El condor pasa

Iz Arequipe smo se odpravili v Chivay – visokoležeče majhno mestece, ki je znano po vročih vrelcih in po tem, da je izhodišče za ogled kanjona Colca, kjer je možno videti tudi kondorje. Nič hudega sluteč smo se v Chivay odpravili z javnim prevozom, za katerega smo potem izvedeli, da leži kar dobrih 3600 metrov visoko, zaradi česar smo vsi razen Slavice občutili višinsko bolezen. Po dobri uri kopanja v super vroči termalni vodi (zunaj) smo se sestradani in utrujeni peš podali v mesto, ker nas taksist ni prišel pobrat kot smo se dogovorili, bili pa smo tudi zadnji gosti, tako da nam drugega žal ni ostalo. Na srečo smo imeli s seboj tri svetilke in potem smo kakšne tričetrt ure peškali proti mestu. Utrujene in lačne nas je nekoliko začela boleti glava, naše ravnotežje ni bilo najboljše, najbolj neprijetno pa je bilo to, da se nam je zdelo, da ne dobimo dovolj kisika. Vsak najmanjši vzpon (tukaj govorim res o minimalnem naklonu, npr. še manjšem, kot je na Čopovi v Ljubljani) nas je kar zadihal. Ko smo končno prišli do mesteca, smo našli neko gostilno, kjer smo naročili hrano, ampak je sploh nismo mogli prav pojesti. V gostilni so se vlekli kot megle (malo so me spominjali na staro nanizanko Severna obzorja in gostilničarko od tam), kot da bi bili presenečeni, da sploh imajo goste. Po večerji, ki nas res ni teknila, pa ne zaradi okusa, smo se hitro odpravili spat, ker smo mogli že čez 3 ure vstati, da smo lahko šli gledat kondorje. 

Kopanje v termalni vodi na dobrih 3600 m visoko

Perujci oglasujejo svoj kanjon Colce kot najglobji kanjon na svetu. A izgleda, da imamo tukaj nasprotujoča si mnenja. Bo že držalo, da je več kot dvakrat globji od Velikega kanjona (Grand Canyon) v Arizoni ZDA, 4160 metrov), a njegove stene so manj navpične. Izgleda, da to nekaterim poraja dvom v besedo ´najglobji´. Spodaj se vije reka Colca, ki se na koncu po dolgi poti izlije v Pacifik. Pot do same razgledne točke kanjona Colce ni bila najbolj prijetna. Meni je bilo ves čas res zelo slabo (to se sicer zdaj kar ponavlja, ker vozniki avtobusov vozijo res obupno, razdalje so ogromne, predvsem pa je najhuje, ker je ogromno ovinkov in vožnje gor in dol). Za silo sem se spravila k sebi, da sem videla 2 kondorja, ki sta nekajkrat zaokrožila ne ravno v naši bližini. Pozneje so prileteli še štirje, ampak tiste sem zamudila, ker sem se pripravljala na vožnjo nazaj. Na avtobusu sem kljub slabosti od časa do časa mogla poškiliti skozi okno, ker je bila pokrajina, skozi katero smo se vozili, nepopisno lepa. Kanjon, hribi, pisane terase, reke, lame, alpake?, ovce, raznovrstni kaktusi … Predstavljajte si vse, kar vam domišljija ponudi, potem si to še polepšajte in dobili boste prizor, ki smo ga lahko opazovali takrat. :-)

Znamenite terase

Pokopališče

Čarobnost jutranjih sončnih žarkov

Sončni vzhod na Kondorjevem križu v Kanjonu Colca, približno 3800 m visoko

Tudi tete Perujke so zgodaj vstale in se pripravljale na potencialne kupce

Še par besed o svetovno znanih andskih kondorjih, ki smo jih pravzaprav prišli gledat. Z razponom kril 3,2 metra so na tem področju skoraj svetovni prvaki. Prekašata jih le dve vrsti albatrosov in pelikanov. Že samo ime nam pove, da tega mrhovinarja najdemo v Andih. Gnezdi do višine 5000 metrov in je zaradi svoje mogočne pojave nacionalni ptič vseh držav, ki si delijo Ande, razen Venezuele. Je pomemben del andske folklore in mitologije. Simbolizira mir. Kar s svojim umirjenim jadranjem te svoje ogromne črno-bele mase med hladnimi andskimi vrhovi, sploh ne preseneča. 

Čakajoč kondorje

El condor pasa

Mojca