Hola amigos, tokrat iz Arequipe!

Slovenci se tako radi hvalimo, da je Slovenija majhna, ampak ima vse – gore, jezera, reke, morje in še kaj. No, Peru je res malo večji – je tretja največja država v Južni Ameriki in ima 27 milijonov prebivalcev, ampak zato ima še toliko več vsega. Če se še spomnite, smo pred dobrimi tremi tedni začeli naše potovanje v mrzli in vlažni Limi, potem smo poleteli na severovzhod države, v Iquitos, kjer nas je pričakalo vlažno in vroče tropsko podnebje, nato sem potopis zaključila s prihodom v južni del Peruja – Arequipo.

Naše telo je ponovno doletel šok, saj smo pristali v toplo in zelo suho podnebje. Se pravi, da smo iz skoraj 100 % vlažnosti prišli na minimalno vlažnost, kar se je takoj poznalo pri dihanju; nosnice in ustnice so takoj postale suhe, sploh jih niso mogli z ničimer navlažiti, kar se je pravzaprav nadaljevalo skoraj do konca potovanja – ko smo se vrnili nazaj v Limo.

Letališče v Arequipi

Arequipa je najbrž eno izmed najlepših Perujskih mest. Leži na nekje 2400 metrih nadmorske višine in je zelo turistična. S svojimi nad 800.000 prebivalci je drugo največje mesto Peruja. Zaradi tesnega urnika smo v tem zelo čistem in urejenem mestu preživeli le en dan, kar je bilo ravno dovolj za sprehod po mestu in uvod v kulturo Inkov – v tamkajšnji muzej smo šli pogledat eno izmed najslavnejših mumij Juanito. Znana je predvsem zaradi tega, ker ni klasično mumificirana, ampak so jo (poleg drugih otrok) našli zmrznjeno nekje ne daleč stran v Andih. Je neverjetno ohranjena (ohranjene ima vse organe, kožo, lase, nohte …). Še najbolj poškodovan ima žal obraz, ker je bila 2 tedna izpostavljena visokogorskemu soncu. Juanita je bila ena izmed otrok, ki so jih Inki darovali bogovom, da bi preprečili večje naravne nesreče oz. da bi jim ugodili. Ti otroci so bili vedno v naprej izbrani, bili so iz pomembnih družin. Kot malčke so jih družine darovale (torej jim jih niso vzeli!) in potem so imeli posebno šolanje ali nekaj takega. Skratka, bili so posebej pripravljeni na to, da bodo darovani bogovom. Darovanje je izgledalo nekako tako, da so jih po zagotovo več dneh naporne hoje nad 4000 m visoko najprej malo omamili s chicho (alhkoholno pijačo) in menda še čim, potem pa so jih udarili po glavi in … No, potem so jih namestili v primeren položaj in jih pokopali, mesta pokopov pa označili s kamni (če se prav spomnim, okroglo za dekleta in kvadratno za fante).

Freska Juanite na ulici Chivaya

Za vodenje v muzeju je bilo vredno dati tistih nekaj solesov, ker smo na tak način usvojili grobe osnove civilizacije Inkov, ki so živeli od 12. do 16 stoletja. Več in Inkih smo potem izvedeli na trekingu na Machu Picchu, ampak o tem več kasneje.

Arequipa ima zelo lep Plaza del Armas (tako se reče glavnemu trgu v vseh mestih), na katerem je mogočna katedrala z dvema stolpoma. Je drugo največje mestu v Peruju, ki je znano po izvozu dragocene volne iz alpake. Tukaj smo se končno pobliže srečali s tržnico, se urili v barantanju in zadovoljni opravili svoje prve nakupe. Prodajajo ogromno različnih izdelkov. Največ je kap, rokavic, nogavic, šalov, pončov in drugih reči, ki so večinoma iz alpačje volne. Glede na to, koliko je tukaj izdelkov iz te volne, bi človek pričakoval, da bomo praktično na vsakem koraku srečali najmanj nekaj alpak. Ampak … dejansko jih celo potovanje nismo videli skoraj nič (ali sploh nobene?). Povsod so bile lame in kvečjemu ovce, tudi osli, nekaj konjev in mul, alpak pa nikjer. Tudi zrezek iz alpake se najde prej kot živo alpako. ;-)

Plaza del Armas v Arequipi

Perujci so zelo verni; ker so jih Španci kolonizirali, so večinoma katoliki

No, da se vrnem nazaj k Arequipi; tam je najlepše od vsega bilo to, da smo končno začeli videvati prave Perujce. Takšne, kot sem si jih jaz predstavljala iz raznih filmov in fotografij. Kolikor smo lahko mi razbrali, so za Peru predvsem značilna ženska oblačila. Ženske so oblečene v zelo široko in debelo, nekoliko tudi nabrano krilo, ki jim sega nekje do sredine meč. Krilo je pogosto enobarvno, vendar je lahko različnih barv – najpogosteje je modro. Zgoraj nosijo več plasti (če sem dobro štela, ponavadi najmanj 5!) tkanin, potem pa še kakšno hecno jaknico, na glavi pa obvezno klobuček. Ti so zelo smešni; nekateri so kot polcilindri, drugi imajo bleščice, tretji so spet nekoliko večji, za senco, potem so nekateri zavihani na enem robu, drugi na nobenem. Pravzaprav jih je res težko opisati, ker se mi zdi, da so v vsakem mestu bili malo drugačni. Vsa oblačila so zelo živih, močnih barv, kar ni nenavadno, saj je kar precejšen del države v puščavi in ravno danes, ko smo se ponovno vozili z avtobusom skozi te suhe predele, sva z Darjo ugotavljali, da nama manjka barve. Ko da bi se vozili po Marsu; vse suho, kamenje, pesek, sonce, nič zelenega. Na tem koncu res nujno rabijo barvna oblačila, da popestrijo monotono pokrajino. Moški nimajo tako tipičnih oblačil kot ženske, pa tudi mladi se seveda več ne oblačijo tako. 

Ena varianta klobučka

Enobarvno, nabrano krilo, klobuček in vsestransko uporaben pisan prt

Moški nimajo tako značilnih oblačil kot ženske

Lahko si predstavljate, da vse te plasti oblačil in debela krila človeka naredijo kar debelega. Nekaj časa sem se spraševala, če so ženske res tako široke, ali jih samo oblačila naredijo debele. No, po natančnejšem opazovanju sem ugotovila, da je oboje. Perujci so na splošno precej majhni. Med njimi se celo midve z Barbaro počutiva kar veliki! Mi je pa pri njih, zlasti ženskah, bilo nekaj zelo všeč. Lase imajo spletene v eno ali dve dolgi kiti. V vsem tem času, odkar smo tukaj, nisem videla nikogar s sivimi lasmi. Ostali so menda celo videli eno ali dve ženski, ampak to je bilo vse. Lase imajo čisto črne in zelo goste. In dolge. Če imajo spleteno eno kito, je v povprečju debela kot je široko moje zapestje! Ja, lase imajo res fantastične!

Perujci so res majhni

Perujski avtobus - še en prikaz velikosti Perujcev

Mojca