hitrem obisku našega dela gozda ob reki Blanci je spoznala, da je vse skupaj malo manj romantično, kot si je predstavljala. Vročina, vlaga, nalivi, mrčes, dolge ure dela, odrezanost od znanega pač niso za vsakega. Povsem drugače sta isto okolje doživela dva perujska študenta, ki sta prišla tja z Emerito, profesorico zoologije na tamkajšnji univerzi, ki je pred leti prav tako tukaj delala raziskavo za svoj doktorat, a na drugi vrsti opic, titi opice (Callicebus cupreus). Gre za zelo simpatično gospo v petdesetih, s katero se srečam vsak mesec, saj mi je zaradi prijateljskega odnosa z Eckhardom, mojim profesorjem, dovolila imeti zamrzovalnik za vzorce v njeni pisarni. Zraven tega je še mentorica Allison in Jaciri.

Omer

Zelo razveseljiv dogodek, na moje presenečenje, zaradi vsebine, tudi za vse ostale, je bil paket iz Slovenije,  iz domače hiše. Milka, kapučino, barcaffee, džezvi (če se že gremo slovenskega pitja kave, naj se dela v stilu  :-) ) cedevita ter ogromno drugih drobnarij. In zvezdi paketa za moje perujske sodelavce: fant ter vegeta. Prav smešno mi je, kako noro dobri zadevi sta jim to. Še posebej Allison bi bila super za tistega gospoda v beli kuharski obleki in visokem kuharskem klobuku, ki se ga še spomnim, da je pred leti nazaj na hrvaški televiziji (se mi zdi) imel kuharsko oddajo ter na koncu za vsak jed, pa če je bila juha, omaka, solata ali kaj drugega, dodal: 'i još jednu žlicu vegete'. :-) Zabavno. Če smo že pri paketih, še ena zanimivost. Kolikor vem, ne bodo v Sloveniji paketa nikoli odprli in prečesali vsako malenkost notranjosti. Tukaj je zgodba drugačna. Ko ga pošiljaš ga odprejo pred tabo, ko ga prejmeš, ga odprejo pred tabo in sigurno gre še čez nekaj pregledov. Pretirana varnost, vdor v zasebnost … hmmm … In ob pošiljanju  moraš pustiti še kopijo uradnega dokazila tvoje identitete, ter za nameček še prstni odtis na večih dokumentih. Toliko o tem, če bi kdo rad, da mu pošljem kakšno prepovedano substanco. :-) Kak kontrast, po drugi strani pa policija in ves uradni svet popolnoma zamiži, ko se gre za prodajo žive in nežive materije znotraj države. Kaj zamiži, če hočeš kupiti na primer opico ali lenivca, ti bodo še pomagali! 

Kljub določenim zelo izrazitim razlikam teh dveh svetov se v nečem ne razlikujeta. Svet povsod teži k modernizaciji, lažjemu življenju, hitrejšemu in večjemu zaslužku. V prejšnjem poročanju sem napačno ocenila, da je v vodah Amazonke in njenih pritokih ogromno rib. Morda že, za moja evropska očala. A po pogovorih z večimi domačini sem prišla do zaključka, da je izlov rib udaril tudi tukaj. Sicer v manjših merah. Torej ne ravno izlov, ampak nakazuje svoje smernice v to nepravo smer. Pravijo, da je bilo deset let nazaj rib res na pretek. Vse manjše so zato vedno vrnili nazaj v rečni dom. Danes se vzame vse kar se dobi. Ker ni več velikih. In zakaj? Temu je sigurno močno pripomogla modernizacija prevoza in načina lova. Prej so imeli obrečni ljudje vsak svoj drevak, veslo, fecho, tisti trizob, in doma narejeno ribiško palico. So lovili bolj za sebe. Danes se velik del rib pošlje v Iquitos na trg. Drevake z vesli so zamenjali 'pecka – pecka'. Še vedno govorimo o drevaku, a z motorjem. Cenovno ugodnim za večino ljudi. Loviti so začeli z večjimi mrežami, tudi z dinamitom. Seveda je vse uradno regulirano, torej kdaj se sme loviti katero vrsto, kje, minimalna velikost rib … A če ni nadzora, še manj pa ozaveščenosti, je to kot sizifovo delo.

Če smo že zajadrali v vodni svet, naj povem še samo to, da je vodostaj rek najnižji odkar sem tukaj. Itaya se je ob plavi promenadi Iqutosa umaknila za nekaj sto metrov. Prejšnjič sem ta predel opisovala kot prebujajočo se savano. No, sedaj je ta 'savana' v popolnem razcvetu, z njivami, hišami na suhem, nogometnimi igrišči … Reka Blanco, ki je zaradi povezovalne funkcije China in postaje, za nas bolj pomembna, je samo še senca mogočne reke visoko med krošnjami izpred nekaj mesecev. Vode je v njej komaj dovolj za počasno drsenja čolna. Ob tem moraš bit izredno previden. Butanje ob podrta drevesa, potopljene čolne na rečnem dnu in vrhove valovitega peščenega dna, znajo čoln nevarno zazibati. Nemalokrat je potrebno stopiti ven iz čolna in ga potiskati. Pot, ki je bila prej nekje uro in pol, se lahko sedaj zavleče na blizu pet ur … Naporno? Ja. Zanimivo in zabavno? Absolutno! :-)

Que tengan buen dia!

Lep dan!

Saludos,

Pozdravi,

Darja