No, vsaj pri meni je nekaj minut
čez polnoč. Mir, tišina mesta in edini čas, ko se namesto divje sončne pripeke,
ki neusmiljeno tolče po ulicah Iquitosa, včasih prikrade rahli hladni vetrič,
ki prijetno ohlaja pregreto telo. Mesto, v katerega se je zelo prijetno vrniti
po treh tednih precejšnje izoliranosti, ki ti jo ponuja naša, od ljudi
osamljena džungla in od katerega potem zopet z velikim veseljem pobegneš po
enem tednu hrupa, vrveža, dražečih vonjav in ponekod umazanije. Splošno bi
opisala to mesto sicer kot čisto, urejeno, no, ne ravno po evropskih
standardih, ampak vseeno.
 |
| V Iquitosu |
 |
| Iquitos |
Vendar, če te pot kdaj zanese na
tržnico … tukaj, se hočeš nočeš naenkrat prebudijo vsi čuti, v kar te kar
pahnejo prijetne do zelo odbijajoče vonjav. Ko potem temu sledi še pogled, ko
skušaš identificirati ta navadno čudni smrad, ob čemer še z roko slučajno
oplaziš nekaj hladno lepljivega in ti nenadno brenčanje roja muh okoli tebe pove, da si jih pravkar
odgnal od njihove trenutno najljubše pojedine.
Vonj pokvarjenega, že tudi gnijočega mesa,
sadja, zelenjave ti neusmiljeno polni nosnice, da si kar zaželiš, da bi ti bila
dana sposobnost nekaterih morskih velikanov, ki lahko zadržijo dih dolge in
dolge minute. Žal se lahko temu prilagodiš samo tako, da se preprosto navadiš
ali pa dihaš malo bolj plitvo. :-)
Oboje sicer pomaga, vendar te nikakor ne osreči. Obstaja še tretja možnost, da
tja pač ne greš, vendar to zame ni možno, ker je tržnica za nas nakupovalni
center zalog. Vsekakor bi bilo krivično reči, da ne ponuja nekega posebnega čara.
Mešanico navdušenja in začudenja nad nenavadnim sadjem, čudno brozgo v ogromni
posodi, presenečenje nad mrtvo želvo, ki se prodaja za meso, ali pa paco,
ogromnim glodavcem velikosti odojka, ki razparana leži na nekem pultu, zraven
se pa psi, mačke in veliki črni mrhovinarji, ptice, neprijazno ogledujejo ob borbi
za tiste ne ravno simpatične ostanke povsod na tleh. Za piko na i, se tam
prerivajo še že omenjene glasno brenčeče muhe, ki verjamejo, da so prav tako
upravičene do svojega deleža mastne pojedine. Pravzaprav, če pomislim, sem
vesela za obstoj teh cestnih čistilcev, ki mi omogočajo, da podplati mojih
natikačev nekoliko manjkrat veselo zajadrajo v nekaj čudno mehkega, mokrega na
tleh. Spet druge stojnice so popolnoma drugačne, otovorjene z oblačili, zvezki,
noži, suho robo, posodo, zvitim lokalnim tobakom … Potem ti izza vogala pogled
pritegnejo spretni vertikalni gibi ženske, ki s spiralno zavito, navzven
odpirajočo se kovinsko palico meša belo rumeno maso, ki je zame še najbolj
podobna palačinkovi. Baje gre za neko lokalno pijačo. Jo bo treba enkrat
poizkusiti, a mislim, da imam za to še časa na pretek.
 |
| Prodajalka |
Povsem nov svet se pa odpre, ko
po naključju zatavaš med bolj specializirane stojnice za zeliščarstvo,
pripomočke za vrače. Doma narejeni zvarki, suhe in sveže korenine ter listi,
raznorazna semena, lobanje in druge kosti živali. In vse ima baje svojo
funkcijo: zdravilo za ledvice, srčne bolezni, revmatizme, seveda nepogrešljivi
afrodizijaki, ki jih prodajalci z resnobo a hkrati z majhnim nasmeškom radi
ponujajo turistom. Nezgrešljive so tudi razobešene kože plazilcev, predvsem
kajmanov in baje anakond, ter jaguarjev.
Čudovite mačke, ki po mojem vedenju ni ravno prepogosta. Ni mi še
popolnoma jasno, kako ta zadeva funkcionira, kolikšen del tega je ilegalen.
Vsekakor pa velja, da oblasti tukaj samo skomignejo z rameni in gredo svojo pot
naprej. Brez dvoma je to zadeva v katero se imam namen malo bolj poglobiti.
Dovolj mesta za sedaj. Pojdimo
raje nazaj v džunglo, ki te omami s povsem drugimi čari. Saj pot do tja že
poznate. A dajmo kar odgovorit na zastavljeno vprašanje o naši plovbi proti
postaji. Res je, vsi ki ste odgovorili, ste našli pravi odgovor, pluli smo
proti toku. Na splošno namreč velja, da se rečni tokovi pomikajo proti
ekvatorju. In ker je Peru južno od ekvatorja, mi smo pa pluli prav tako proti
jugu, je odgovor tako rekoč na dlani. :-)
Dajmo se samo za trenutek
ustavimo ob spremembah na poti. Zadnjič sem poudarila, blazen dvig vodne
gladine. Sedaj temu dodajmo še več vode ….
Za predstavo, vasica v kateri prespimo na poti do postaje, je imela tokrat
večino hiš poplavljenih. Tudi hiša v kateri prespimo, ki je, kot so me poučili,
pravzaprav bar, je morala dvigniti tla za nekaj centimetrov, da nismo rabili
hoditi ravno po vodi. Tako se torej tukaj kratkoročno reši problem poplav.
Preprosto dvigneš tla. A vendar, predstavljajte si, kaj se zgodi z lesom, ki se
več mesecev namaka v vodi. Ne ravno simpatično, a ne?
 |
| Ko je vse pod vodo ... |
 |
| Poplavljene vasi |
A po odhodu iz vasi Chino, nas je
čakala nova dogodivščina, ki je popolnoma razrešila moje tegobe kako prečkati
poplavljeni most. Ja, če je bil most prej poplavljen, je bil pa sedaj komaj še
viden! Fanta (sedaj je bil z nami še drugi terenski asistent, Camilo, ki je
zadnjič, kot po pričakovanjih uspešno pridobil licenco za voznika velikih
ladij) sta se hitro odločila, da bo treba priti do postaje po drugi poti, za
katero se mi sploh ni sanjalo, da obstaja. Namreč, ko je tukaj poplava, je to
res poplava! In temu sledi, da je večji del gozda pod vodo in temu sledi, da se
lahko s čolnom zapelješ po gozdu. Pa smo šli. Z dvema čolnoma in še dvema
dodatnima fantoma iz vasi Diamante si utirat novo pot skozi džunglo. Medtem ko
smo eni blazno uživali v tej novi situaciji, so, roko na srce, drugi kar pošteno
garali – z mačetami nad vse večje in manjše veje pred nami in tudi je bilo kdaj
treba presekati malo večja debla. Jaz sem lahko le prispevala z odrivanjem
čolna od vej, da smo lahko držali približno pravo pot. Moram reči, da sem se v
tej džungli že precej sprostila, a vendar, te vsake toliko časa kaj opomni, da
le nisi v sterilnem okolju… Ko ti na primer tvoj sopotnik reče, da je na
drevesu, mimo katerega smo se pravkar zapeljali, zagledal za pest velikega
pajka. Uh, no, pa sem dejansko začela gledati kam sem naslednjič vtaknila
prste…
 |
| Utiranje nove poti skozi gozd |
Visoka voda nam je v naslednjih treh tednih tudi malo krojila samo delo. Namreč, skupina 1, ki je zadnjič požela največ naše pozornosti, ima svoj teritorij ravno delno v tem delno poplavljenem območju. Pa smo morali velikokrat kar počakati, da so prišle nazaj v suh del gozda, kjer smo jim lahko ponovno sledili. A po drugi strani, pa smo z veseljem ugotovili, da sta v naši odsotnosti tudi obe drugi skupini pridobili po dva nova družinska člana, kar je za mojo raziskavo izjemnega pomena. Zopet smo kar en čas posvetili identifikaciji posameznikov. Pravzaprav več, kot sem domnevala. A saj, po eni strani razumljivo, saj ni ravno, da se ti opica nastavlja, da si jo lahko ogledaš lepo iz vseh strani. Gre kot sestavljanje puzel … Lahko pa sedaj končno zadovoljna povem, da je imel Ney prav, gre tudi meni sedaj ločevanje Lojzeka od Hanzeka že zelo dobro. Še bolj pa me veseli, da gre vredu tudi puncama, ker bosta v prihodnje sami v gozdu, brez asistentov, ki bi njima pomagali pri tem, saj bo eden zmeraj z mano pri drugi skupini pichicos. Drugi asistent bo pa več časa posvetil mojemu sodelavcu iz Nemčije, sicer iz Izraela, Omerju, ki se nam je ravnokar pridružil in bo ostal do nekje konca oktobra. Tudi njegov projekt bi naj na koncu prinesel doktorski naziv. Bo pa bolj delal na vonju različnega sadja, ki privlači te naše pichicose, da ga poskusijo in sicer če gre tukaj za koevolucijski razvoj. Je pa prav zabavno, ker bo moral veliko plezati po drevesih (velikokrat palmah!), da bo lahko nabral sadje s katerim bo potem privabljal opice. Haha… to še bo zanimivo! Sploh pa, ker smo malo padli v pogovor, da sploh ne mara kač … Aja, a je treba posebej poudariti, da je tukaj veliko vrst kač, tudi drevesnih?!? No, Omer se je že posvetoval, da lahko baje uporablja tudi puško za klatenje sadežev iz dreves. Pa si je nabavil metke, puško pa si lahko baje izposodi iz vasi Diamante. :) Me prav zanima, kako se bo ta zgodba razvila.
 |
| Na terenu |
 |
| Pichicosi |
Ajde, pa se posvetimo sedaj malo še drugemu živalskemu svetu. Torej, pajki, ja, so. Od zelo majhnih, srednjih, velikih, do zelo velikih. Največji, ki sem ga videla je bil velikosti odrasle moške pesti, Tisti, ki poznate Primoža Tominca, :) si kar njegovo dlan vzemite za merilo, pa vam bo vse jasno. Tak je bil pač do sedaj največji, ki sem ga videla. Naj bi šlo za tarantelo. Baje noben ni hudo nevaren, razen tega, da bi njegov ugriz zelo bolel in bi te znal položiti v posteljo kak dan ali dva. Seveda, ker živimo sredi gozda, so tudi del naše skupnosti, ampak, ti so prav prijetni, ker nas rešijo vsaj malo mrčesa, ki nas tako rad neusmiljeno pika. Le ena vrsta, ki jo občasno srečujemo v bajti je baje malo zoprna, ampak, zato se pa držimo nenapisanega pravila, da je šotor vedno zaprt, škornji pa tudi vedno obrnjeni na glavo, da ne more nič presenetiti naših ranljivih stopal, ko jih naivno potisnemo v tisti temačni škorenj. Vsekakor se s škornji na nogah počutim veliko bolj varno, ko stopam za temi svojimi opicami. Mislim, vsaj sama rada v to verjamem, da se obvarujem pred marsičem kar lazi po tleh, kot so na primer manjše kače in še bolj vse ostalo. A o kačah nekoliko kasneje, v eni zelo zanimivo prigodi. :)
No, škornji pa ne morejo žal
popolnoma nič pripomoči, ko slučajno oplaziš list, kjer se na njegovi spodnji
strani skriva osja hiška. Res, gre za majhno stvarco, a to vseeno ne pomeni, da
njeni prebivalci niso budno čuječi in svoj patriotizem zelo jasno izrazijo, da
sploh ne veš, kaj te je naenkrat doletelo! Brez dvoma pa začutiš! Uh, pa še
kako! No ampak dobra stran tega neprijetnega skelenja je, da je kratkotrajno,
samo nekaj minut. Žal se kratkotrajnosti te zoprne bolečine ne more pridružiti
tudi posledica ob piku neke, niti ne preveč velike, nekje centimeter in pol,
mravlje, ki je za razliko od večine živali te skupine, bolj samotarska. No,
tudi to sem že spoznala. Smo se ravno odpravljali na teren, ko sem brez posebne
pozornosti hotela pograbiti kremo za obraz, ko me je kar naenkrat nekaj močno
pičilo. Brez dvoma, sem odskočila kot velika! Naš prvi sum je bil, zaradi ene
same vbodne rane, škorpijon. Nakar se je izkazalo, da se je nekje pod desko
skrivala ta mravljica. Me je presenetilo. Nisem vedela, da so določene mravlje
sposobne tudi tega. No, je pa pustila svoj pozdrav mojemu čutnemu živčnemu
sistemu za kar dobro uro. Po tem ko sem ugotovila, da pravzaprav ne gre za nič
katastrofalnega, mi je bilo prav zanimivo spremljati spremembe na mojem
ranjenem prstu. Ja, mislim, da bom počasi spoznala razne živali tako ali
drugače. Ene prej vidiš, slišiš, od drugih najdeš samo sledi, kot so odtisi
šap, perje, levi, domovanja, tretje pa spoznaš bolj osebno. Saj, so mi še vedno
vse simpatične, a vseeno si še najmanj želim teh zelo osebnih spoznavanj.
In brez dvoma so si mravlje res priborile mojo posebno
pozornost na tem izletu v džungli. Velikokrat so me ugriznile. Na moje veselje
nikoli niso bile tiste ogromne, za katere baje velja, da imajo res boleč ugriz.
Fajn mi je tudi to, da ugriznejo le enkrat, potem pa, ti majhni vojščaki, kar
držijo to mesto ugriza in ga ne spustijo. Hmmmm…. če se kdo sprašuje kaj je
dobrega v tem, naj samo rečem, da jih vsaj lahko hitro lociraš (:) bolečina ti narekuje
pot.. :)
potem pa jo pač odstraniš. Enkrat zjutraj so me tudi presenetile. Sem bila prva
budna (kot zmeraj… ja, tako pač je, če se jaz ne vstanem, da bi šli na teren,
se v bistvu tudi drugi ne, ker sem pač jaz tista, ki narekuje ritem… ), šla v
kuhinjo, a nisem prižgala luči. Pa se mi je zdelo, da slišim neko čudno šumotenje,
nakar pogledam okoli sebe in vidim, da je bila cela kuhinja polna lačnim
mravelj!! In jaz sem stala sredi le-teh! Uh, sem začela poskakovati, ampak,
škoda je bila že storjena, so si nekatere že utirale pot po mojih nogah. L In tako sem se morala
še pred zajtrkom spopadati s četo mravelj, ki so jim zadišale naša sladka
jabolka in tudi sveže pečeni sadni kruh.
In še modrost, ki sem se jo naučila tukaj: mravelj se najhitreje znebiš
z vročo vodo. Ja, nič kaj prijazna metoda do jih, ampak, kaj pa naj… No, in ob vsem tem tudi ni čudno, da se mi
velikokrat poje znana slovenska pesmica, ki gre nekako takole : *…oj mravljica
požrešnica le kaj si naredila, še bika si pohrustala, samo roge pustila …* Pa spet drugič razmišljam, da mora biti ena
najbolj groznih smrti, če te napade kopica mravelj … brrr …. :(
Ampak, se je vloga kdo koga tudi
enkrat obrnila! Ja, ta naša asistenta poznata vse trike našega gozda, med
drugim tudi, kaj je za jesti in kaj ne. In lej ga šmenta, obstaja neka vrsta
mravelj, ki imajo zelo slastne ličinke in tudi zadke. In kar je še super pri
tej vrsti, je da ne morejo pregristi človeške kože!! Ja itak, da je bilo treba
poskusiti!! Okus: kislo kot limona! Zelo osvežujoče. No, če si zares lačen, pa
seveda ne ločuješ zadka od ostalega telesa, samo, ne vem pa kako je s tem, če
lahko potem ugriznejo v jezik ... No, tega pa nisem poskusila. :)
Sicer pa, kar se 'čudnega' tiče,
sem na poti nazaj poskusila tudi pečena podganja rebrca s kožo. Zelo dobro, kot
pečena svinjina, vendar, bi bila naslednjič bolj vesela, če bi bilo koža
popolnoma brez dlak…:) Jp, tukaj se je vse (edino kač baje ne, pač
ni v navadi)! Saj, to ni sicer naša normalna hrana v kampu, se pa res zgodi, da
se znajde kdaj kaj drugačnega na meniju. In potem je pač od osebe odvisno, če
poskusi ali ne. :) Verjetno ne rabim posebej razlagati mojega stališče do tega…
Žival, ki jo tudi raje srečam na mojem
jedilnik kot obratno, je brez dvoma piranja. Te zloglasne agresivne mesojede
ribice, ki jih vonj po krvi baje obnori. No, so mi zagotovili domačini, da pa
vsega kar vidimo v filmih res ni treba verjeti! Ja, piranje so, ampak ne
napadajo kar tako. Ja, če dejansko močno krvaviš, bi jih lahko privabil, sicer
pa se jih ni za bati. In zakaj smo sploh prišli do teh pogovorov? No, ker smo
se pogovarjali o tem, kako varna je ta rjava voda za iti plavat. Pa sem rabila
kar veliko raznoraznega dokazovanja o tem, kako v teh vodah ni ničesar, in
spremljanja drugih ljudi ob ležernem namakanju v reki ob vasi San Pedro, ki smo
jo obiskali neko nedeljo, da sem se odločila pridružiti skupini. Kaj naj rečem,
čuden občutek…
 |
| Plavanje v poplavljeni vasi Chino |
Pa se posvetimo sedaj še malo
moji nočni dogodivščini, kjer ima noč svojo moč! :)
Zadnjič sem vas že popeljala na ogled naše kopalnice. A se spomnite? :-) Potoček nekje dobrih
sto metrov stan od hiše, preko katerega se raztezata brv in velika miza.
Vsekakor se vsak dan veselim trenutka ko se lahko umijem s svežo hladno vodo,
ki kar poživi pregreto in preznojeno telo po celodnevnem pohajanju po gozdu. Ne
morem si kaj, da me ob tem ne bi preplavili zasanjani romantični občutki. Ko
stojiš na brvi, sredi gozda, se polivaš z bistro vodo, zraven poslušaš petje
ptic, oglašanje opic, včasih jih celo opazuješ na sosednjem drevesu, potem mimo
tebe prijadra velik moder metulj, pa kolibri, saj poznate, tisti majceni ptič,
ki tako hitro zamahuje s perutmi, da skoraj misliš, da gre za veliko čebelo
pisanih barv, ki so mu domačini nadeli nadvse primerno ime 'pikaflor', torej,
da pika rože. Ja, na videz to vsekakor drži. Pa veliko kačjih pastirjev,
velikih zelenih hroščev, majhnih lušnih žabic … in vse to deluje tako
pomirjajoče, da bi kar ostal tam in užival v predstavi narave. Ja, dokler je
dan…
 |
| Nočna žaba |
Pa se kdaj zgodi, da se že večeri. In vsekakor, tukaj, malo pod ekvatorjem, sonce zaide zelo hitro. Nekje v pol ure je vsega konec. No, dolgo časa sem se zelo izogibala tega, da bi šla do tega potočka ob mraku, ampak, potem se pa kdaj zgodi, da se zagovoriš, nekaj delaš, se nekdo pred tabo dolgo tušira in smo tam…. je treba iti v temi. No, po kakem tednu sem se le odločila, da moram končati to svojo utesnjenost pred temo v gozdu in si rekla, da če Camilo in Ney preživita to brez problema, bom pa tudi jaz! Uh! Saj ne, da so se mi te misli prepletale tudi z drugimi, kot ' res?! pa ne bi raje počakala na jutri, na dan?', eh, pa sem se odločila, da pa ja nisem tak strahopetec in sem šla. V tistem trenutku moram reči, da sem se počutila zelo super, polna moči (haha…. verjetno zaradi hitrejšega bitja srca!). Ob zelo budnem spremljanju okolice sem bila kar naenkrat že sredi poti, zadovoljna sama s sabo, češ, da sploh ni panike, nakar mi pol metra pred mano nekaj dolgega, vijugastega za grenivko debelega absolutno pritegne pogled! Skoraj bi pohodila nekje dva in pol metra dolgo kačo! Bilo je kot filmski prizor. V trenutku mi je zastal dih in korak, ter sem z izbuljenimi očmi strmela v živalco. A ona? Nič, prav lepo mirno je nadaljevala prečkanje poti, sploh me ni ošinila s pogledom, kot da me ne bi bilo tam! V meni se je v tistih sekundah vsekakor prepletalo straho –občudovanje do te nočne popotnice. Strah, ker me je presenetila in tudi ker nisem vedela ali spada med tista bolj huda plazeča bitja, ki se jih je vsekakor treba izogibati ter ker nisem vedela kako bo odreagirala. A ker me je popolnoma ignorirala, se je hip za tem pridružilo temu tudi občudovanje ob njenem mirnem valovanju zraven mene, pri čemer je prav pozirala s svojimi pisanimi barvnimi vzorci. Res, prava lepotica! Kasneje sem izvedela da je šlo za perujsko mavrično boo, nenevarno žival. No, ampak, noči še ni bilo konec.
 |
| Boa |
Polna adrenalina sem šla hitro, a
vseeno ne prehitro, da ne bi zopet na kaj (skoraj) stopila, nazaj proti koči,
povedala zgodbo puncama, nakar pride še Ney in reče, da gre pogledat kje je ta
kača in katera sploh je. Seveda, me je v tistem trenutku že preplavila
radovednost ter sem se hitro pognala za Neyem v lov za mojo nočno znanko. Nisva
je našla. Sva pa prišla do potoka in me je vprašal, 'no, kaj pa tuširanje?'
Malo sem požrla slino ter odgovorila, da 'ja, da itak, da se bom stuširala
sedaj'. Ja, pa je odšel in me pustil samo, v temi, z mojimi prasketajočimi
nasprotujočimi se mislimi, ki so me zopet napadale. 'Ah ja', sem ob pogledu v
nebo pomislila, 'imamo pa res lepo zvezdnato noč' in pričela z ritualom
umivanja. Čelno svetilko sem prižgano položila na mizo. A kako gre že tista
slovenska modrost, o tem ko ima hudič mlade….?! No, pa se mi zazdi, da zopet
vidim neko senco, tokrat na vodi… usmerim tja svetilko… in samo zavijem z očmi,
pa da saj to ne more biti res! Sedaj je pa še en velik pajek padel v vodo in ga nese direktno
proti meni! In ne da je ravno takrat čez dan zopet deževalo, določene dele
gozda spremenilo v hudourniške brzice ter dvignilo raven tega potoka ravno
toliko, da sem ob stanju na brvi pravzaprav stala do gležnjev v vodi, ne pa nad
njo kot običajno. Saj drugega ni bilo za storiti, kot da sem mu s pomočjo vedra
hitro speljala pot mimo mene in se ob
tem spraševala, če še mislim slučajno nocoj srečati jaguarja ali kaj podobnega. :-) No, nič takega ni
bilo. Me je pa zato kasneje v šotoru, kljub vsej previdnosti, pričakal en velik
ščurek. :-)
Po tem dogodku sem se odločila,
da strah vseeno ne bo moj vodnik in se začela trenirati s pohodi v mraku, temi.
Seveda, ne grem daleč, samo malo, do tega potoka, do WCja v gozdu. Je pa res
drugačen občutek, ko te kar neke oči gledajo iz teme, pa tam se nekaj oglasi,
skoči, drugje poči veja … A ko se uspeš sprostiti, je res čudovito. Tema, ki je
pri nas več ne najdeš, zvezde, ki se kot poslikave neba razpostirajo daleč naokoli,
zvoki, ki ti govorijo o polnem življenju okoli tebe …
O, que interesante vida… :-)
O, kako zanimivo življenje…!
