Titicaca

Iz Chivaya smo se odpravili na nekaj-urno vožnjo proti najvišje ležečem navigacijskem jezeru na svetu – jezeru Titicaca. Ker ni bilo možno dobiti avtobusa za Puno (mesto ob Titicaci) smo se odpravili do Juliace, nato pa smo nameravali nadaljevati do Puna. Ko smo prišli do Juliace, smo se odločili, da ostanemo eno noč tam, ker s Primožem nisva mogla nadaljevati poti zaradi višinske bolezni, k čemur je sigurno botrovala tudi obupna vožnja šoferjev avtobusa. Že v Chivayu je Primož nabavil neke tablete proti višinski bolezni, ampak njemu žal niso kaj dosti pomagale. Jaz sem se še kar spravla k sebi (vse je bilo v redu, če se le nismo peljali po hribu navzdol), Primož pa je šel malo obiskat urgenco, kjer so že vajeni takih pacientov in so ga priklopili na kisik, da je lahko zopet zadihal s polnimi pljuči. Kot zanimivost naj povem, da so mu še dali tablete, alkohol in kokine liste. Slednji se tukaj normalno prodajajo in ljudje iz njih pijejo čaj ali pa jih žvečijo. Baje res pomagajo pri višinski bolezni, zato so jih tudi vsi ostali začeli pridno žvečiti. Meni niso dobri, zato sem jih samo poskusila, potem pa sem kvečjemu pojedla kakšen kokin bonbon ali pa spila čaj iz koke. Koka je pri nas seveda prepovedana, zato žal ne pričakujte nobenih darilc iz nje. Baje niti čaja ali bonbonov ne smemo prinesti domov, tako da vsem, ki želite poskusiti izdelke iz nje, priporočam, da se čimprej odpravite v Peru ali kakšno drugo državo, kjer ni prepovedana :-)

Po dozi kisika, alkohola in koke je Primož za silo prišel k sebi

Prvo pravilo za višinsko bolezen je, da, če se ne počutiš dobro, pojdi v nižje predele. Zato se je v Juliaci naša popotniška skupina žal razdelila. Primoža smo s težkim srcem pospremili na avtobus za Arequipo, ostali pa smo se opravili na Titicaco. Še isti dan nam je javil, da je prispel in da se boljše počuti, kar je vsaj malo omililo neprijetne občutke, ki so nas spremljali celi čas, odkar je padla odločitev, da gre sam nazaj.

Titicaca leži na slabih 4000 metrih, veliko je 8300 km2, od česa je 60 % jezera v Peruju, ostalih 40 % pa leži v Boliviji. Je najvišje ležeče navigacijsko jezero na svetu in po volumnu vode največje v Južni Ameriki. Znano je po svojih številnih (mislim, da čez 80) otokih. Naj bi imelo obliko pume, ene izmed svetih inkovskih živali, ki pooseblja moč (drugi dve sta še kača – znanje in, kot sem že napisala, kondor – mir). A da v Titicaci vidiš pumo, moraš res močno uporabiti domišljijo, pa še takrat … Za povrh naj bi ta puma »lovila« čivavo. No, čivave pa res ne vidim. Poskusite še vi, mogoče imate bolj indijanske oči kot jaz, in vam bo uspelo! ;-)

Puno - mesto ob jezeru Titicaca

Zemljevid jezera

Na jezeru smo si pogledali dva otoka – plavajoči otok Uros in otok Taquile. Uros je majhen umeten otoček, ki je narejen iz neke trave, ki raste v jezeru. Prebivalci skupaj vežejo travo in njene korenine, da se potem zarastejo, in tako nastaja otok. Uros je danes čisto turistični otok. Seveda ima prebivalce, tudi šolo in elektriko imajo, vendar je vse, s čimer se prebivalci ukvarjajo, turizem. Otok je zelo simpatičen, saj je vse spleteno iz te trave – otok sam, hiške, postelje, pravzaprav vse! Prebivalci so oblečeni v tipična pisana perujska oblačila. Tudi ladjice, ki jih uporabljajo za lastne potrebe ali za turistične prevoze, so spletene iz te trave.

Otok Uros na Titicaci

Domačini čakajo turiste

Ladjica za turiste

Prikaz gradnje otoka Uros

Trava, iz katere je Uros

Prebivalka otoka Uros in njeno ročno delo

Taquile je večji in naravni otok. Pokrajina je zelo zelo lepa, vse skupaj spominja na Sredozemsko morje, še najbolj na Grčijo in njeno modro morje (Titicaca je dovolj velika, da bi jo človek lahko zamenjal za morje), ker se otok kar strmo dviga na nekje 4100 metrov. Tam smo pojedli tudi njihovo tipično kosilo – postrvi. Perujci zelo radi jedo ribe in Taquile sploh je znan po postrveh, ki jih znajo res zelo okusno pripraviti. V vse jedi dodajajo neko začimbo, za katero se zdaj seveda ne spomnim, kako se ji reče. Iskreno povedano, brez te začimbe bi bila hrana še okusnejša, ampak vse pač ni domača goveja juha, ne? ;-)

Tudi moški pletejo

Prebivalki otoka Taquile v tipičnih oblačilih

Skoraj kot v Grčiji

Nacionalna perujska "roža"

Zdaj, ko omenjam hrano, je morda smiselno, da vam predstavim še nekaj tipičnih Perujskih jedi in pijač. Perujci so, na našo srečo, kar precej mesojedi in tudi ne pojedo malo, zato so porcije v restavracijah načeloma kar fajn velike. Meni je od jedi najbolj všeč lomo saltado, tj. pražena govedina s čebulo in paradižnikom, ki jo vedno spremljata pomfri in riž – ja, oboje hkrati. Naslednja tipična jed je npr. tudi ceviche [=seviče], kar je pravzaprav surova, na koščke narezana riba, potopljena v limonino oz. limetino omako. Postrežejo jo s čebulo in že nekimi začimbami, ponavadi tudi kakim listom solate ali celo avokada. Sadja imajo Perujci na pretek, večinoma je kar dobro. Posledično je na voljo tudi veliko svežih sadnih sokov (marakuja, lukuma, camu camu, jagoda, oranža, čirimoja, papaja …). Ostale pijače, ki jih Perujci obožujejo, so: Inca cola, čiča, pisco in razna piva. Inca cola je Perujska verzija Coca cole in baje je Peru edina država, kjer Inca cola prednjači v prodaji naprav Coca coli. Kot vsi perujski sokovi, je Inca cola obupno sladka in spominja na tiste stare metrske roza žvečilne, ki so jih prodajali zvite v krog. Sladkor je tukaj zelo popularen dodatek k pijačam, zato je zelo pomembno, da pri vsakem naročilu svežih sokov dodaš: »sin azucar, por favor« (=brez sladkorja, prosim). Chicha [čiča] je sok iz vijolične koruze, ki ga naredijo preprosto tako, da skuhajo koruzo, ananasove olupke in najbrž še kaj. Glede na to, da gre za sok iz koruze, morem reči, da niti ni tako slab, čeprav nek presežek spet ni. 

Tovornjake z Inca Kolo smo večkrat srečali

Po jezeru Titicaca je sledila dooolga vožnja (nekje 17 ur) proti Cuscu – iztočnica za Machu Picchu. Ker nihče od nas ni uspel nič kaj dosti prebrati o Peruju, smo bili vsi res zelo presenečeni, kako ogromno mesto je Cusco. Bi mu pripisali precej več kot samo 360.000 prebivalcev (a še vedno več kot Ljubljana). Mesto je res videti ogromno. Dolgo smo se vozili skozenj, povsod okrog nas so bile same lučke po hribih ...

Fantastična pokrajina na poti v Cusco

Tako, sedaj je še samo nekaj ur do odhoda na letalo, zato grem spat. Kajti čaka nas dolgo, res dolgo potovanje nazaj v Evropo. Zato bo Darja dokončala naš drugi del potovanja. Tudi ona gre jutri na letalo, ampak šele zvečer, tako da še ima nekaj časa za nakupovanje in pisanje potopisa. :-)



Mojca