Džungla, vlaga in živali

 Naslednji dan nas je Darja peljala na delovni dan po džungli - šli smo gledat njenih opic. Sedlaste tamarinke so kot kakšna veverica velike opice, ki so zelo živahne. Ko smo jih po kakšni uri iskanja našli, se nas niso nič kaj preveč bale in so čez nekaj časa, ko smo jim sledili, prišle kar blizu. Npr. tudi kakšne 4 metre stran od nas je kakšna plezala po drevesu, nas malo pogledala in kaj pojedla. Sprehod skozi džunglo je bil res zanimiv. Tiste poti, ki so shojene, so še kar fajn za hoditi, ampak ko slediš opicam, greš tudi na predele, kjer seveda ni nobenih poti. In potem se umikaš drevesom, listom, vejam, plezaš čez ogromna podrta drevesa (no, to je zelo značilno tudi za uhojene poti), po relativno ozkih brveh prečkaš potoke ali pa kar stopiš v njih, zagaziš v blato in ne moreš ven. ;-) Zraven seveda pridno gledaš, da ne boš na kaj čudnega stopil ali da ti ne bi kaj padlo za vrat. V džungli so nas redno spremljali tudi metulji, še bolj pa čebele, komarji in druge žuželke. Te so podnevi še kar znosne, ampak ko se stemni pa postanejo katastrofalno nadležne. Naslednji dan, ko smo šli gledat kajmane in smo prespali pri njih nekje sredi godza (jaaaa, samo v spalnih vrečah in mrežah za komarje sredi kajmanov in anakond smo mogli spati!!!), so nas skoraj žive pojedli. Jaz sem na srečo imela zraven eno svileno ruto in sem se vanjo zavila kot muslimanka, da mi vsaj okoli glave niso preveč brenčali, ker svile namreč ne morejo prepikati.

Navodila za orientacijo v džungli

Prečkanje brvi

Popoldan so tamarinske prišle že zelo blizu

Sedlasta tamarinka

S terena smo prišli nazaj utrujeni in umazani

Boj proti komarjem je kot Sizifovo delo

Torej, ja, naš lov na kajmane. Po nekaj urah vožnje s čolni in dobri uri hoje smo se utaborili pri enem jezeru, nekaj pojedli, spekli ribe, ki jih ti lokalci kot za hec vlečejo ven iz vode (v nekaj minutah je imel Camilo dejansko že kakšne 3 ribe!), potem pa so šli nekam po drvaka, da bomo lahko ponoči šli gledat kajmane. Ker nam je manjkalo veslo, ga je Camilo kar naredil. Mačeta gor, dol, levo, desno in veslo je že bilo pripravljeno. Ti lokalci so res pravi geniji glede vsega, kar se tiče življenja v džungli! Ko se je stemnilo, so nam že začeli kazati rdeče in bele lučke, ki svetijo ven iz vode. Kajmani! Nekaj metrov stran od nas! Kul ali groza? Hja, oboje hkrati, seveda. Najprej smo jih navdušeno gledali s kopnega in v tem času, ko smo bili čisto očarani, se je že vrnil Carlos, ki je enega majhnega kajmančka držal v roki. Šoku in nekaj rahlim krikom (ne mojim!!!!) je sledilo navdušeno opazovanje, dotikanje in seveda fotografiranje. Ta mali kajman se je v naših rokah čisto udobno počutil (biologi in lokalci pač znajo), zato je bil čisto miren in smo z njim lahko delali praktično kar smo hoteli. Sledili so kratki izleti na jezero, kje smo v tišini in temi šli iskat kakšnih večjih plazilcev. Ta del je res bil kul. Bolj ali manj tiho se pelješ po vodi, vsake toliko časa prižgeš čelko in takrat zagledaš pare rdečih oči, ki te gledajo in mirno čakajo, da priveslaš do njih. Eden se nam je še posebej lepo nastavil, tako da se Martina ni mogla upreti in ga je malo prijela za rep in hudiček mali se je v trenutku obrnil in me orng poškropil. No, boljše to, kot pa da bi Martini odgriznil prst! ;-)

Jezero s kajmani

Prvo spoznavanje s kajmanom

V naravi izgleda takole

V rokah biologov pa takole

V nadaljevanju smo imeli priložnost videti še eno tropsko žival, in sicer anakondo. Peljali smo se naprej po jezeru in je bila kar tam, na drevesu nad nami. Jaz in kače si seveda nismo niti malo na ti, ampak moram priznati, da je tista zgledala kar simpatično. Fajn sem jo spremljala s pogledom, da ne bi slučajno skočla v čoln, ona pa pravzaprav sploh ni kaj dosti odreagirala na naše fleširanje. Leno se je zvila naprej in se počasi pomaknila nazaj v notranjost.

Mlada anakonda, dolga približno 1,5 m, ki nekaj prebavlja

No, in potem … Dragi bralci, potem smo pa šli spat. Na tla, zavarovani samo s tanko mrežo za komarje, nekaj metrov stran od tam, ko smo videli kajmane in nedaleč stran od anakonde. Ko si tam, itak nimaš neke izbire. Upaš, da nič ne bo prilezlo k tebi, in zaspiš.

Postelje sredi džungle

S tem smo zaključili z našim glavnim obiskom džungle. V Iquitosu smo si ogledali še zavetišče za živali, kjer imajo are in druge papige, tukane, raznovrstne opice, kapibaro, metulje, jaguarja, kajmane, želve, krokodile, neke hecne puranom podobne živali in še marsikaj. Kar nekaj od tega smo se lahko dotaknili, meni je bil najbolj simpatičen lenivec. To je taka hecna žival, ki bi jo jaz opisala nekaj med opico in plišastim medvedkom. Še najbolj pa je kul zato, ker se tako počasi premika, da ti res ne more nič narediti in lahko z njo delaš kar hočeš. Ja, če bi od teh živali katero imela doma, bi imela lenivca. Baje gre dol z drevesa enkrat na teden ali dva – ker mora iti na WC :-) Darja me je prepričala tudi, da sem se dotaknila tudi nekih kač, kar sem celo brez travmatičnih izkušenj preživela. :-)

Barbara čoha lenivca

Terapija z izpostavljanjem - glava je varno daleč stran ;-)

Vsi psihologi nimamo enakih težav

Sajmiri, tisti od Pike Nogavičke

Slavica se je s papigo barvno uskladila

Ta mail/post je nastajal kar nekaj dni. Kot ste verjetno ugotovili, sem na koncu kar malo pohitela, ker smo zdaj že prispeli v Arequipo in jutri nadaljujemo pot v neki kraj na C, v en kanjon, kjer bomo, upamo, videli kondorje. Tokratno oglašanje je bilo posvečeno večinoma živalim, naslednje (če bom mela zadosti cajta – zdaj bomo res natempirano laufali od kraja do kraja) bo verjetno bolj opisovalo kraje in ljudi.


Mojca