Otra vez juntos ... Ponovno skupaj …

Hola!

Konec januarja. Evropa drhti v mrzlem zimskem objemu. Le streljaj vstran, če skoku preko oceanske atlantske  luže lahko rečemo tako, čaka žgoče vroče poletje. Prasketajoče ulice Lime, glavnega mesta Peruja, vodijo vse do z ogromnimi valovi bahaškega se tihega oceana. Kot nalašč za test ravnotežja na surferski deski.  Precej časa je minilo, kar sem nazadnje stala na takšnem plavajočem vozilu. In še to je bilo vedno z jadrom. Tokrat so namesto vetra glavno vlogo prevzeli odločni valovi.  Prenekatere izkušnje so me naučile, da je pri poskusu novih stvari vsekakor kanček modrosti skrite v razlagi izkušenega. Bila je le dobra ura, da me je v roke vzel inštruktor, a vredno, ker mi je takoj uspelo zajahati valove. Začetniška sreča je bila z mano le bore malo časa, a dovolj za zmagoslavne občutke, h katerim sem se nadejala vse jesensko – zimske mesece v Nemčiji. Ponovno na poti, ponovno v Peruju.

Sedaj sem nazaj v tej blazno raznoliki deželi že dobre štiri mesece. Ves ta čas imamo v širši okolice džungelskega obrečnega mesteca Iquitosa deževno obdobje. Lani v ta čas sem vam opisovala blazne dvige voda, poplave, a za letos moram reči, da takšnih ekstremov nismo doživeli. Voda je sicer ves čas visoka, vendar zgleda, da v svoji visoki normali, saj hiše niso nič poplavljene. Vsekakor so količine dovolj velike za čudovito razburljivo drvenje skozi gozdne krošnje. Včasih ti pogled sledi jati papig, drugič veliki ujedi, tretjič se iz goščave zaiskrijo oči velikega plazilca ali le majhnega oposuma, četrtič te preseneti vijugast skok ribe iz vode ali, nekoliko manj prijetno, štrcelj podrtega drevesa v vodi, ki meni, tebi nič, oblastno poljubi našo hitro drvečo kovinsko kobilico … 

Pod žgočim soncem sredi Amazonke

Novi jogi, za moje lepše in mehkejše noči

Februarja in marca še so na gozdnih tleh prevladovale rjave barve, nakar se je aprila gozd pomladil, pozelenil in tak ostal ves maj. Premnogo mladih rastlin si je začelo utirati pot k nebu, ki bo na koncu le za pičlih nekaj uspešna. Ostale hitro postanejo hrana, zatočišče, plen za streho lesene hiše ali kaj drugega. Sedaj je džungla reke Blanco, vsaj zame, res izredno lepa.

Džungla v zeleni preobleki

A podmladka nimajo samo večja in manjša drevesa, temveč tudi naši radovedni pichicosi, tamarinke. Ponekod so te majhne opice morale postati odgovorne kar za dve legli. Ravno en mesec nazaj, za prvi maj, sta se skotila najmlajša dvojčka. Kot običajno, se bosta nekaj mesecev oklepala vseh dovolj velikih, da ju lahko nosijo okoli in mame za mlečne obroke. Ko bosta nekje s tretjim mesecem sposobna jesti že bolj trdo hrano, se bo začelo prošnja odraslih za grižljaj slastne kobilice, ščurka, žabe, sladkega sadeža ali karkoli bo na voljo. Nam ne preostane nič drugega, kot čakati, da takšna obdobja prošenj minejo in s tem da mine tudi glasna, precej nadležna prošnja mladih opic. Verjetno še se spomnite, da skupaj potujeta ponavadi dve vrsti tamarink, manjše rjave sedlaste in večje temno rjavo – bele brkate.  Mladiči obojih so sicer zelo simpatični, rahlo nerodni, z zvedavimi pogledi. A brez dvoma je lažje poslušati moledovanje mlade sedlaste tamarinke kot brkate, saj imajo te nek čudno kričeč zvok. Pač, so kot vsi otroci v določeni fazi, ko ima jok še kako pomembno vlogo. 

Kučma na preži pred nevarnostjo z dvojčkoma na hrbtu

Brkata tamarinka z mladičem na hrbtu

Simpatičnost raznih vrst mladih opic in drugih živali, kot so lenivci, kapibare, tapirji, papige, pasavci … žal vodijo v izkoriščanje, preprodajo teh bitij. Prepogosto se dogaja, da ti kdo ponuja mladiča na ulici za pičlih 50, 100 solesov ali dolarjev. In prepogosto se še vedno najdejo ljudje, tujci, ki z dobrim namenom ravnajo povsem nespametno ter takšno žival kupijo in jo predajo tukajšnjim zavetiščem za divje živali. Češ, da s tem živali rešijo življenje. Morda res, tej določeni, a to še ne ovrže dejstva, da s tem podpirajo nelegalno trgovanje s prostoživečimi živalmi. Vsaka prodana žival bo namreč nameščena z novo. Ponudba in prodaja. In od kje je nova? Iztrgana iz rok, šap staršev in skrbnikov. Odvisno od vrste, a večina jih ne da svojega zaroda tako zlahka. To žal marsikdaj vodi v njihovo pogubo. Imeti divje živali udomačene v neki amazonski vasi daleč vstran od mesta še nekako razumem. Ljudje se preživljajo z lovom in sigurno kdaj uplenijo žival, ki ima ob sebi mladiča. Odraslo žival uporabijo za meso, mladiča vzamejo s sabo domov. Večje vrste opic ljudje marsikje zauživajo. Kjer sem jaz sicer ne, vsaj ne redno, čeprav vem, da jih je marsikdo že poskusil. Za tamarinke mi je veliko ljudi pritrdilo naklonjenost imeti jih za domače živali, saj so baje zelo koristne. Ves čas so na preži za hrano, vsem majhnim kar se premika po hiši. Predvsem naj tukaj izpostavim ščurke, pajke ter majhne miši, podgane, oposume. Zanje so torej predvsem čistilci. 

Mladič sedlaste tamarinke pri ljudeh

Mladič wooly opice; na poti proti Iquitosu, kjer je bil prodan

Ptica daleč stran od svobode

Splošno je imetje domače živali bolj malo razširjeno. Oziroma bolj natančno rečeno, imeti in zanj lepo skrbeti. Predvsem ta drugi del. Psi so povsod, mačke tudi. A veliko jih je blazno zanemarjenih. Večina ljudi v njih ne vidi sopotnikov, temveč lovilcev majhnih glodavcev, čistilce. Po mestu se vedno klati ogromno število psov, od katerih le redkokateri ni shujšan ali z resno kožno boleznijo. Ob hoji po ulici je potrebno kar paziti, da ne stopiš kašnemu zaspancu na rep ali šapo. So prijazni, navajeni ljudi, a problem nastane, ko se začneta dve tolpi pretepati med sabo. Takrat je bolje biti nekoliko vstran od švigajočih čeljusti. Ljudje so nanje navajeni, tako da gre v veliki meri le za obojestransko ignoranco. Večina se jih je verjetno skotila na ulici, čeprav nekaj jih je zagotovo v svoji rani mladosti, ko so bili še simpatični puhasti kužki, imelo lastnike, ki so jih sčasoma zavrgli.

Zanimivo rešitev (?) podobnega potepuškega problema se je domislilo nekaj živalskih aktivistov turškega Istanbula. Nekoliko ven iz Istanbula je gozd ogromnih razsežnosti. Ko so psički postali psi, jih je (verjetno še vedno) veliko ljudi odpeljalo v ta gozd in tam pustilo. Posledično so se po gozdovih začele klatiti lačne tolpe na pol divjih psov, ki so znali biti napadalni.  Ideja: sit pes – priden pes – ne rabi biti uspavan. Rešitev: dostava hrane tem psom. Tako vsak dan ena oseba natovori svoj avto z raznimi ostanki hrane od restavracij, mesarjev, pekov, se zapelje v gozd ob določeni uri, hupa in iz gozda priteče najprej nekaj psov, nato več, in še več, dokler ni cesta prekrita s pasjim stampedom, ki sledi počasi premikajočemu se avtomobilu. Prišli so po svoj dnevni obrok. Ko sem dve leti nazaj videla ta prizor me je osupnilo. Še najbolj od vsega njihova miroljubnost do nas, navdušenje ter strpnost do deljenja hrane z ostalimi psi. Seveda se je kje vnel prepir, a kaj naj drugega pričakujemo, če je na kupu več kot dvesto psov. Sodbo rešitve, prepustim vam vsakemu posebej.  :-)  Morda je še najboljša rešitev imeti pajka tarantelo v bajti, kot jo imamo pri nas na postaji. Prosto, da se razume. Ne rabiš je sprehajat, negovat, hranit, ni glasna, se ne pritožuje in vedno ti priskoči na  pomoč pri čiščenju hiše. :-) Razmislite!

Ney se igračka z našo sostanovalko, gospodično tarantelo

…. in že smo švignili iz evropsko – azijske pasje družbe nazaj v južno ameriško naravo lenobno premikajoče se rjave Amazonke, s katero hočeš nočeš dihajo vsi, vse do koder sežejo njene vidne in nevidne vodne roke. Vendar naj je še takšna kraljica, papež pa ni! :-) Z vodo lahko razpolaga le v kolikor jo ima. Zanimivo je opazovati to igro nihanja vodnih nalivov. V začetku maja je skoraj ob uri, še pred sončnih vzhodom, naenkrat vse zadrhtelo, ko so, ponavadi iz severo – vzhoda, prihrumeli težki oblaki ter silovito izlili svoje debele solze, ki jih nemalokrat spremljalo gromko rjovenje ter divje iskrenje. Kljub temu, da marsikdo ob tem vztrepeta, nam ti debeli vodeni možje takrat vedno podarijo kakšne minute, ali celo uro, dve več spanca in poležavanja v varnem šotorskem zavetju. Konec maja so ti možje spremenili taktiko. 'Nič več jutranjega lenuharjenja!' so rekli in prestavili svoj skoraj vsakodnevni obisk na popoldanske ure. 

A naj se še tako trudijo kazati svojo neusmiljenost, ne morejo skriti v svoj srž prepletene miline. Svežine hrepeneča pljuča nam napolnijo s prijetno sapico, ki včasih le malo zamiglja kak list ali močno sapo, ki kot gugalnica zaniha mogočne starce, kateri se trmasto upirajo svojega zemljišča že leta in leta. Včasih, kateri tudi pade… Takrat gozd preplavi glasen krik padajočega drevesa z oglušejočim treskom na trda tla. S tem ne mislijo nič slabega. Življenje starca se nadaljuje, le nekoliko drugače. Če nas težki vodni možje zalotijo nekje sredi gozda se jim hitro skrijemo pod improvizirano streho iz palminih listov, ki jih povežemo skupaj z elastičnimi ovijalkami ter počakamo da odplešejo svoj nori ples. Kljub temu smo jim hvaležni, ker nas hkrati obdarijo tudi z oddihom pred vedno žgočim soncem in včasih, če pridejo res pravi čas, tam malo po tretji uri popoldan, vedno skakajočim in polnih energije majhnim kosmatim bitjecem, ki jih vsi že poznamo pod imenom pichicosi, prišepnejo, da je prispel čas za večerni spanec. Mi se jim, z že oglašajočimi želodci, hvaležno nasmehnemo, opicam zaželimo lahko noč, ter se napotimo nazaj tja kjer nas čaka polna miza. 

Migdonio pod streho iz palminih listov

Naprodaj! Interesenti naj se javijo takoj, sicer zna kupčija prej odplavati po vodi :-)

Zadnje mesece me je navdušenje nad hrano, ki jo redno zauživamo na postaji precej minilo. No, treba je priznati, da je bilo to prisotno le bolj prve mesece lansko leto, a me je, kljub temu, da še gre vedno trdim, da gre za okusne jedače, enoličnost priprave začela zelo motiti. Manjka domišljija naših kuharic. In kaj storiš v takšnih okoliščinah? Sam se lotiš kuhanja. Seveda ne vsak dan, pravzaprav zaradi zabasanega urnika le tu in tam. A vseeno. In tako smo, iz meni bolj domače kuhinje, kdaj pa kdaj jedli pakin golaž, krompirjeve svaljke, musako, lazanjo, rižev narastek z jabolki, zlevenko, palačinke, kanelone, marelične cmoke, pražen krompir, slanike, pečen krompir in tako naprej. Enkrat uspe v prvo, spet drugič se moram v Iquitosu ponovno posvetovati z domačimi mojstri iz Prvencev. :-) Pri tem človek ne more, da se ne bi pošteno nasmejal ob komentarjih nekaterih mesoljubih perujskih sodelavcev, češ da 'dobro je, dobro, ampak … nekaj manjka … hmmm … A se da pripraviti z mesom?'. :-) Najbolj me je osupnil tak odziv celo na marelične cmoke! A jaj! :-) Tudi Omer večkrat z nasmehom spremlja moje kuharske pustolovščine, ker pravi, da dobi lušte po kuhinji svoje babice.

Zraven navdušenja nad mesom, kakršnimkoli, jih večino perujcev druži tudi nepopisna ljubezen do sladkorja, sladkega. Kadarkoli v gostišču naročim sok ali kavo brez sladkorja, dobim malo začuden pogled. Če slučajno pozabim na te svoje magične besede, me ob prvem požirku kar zaskeli od sladkornega koncentrata. Je nas pa ta ljubezen pripeljala do novega hit recepta, mašinskih keksov naše prvenske tete. Rečejo jim kar 'azucarillos' (azucar = sladkor). Vsaj dvakrat na mesec je miza polna pridnih rok, ki gnetejo testo in se igrajo z obliko le-teh. Tako jih jaz raje tukaj preimenujem v 'ročne kekse'. Splošno se tukaj zauživa tudi nenormalno velike količine soli, kisa, da riža sploh ne omenjam. Edina izjema pri tem je le Ney, za katerega se človek vpraša, od kod mu te neperujske navade. Moje navdušenje je bolj nad enormno uporabo limon in platanos – banan za kuhanje. Praženi platanosi so še posebej dobri! Kljub navedeni omejeni raznolikosti, vsake toliko časa še vedno naletim na kaj novega. Nekaj dni nazaj me je osupnila jed 'patarashka'. Izkoščičen ribji file iz vseh stani obdan z nadevom iz paradižnika, čebule, zavit v palmin list in nato pečeno - kuhan nad ognjem. Noro sočno!

Ko smo že pri novem. Te mesece nas je na postaji nekoliko več kot lani. Noelia, mlada punca iz Iquitosa je nadomestila kuharice iz vasi Diamante. Sedaj tudi ona z nami vsak mesec potuje iz mesta v našo obrečno bazo. Zelo prijetna punca, ki jo le težko zalotiš brez nasmeha na obrazu. Gabriel, pastor iz Diamante, je maja nadomestil Camila kot moj novi začasni asistent v gozdu. Seveda je zame ponovno pomenilo, kot že velikokrat prej, uvajanje novega človeka na metode dela. Lani sva z Eckhardom, profesorjem, ki nadzira moj projekt, razmišljala o mednarodnih prostovoljcih. Izkazalo se je, da ni ravno lahko dobiti nekoga, ki ti bo delal, in to dolge ure vsak dan, zastonj. No, kar razumljivo. Sploh sem prišla do zaključka, da bi nekoga, ki ni iz tega okolja zelo težko hitro naučil ločevanja posameznih opic med sabo. Še mi imamo večkrat posvete na to temo. In nato, da bi še se znal varno premikati po gozdu. Ja, bolje je to nalogo zaupati osebi, ki je odrasla v dotičnem džungelskem okolju. Nedvomno nam marsikomu nepoznavanja skrivnostnega eksotičnega dela zemljinega kotička buri domišljijo in prebudi morda spečo radovednost. S tem gnane misli so do nas pripeljale še eno novo opičjo navdušenko. Corinna, simpatična nemka, se je odločila pridružiti nam za tri mesece. Kot študentka biologije bo ob reki Blanco opravila prakso. V tem sklopu si je zamislila interesanten projekt na temo odraščanja tamarink. O tem kdaj in kako se naučijo samostojno iskati hrano. Leto nazaj bi ji bolj težko pomagala. Sedaj sem pa kar prevzela vlogo neke vrste mentorja. Zanimivo, kako izkušnje situacijo obrnejo.

Tokrat je tudi Omer je dobil pomoč, študenta biologije Tonija iz Iquitosa. Zadnje mesece mu je projekt končno stekel s polno paro. Pravzaprav, je že skoraj pri koncu. Lansko izgubljanje živcev z perujsko administracijo, ki je zaradi totalne nesposobnosti, neorganiziranosti, s pridržanjem specializiranega zamrzovalnika za globoko zamrznitev prestavila njegovo terensko delo za pol leta, je končno rodilo sadove. Njegovo delo je popolnoma drugačno od mojega. Ima bolj človeški urnik, brez celodnevnega zasledovanja malih pichicosev. Malo v gozd poiskat drevesa z želenimi sadeži, nabiranje le – teh, za kar je včasih najel izvrstnega plezalca po drevesih Santiaga iz Diamante, kateremu je treba priznati, da plezanje po deblu brez vej v višino, tudi nad trideset metrov, ni ravno mačji kašelj! Po pridobitvi sadežev odhiti v pisarno, ki jo je kar pošteno spremenil v laboratorij, da izolira vonj zrelih in nezrelih sadežev. Zveni kar malo čudno, ne? Izolirati vonj … Ja, a njemu kar lepo uspeva! :-)

Omer v laboratorijski ekstazi

A nimamo le novih obrazov, temveč tudi novo preobleko hiš. Prej bahavo palmino streho je nadomestila bleščeča kovinska. Ni ravno lepša, a ima svoje prednosti, in zame tudi kar nekaj slabosti. Manj prepušča dež, a se ga zato sliši kot če bi bil priklopljen na zvočnik, kar pomeni, da te sredi noči bobnenje včasih kar vrže na noge. Naj bi tudi zdržala precej več časa. Palmino je namreč treba vsake dve leti zamenjati, kar udari ne le po denarnici marveč tudi po vedno večjem pomanjkanju teh palm v naravi. Ves prostor je z novo streho svetlejši in, kar bi bilo verjetno za večino meni poznanih izjemno pomembna informacija, pomeni manj skrivališč za ščurke, pajke, kobilice, podgane, kuščarje …. :-) Rahlo nas je bilo strah, da bo akumulacija vročine precej poskočila. Nekoliko sicer je, a ni sile. Vizualno oceno dajte kar sami. Moja je verjetno večini jasna. Lesene trame so zamenjali cementni stebri, in WC je dobil nov tank za deževnico, kar je izboljšalo njegovo pogostost uporabe. Precej pomembna pridobitev za bolj sušno obdobje. Kuhinja, v kateri se baha nova pečica, se je povečala za nekaj kvadratnih metrov, a še vedno čaka na končno podobo z umivalnikom in kuhinjskim pultom. Potem jo le še povežemo s še enim novim tankom za vodo in voila, po vsako kapljico vode za umivanje ni več potrebno iti dol po bregu do potočka. :-) Nakup je bil storjen ta teden v Iquitosu, manka le še montaža. To nas čaka mesec. Res upam, da uspe!

Bajta v razsulu

Postaja v vsem svojem novem blišču

Mi se torej borimo za čim več vode, medtem ko slišim, da bi se je vi zadnje čase radi kar malo znebili. Mi se otepamo sonca, medtem ko vi hrepenite po njem. Ah, ta svet! Za prvo ne vem, a za drugo mi je razlog kar jasen. Premalo ste plesali in divjali februarja za pusta, za fašenk! Mi smo se v isti čas popolnoma spremenili v demonska bitja in jasno ter glasno zahtevali poletje, sonce. Mraz nas je že skoraj ugnal, a se nismo dali! 20 stopinj celzija, joj, ne, ne, samo takšne zime ne! In smo kar plesali, tulili! 23 stopinj, uh no, nekoliko bolje, ampak vseeno, noge mi še vedno zmrzujejo! Še več poskokov, še več demonskega vriskanja! 26 stopinj, ja, ja, smo že na poti … samo še malo … 30, 32, 34 stopinj!! Juhu, zmagali smo!!! :-) Ajde koranti, drugo leto vi tako! Po drugi strani, zna biti, da je vreme v Sloveniji tokrat v z roko v roki s senčno politiko in gospodarstvom. A baje so zadnje dneve le začeli prodirati sončni žarki … Še malo in upam, da bo res zasijalo v vsem svojem sijaju. Če ne, še vedno vabljeni v vedno vročo in mistično deželo na levo stran preko oceana.

V oblačilih svojih prednikov

Karneval

Dragi moji, dobrodošli nazaj v tako imenovana pljuča zemlje. Bom rekla, da ima Iquitos srečo, da ga obdaja neskončno število dreves, saj je z nešteto motokari, ki nenehno drvijo po vseh ulicah, onesnaženost zraka izjemna, in da se sploh ne pogovarjamo o večnem hrupu. Le korak ven iz mesta  pa si nazaj v skrivnostnem svetu, kjer biva demonski chullichaqui s svojimi čakrami oziroma hudičevimi vrtovi. Če si moški, ti lahko pamet zmeša prelepa sirena s svojim milim petjem, v kolikor si mlada devica se boj srečati bufeo colorado, saj boš postala mati njegovih otrok, morda boš srečal ogromno sachamamo, na vse kriplje bežal pred shu-shupe ali še huje, pred glasovi buri buri, zaradi katerih je že marsikateri junak izgubil razsodne misli ali se celo ni nikoli več vrnil nazaj … Morda, če se zgodi, da te bo pot zanesla res globoko, globoko v džunglo, ki te bo tam zvabila v svoje mračne kotičke, te napadla z bliskom in gromom ter tresočimi se tli, je le kanček bolje biti carne blanco ali ob pomoči napoja ayahuasce poprositi duhove dreves za kažipot … 

Zlovešči shushupe

Mogočna sachamama

Hasta proxima vez,

Do naslednjič,

Darja