 |
| Letališče v Iquitosu |
Prišli smo na »Darjino« področje, zato smo vestno sledili njenim navodilom, ki so se glasila nekako tako: ko boste stopili iz letališča, vas bodo kot mrhovinarji obkrožili vozniki motokarjev. Izberite dva ali tri in za 5-10 solesov naj vas zapeljejo do hotela Casa de Pascana, kjer imate rezervirane sobe. Darja nam je sicer dala malo napačen naslov, zato smo kar malo krožili, preden smo prišli do hotela, ampak ni bilo hujšega. Jaz sem že imela izkušnje s podobno vožnjo, kot je ta z motokari, ostali pa ne, zato je bilo še posebej zabavno. Sploh, ker semaforjev praktično ni, razdelilnih pasov na cestah tudi ne ali se jih ne upošteva, lukenj je veliko in prav neverjetno je, kako jih šoferji ne povozijo. Vedno, ko zavijajo ali se komu približajo ali ga prehitevajo, potrobijo. Na splošno so ulice zelo glasne zaradi prometa, najhuje pa je, ker povsod smrdi po bencinu. Za razliko od nas imajo tukaj 90- in 84-oktanski bencin, ki okolju najbrž ni najbolj v prid. Malo je hecno biti praktično v pljučih našega planeta in na vsakem koraku vohati bencin. Ulice Iquitosa so neprimerno bolj umazane kot tiste v Mirafloresu, hkrati pa mnogo bolj čiste od npr. tistih v Ugandi v Afriki. Zdaj na veliko delajo novi asfalt, zato je na srečo naša ulica zaprta za promet in je vsaj malo bolj tiho kot drugod. V hotelu so nas pričakovali, sprejela nas je simpatična Patricia, ki nam je predstavila tudi Omerja, brez katerega bi po domače povedano (brez zamere izrazu) jebali ježa.
 |
| Motokari |
 |
| Promenada v Iquitosu |
 |
| In še razgled s promenade |
Omer je Darjin sodelavec, ki nam je res zelo zelo pomagal pri vsem skupaj. Najprej nam je predal reči, ki nam jih je Darja pustila (mreže za komarje itd.) ter njeno novo sporočilo. Naš lov za zakladom se je tako čisto zares začel. Sledili smo navodilom in skupaj z njim nabavili botas (=gumijaske škornje =črevle =batače), viseče mreže, vrvi, hrano za na postajo, darilo za družino, pri kateri smo potem prespali itd. Omer nas je zapeljal v skrivne kotičke tržnice, kjer smo v eni trgovini nakupili vse. Ne sprašujte raje, koliko časa smo potrebovali, da smo vse to nakupili. Zaradi sieste smo itak šli dvakrat nakupovat in potem, ko smo prišli v trgovino, smotam bili kakšni dve uri, da smo nabavili teh nekaj reči. To je res neverjetno, kako neučinkoviti so. Pri nas bi vse to nakupili v cca pol ure, tukaj pa … Preden je prodajalec samo prinesel vse škornje za poskusit, je menda minilo 45 minut. In potem še, da smo jih poskusili, povedali, katere bi vzeli in katere ne, da je trikrat prepisal račun, milijonkrat vprašal sodelavce, koliko kaj stane itd. Seveda pa skoraj ničesar ne moraš oz. smeš sam pogledati in ti morajo vse oni prinesti. Uh, ta trgovina nam je res požrla vsaj pol zajtrka …
 |
| Tržnica |
Darja nam je napisala, da nas bo poklicala v četrtek zvečer, da se še vse dogovorimo, kako in kaj, ampak… Klica ni bilo!!! Kar sploh ni bilo smešno, ker naj bi ta klic vseboval ključne informacije o tem, kje stopimo dol z ladje, kje in kdaj pridejo po nas, ali bomo mogoče zaradi suše mogli z vso prtljago peškati do postaje (cca 6 ur hoje po džungli!!!) itd. Skratka, Darja, kot smo kasneje izvedeli, ni mogla poklicati, ker so po pomoti zablokirali telefon. Tako da nam torej ni ostalo nič drugega, kot da sledimo relativno skopim navodilom na listu, naj gremo na ladjo Sanchez in skušamo pridi do vasi Chino. Ki je sicer zadnja postaja, ampak šele na ladji smo izvedeli, ali bo do tja sploh peljala ali ne (nivo vode tukaj res neverjetno variira). Hvalabogu je šel tudi Omer na postajo, tako da smo nekako uspeli priti na pravo pristanišče in pravo ladjico. Tukajšnji šoferji res ne poznajo svojega mesta. V Limi smo taksistki pokazali naslov in je v trenutku vedela, kam nas mora peljati, tukaj pa se voziš v krogih sem in tja in upaš ter težiš, da prispeš na pravo mesto.
 |
| Pristanišče |
Sanchez je majhna ladjica z enim nadstropjem, ki je kljub svoji majhnosti sposobna prepeljati neverjetno veliko tovora in seveda tudi ljudi. Iz Iquitosa štarta ob 9-ih zjutraj, ustavi povsod, kjer ljudje rečejo, naj ustavi, zato vožnja z njo traja in traja in traja. Na njej se da najbolj udobno potovati v viseči mreži, ki jo obesiš, kjer je prostor, in potem se vanjo skriješ in malo zadremaš, če je možno. Mi smo seveda bili preveč navdušeni nad tem, da plujemo po Amazonki in njenih pritokih, zato smo večino časa preživeli na palubi pred kapitanom in opazovali, kako zelo široka reka je Amazonka. Globje smo se peljali v džunglo, bolj so nas začeli spremljati ptiči vseh barv in velikosti – od živo rumenih do takih, ki so podobni belim čapljam in imajo modre kljune. Videli smo tudi velike ujede, papige različnih barv, za kratek hip so nas prišli pozdravit tudi rečni delfini (žal nismo videli za tukajšnje kraje značilnih roza delfinov, ampak samo navadne), najlepši od vsega pa so metulji. Predstavljajte si ogromne metulje, ki imajo razpon kril okoli 10 cm. Tisti, ki so nas največkrat prišli pozdravit, so modri morfiji (če sem prav prevedla). Krila, ko jih razpnejo, imajo obrobljena s črno barvo, znotraj pa je taka močna temno modra barva, ki jo je v tem soncu možno opaziti tudi od zelo daleč.
 |
| Sanchez in čistoča nabrežja |
 |
| Plovba po amazonki |
 |
| Po poti ladjica ustavi tudi tam, kjer ni videti nobene naselbine |
Darja nam je napisala, da bo ladjica prispela v ciljno vas nekje med 5.30 in 7.30 zvečer, zato je bilo navodilo, naj si na vrh prtljage pripravimo čelne svetilke, zelo zelo pomembno. Sanchez seveda nima luči, zato je na njem, ko se stemni, čista tema. In smo (lačni, umazano umazani, žejni, utrujeni predvsem od neznosne vročine) pluli naprej po Amazonki v temi. Iskreno povedano nam ni bilo čisto vseeno. Kljub vsem navodilom smo si nekako predstavljali, da bomo še za svetlega prispeli v Chino, ampak … Prišla je noč, kar nekaj časa smo se že vozili v temi, naše vasice pa še od nikoder. Vožnja po Amazonki v temi je vsekakor zanimiva, ni pa nič kaj preveč romantična. Sploh, če ne veš, kaj vse te še čaka. Začelo je malo grmeti, se bliskati in tudi deževati. Na srečo nič hujšega. Po kakšnih 2 urah plovbe v temi smo končno prispeli v majhno vasico Chino nekje sredi džungle. Darja nam je narisala, kako ta vasica izgleda in kje naj bi prespali, ampak ponoči vse skupaj izgleda zelo drugače in čudno. Sploh, ker je to bila naša prva amazonska vasica, ki smo jo videli od bližje. Če ne bi bilo Omerja, se nam ne bi sanjalo, če smo na pravem kraju ali ne – pravzaprav bi nas lahko odložili kjerkoli, pa si ne bi mogli kaj, ker itak nismo vedeli, kam točno gremo. Sicer so se vasice zdaj modernizirale in imajo celo vsaka svojo tablo (kmalu bodo volitve in župan je dal postaviti table, na katerih je zraven imena vasi napisan še njegov priimek), ampak v temi jih itak ni mogoče videti.
 |
| Navodila, kje moramo izstopiti in prespati |
Skratka, povzpeli smo se po ogromnih lesenih stopnicah, ki mičkeno spominjajo na lestev, zavili desno in potem levo in … Hja, potem smo prispeli do prve hišice, kjer naj bi prespali. Hiše v teh vasicah so lesene, vse močno dvignjene na kolih zaradi poplav, prekrite pa s streho iz palminih listov. Mi smo prespali v gostilni, ampak… Kot se je Slavica izrazila, mi bi rekli, da smo prespali na terasi (sten seveda ni). Sprejel nas je Darjin asistent Camilo in nam dal novo sporočilo, na katerem je pisalo, da če je še ni tam, pride jutro zgodaj po nas. Hja, pol pa dobro, če je tako. Itak nam ni preostalo drugega, kot da smo tam čakali in upali, da bo res prišla po nas. Obesili smo viseče mreže, namestili mreže za komarje, pojužnali konzerve tune in malo kruha, ki smo ga imeli s sabo, spili hladno pivo oz. coca colo (kot že povedano, prespali smo v gostilni) in šli spat. Upajoč, da ne bodo k nam zalezle nobene čudne žuželke in da bo Darja naslednje jutro hitro prišla po nas.
 |
| Prespali smo v visečih mrežah pod mrežami za komarje |
 |
| Šele naslednje jutro smo videli, kje smo pravzaprav prespali |
**** intermezzo: vmes, ko sem se šla tuširat, je Darja prebrala, kar sem napisala, in njena glavna pripomba je bila: "Kaaaaj??? Skope napotke??? Čisto v redu so bila navodila, ker sem vedla, da bo šel Omer z vami!!"
No, dejstvo je, da to, da gre Omer z nami, ni bilo sigurno do večera pred odhodom. Tako da … Ja, saj so bila čisto simpatična navodila. S slikicami in najbolj pomembnim stavkov v španščini: Donde esta el bote Sanchez, que viaja para el pueblo Chino? (=kje je ladja Sanchez, ki pelje proti vasi Chino?). Na tem Sanchezu in z Darjinimi navodili ter plovbo v neznano se človek itak počuti kot pustolovec na lovu za zakladom, tako da je vse skupaj temu primerno tudi izpadlo. ****
No, da nadaljujem z jutrom v naši prvi pravi džungelski vasici. Chino je majhna vasica, ki ima šolo, trgovino, menda celo 3 gostilne, cerkev in mogoče še kaj. Ampak tega več nismo uspeli videti. Šli smo na sprehod okoli vasi, ki izgleda nekako takole: na sredini »centra« vasi je travnato igrišče oz. travnik, okrog njega so lesene hiše na kolih (večinoma dvoprostorke?), ki so lahko khrati bivalni prostor, gostilna (kot je npr. bila naša hiša), trgovina ipd. Od takratnega nivoja vode je vas dvignjena približno (spet moja ocena) 15 metrov od reke Tahuayo.
 |
| Chino |
Čakajoč Darjo smo šli na svoj prvi »džungleski« sprehod (seveda samo po poteh vasice, dlje nekateri zaradi enega psa in še česa nismo upali, drugi pa so se nam prilagodili), kjer smo videli ogromne mravlje (za dober noht velike), spet kar nekaj lepih metuljev, enega kuščarja, polno žuželk in najbrž še kaj. Ko smo se vrnili, nas je že čakal čoln, ker se je Omer pametno odločil, da ni smiselno čakati, da Darja pride po nas, ampak je najboljše, da ji gremo naproti. In smo šli. Naložili smo se v dva čolna, eni v hitrega od Nemcev, drugi pa v počasnega peke-peke-ja od lokalnih prebivalcev. Kljub temu, da smo bili itak totalno umazani, smrdeči, lepljivi in še kaj, smo se pridno mazali s kremo za sonce, ker tukaj je (gledano po soncu) ura zmeraj 12 in sonce žge za umreti. To sem npr. fino sprobala včeraj, ko sem bila prelena, da bi se namazala s kremo, ker kao ni bilo sonca in je bilo samo oblačno, me pa zdaj že 2 dni orng peče vrat, ker sem dobila fajn opekline in t.i. bosansko majico… Tako da, s soncem ni heca. Tudi umazanija, ne glede na to, koliko je je, očitno ni dovolj dobra zaščita ;-)
 |
| Že precej globoko v džungli |
 |
| Pisani metulji so nas spremljali povsod |
Pa kakšnih dveh urah zelo previdne in počasne vožnje globoko v pragozd (hitrejša ni bila možna zaradi izjemno nizkega vodostaja – pravzaprav smo nekajkrat celo nasedli) smo se že fajn navadili na vse zelenje in vodo, ki nas je obkrožala. Dan prej, ko smo se vozili s Sanchezom, se mi je še zdelo, da se razen v izjemnih primerih res ne bi dotaknila te blatne vode reke Tahuayo, v kateri se domačini umivajo, jo pijejo, umivajo oblačila itd., ampak po kakšni uri vožnje, ko smo se itak mogli sezuti zaradi tega, ker smo nasedli, smo kar začeli namakati roke in noge v vodo. Sicer smo zraven še fajn oprezali, če ni slučajno v vodi kak kajman, ampak… Na tisti vročini človek marsikaj hitro pozabi in naredi tudi kakšno neumnost samo za to, da se ohladi. So pa ti prevozi s čolnički res fantastični ne glede na vročino. Kamorkoli se ozreš, vidiš nekaj lepega ali zanimivega – ogromna drevesa, zelenje, zračne korenine, ki visijo iz dreves, zavite veje, debla, podrta drevesa, travo, ptiče in metulje vseh barv, oblik, velikosti, vodne drsalce in druge žuželke, celo eno veliko opico smo videli blizu neke vasi, pse, krave (ja, tudi to imajo!), ljudi, kako se vozijo, umivajo, perejo oblačila, otroke, ki se kopajo… No, dobro, zdaj sem res naštela vse skupaj in zveni čisto preveč romantično. Da se razume, vse to je lepo, ampak vsega tega seveda ne vidiš naenkrat, ampak po delčkih, življenje teh ljudi tukaj pa ni nič kaj preveč romantično, če mene vprašate. Je pa lepo videti novo kulturo v njihovem lastnem okolju.
 |
| Včasih nasedli, včasih črpali |
 |
| Domačin |
 |
| V reki se umivajo, zajemajo vodo, perejo perilo, lovijo ribe ... |
Torej, po kakšnih dveh urah vožnje z lepim razgledom na nabrežje rek Tahuayo in Blanco se proti nam pripelje motorni čoln z neko belo osebo s čepico na glavi, ki nas čudno gleda in šele, ko sem ji pomahala, je pogruntala, da smo to mi, in je zmogla izustiti celo črko: »O!« :-) Ja, ne boste verjeli, nekje na sredi poti med Chinom in postajo smo srečalo bitje, ki nas je poslalo na lov za zakladom – našo Darjo. Ko smo jo videli, smo si po moje kar vsi malo oddahnili, da smo očitno res na pravi poti v to neskončno džunglo, tako da je poleg vsega, drugega, kar nas je pričakalo v gozdu, tudi ona bila velik del našega zaklada. :-) Človek se kar vpraša, kako hudiča se je ona sama znašla v tem perujskem kaosu in je sploh uspela s toliko prtljage, kot je je imela, priti do pravega kraja in pravih ljudi praktično brez znanja španščine. Zdaj, po nekaj mesecih, je že čisto prekaljena mačka, ki govori špansko kot raztrgan dohtar in se čisto znajde v tem kulturno precej drugačnem okolju.
 |
| Naša rešitelja Darja in Ney |
 |
| Postaja: levo je spalnica, desno pa kuhinja |
 |
| Kopalnica in hkrati vir vode za kuhinjo |
 |
| Darjina ekipa: Jacira, Ney, Allison in Camilo |
Kmalu po tem, ko smo prispeli na postajo, je, kot se za tropski deževni pragozd spodobi, začelo deževati. In je deževalo in deževalo in sploh ni nehalo. Do naslednjega jutra. Za boljšo predstavo, kaj dež tukaj pomeni, naj vam povem, da se je zaradi tega dežja vodostaj reke, po kateri smo pripluli, dvignil nekje za 3 metra! No, vsaj za nazaj ne bomo imeli težav z vodo, smo si rekli.
Na postaji smo se fino najedli. Končno spet kuhana hrana, saj smo do takrat bili na keksih in tuni, ker itak nismo upali jesti ničesar, kar so lokalni prebivalci prodajali; na Sanchezu si človek dejansko res ne želi imeti driske). Darji smo izročili večino darov, ki smo ji jih prinesli (sedaj ima baje zalogo vsaj za 3 mesece!), počasi pripravili ležišča in šli spat. Aja, joj, ne. Nismo še kar tak šli spat. Še na WC smo mogli iti! V dežju, ponoči, v gozd. Ker oni navadni WC seveda zaradi suše ni delal. Joj, saj ta njihov WC v gozdu je čisto simpatičen, še streho in mrežo za komarje ima za stene, ampak … Je pa nekje 100 m v gozdu, kjer ponoči mrgoli vsega in svašta. No, ampak smo preživeli. Saj ne vem, kaj je bilo huje – iti na WC tja v gozd (tj., seveda, itak luknja v zemljo), ali pa iti na njihov normalni WC (kaki 2 uri je celo delal) in zapreti tista vrata, ki jih ima, in upati, da izpod folije, ki je tam vržena, ne bo prilezla nobena kača. Izbira ni glih brilijantna, ampak potreba je potreba in človek pač naredi, kar mora. Saj najhuje je itak prvič, potem je bilo vsakič lažje. Podnevi pa sploh ni bilo panike.
Mojca
Ni komentarjev:
Objavite komentar