Magična džungla in trda realnost Iquitosa

Junij 2013. V svetu divjajo protesti proti skorumpiranim vladam. Le zakaj bi obrečno mesto sredi amazonske nabrežine bilo izjema? Včeraj so se začeli. Ponoči je bilo iznenada slišati hrup, vzklike, pokanje petard, stekla … Danes je večina trgovin zaprtih. Vsesplošna stavka. Upam, da bodo jutri malo bolj dostopne, saj je jutri dan nakupa hrane za tri tedne terena. A nadvse čudovita sprememba je manj motokarjev na cesti. Prava milina miru za ušesa. Sploh sedaj, ko sem ta teden v drugem hotelu, El Colibri, in ves hrup iz ulice vstopi direktno v sobo. Ta Iquitos, manj hektičen, mi je prav všeč. Nekateri domačini so manj polne ulice ljudi in vozil, a nikakor ne smeti, hitro izkoristili za igranje nogometa. Smeti je ogromno. Čistilci ulic so ponavadi vedno marljivo na delu preko noči, a tokrat so se žal pogreznili v zemljo. Posledice so obupno vidne. Ker stavka tudi velik del javnega sektorja, mi to osebno prestavlja problem. Namreč, univerza, kjer imam v pisarni profesorice Emerite zamrzovalnik, kamor moram vsakič znova po prihodu v Iquitos dati svoje vzorce, je zaprta. In kot ponavadi, ker to ni prvič, noben ne ve, kdaj se bodo vrata izobraževalne ustanove odprla. Upam, da mi pred odhodom na postajo le uspe najti koga s ključem. Sicer se je Iquitos iz prijaznega, odprtega mesteca v zadnjih mesecih spremenil v manj varnega. Vsak dan je več uličnih ropov, vdorov v hiše. Še posebej v bolj odročnih delih mesta oziroma tam, kje stanuje revnejši del prebivalstva, kot je Belen. Iz tega vidika smo tudi mi poostrili varnost pri odhodu proti ladji Sanchez. Skupina naredi svoje. In za vrečo krompirja se splača boriti! :-)

Emerita z enim od svojih študentov pri nas na postaji

Protesti v Iquitosu in s smetmi nastlane ulice

Množica s koli

Prazne ulice Iquitosa

Mesec junij je bil zadnji džungelski mesec za Omerja in Corino, a ne tudi perujski. Corina se je odločila pogledati še druge znamenitosti Peruja, Omer pa se je raje odločil za bolj direktno pot domov. Omerjev odhod je zame pomenil konec zaloge z 'leche huayo' oziroma s sladko kislim sadežem coume. Po tem, ko ga ni več rabil za ekstrakcijo vonja, je sadeže predal v moje požrešne roke. Predvsem maja sem se prav nažirala. Njam! :-)

Za Corinin rojstni dan, od leve proti desni: Corina, Migdonio, Allison, Ney, Omer, Noelia, Toni, Jacira

Couma

Kakor lani, smo tudi letos dočakali 'Dia del San Juan' – dan svetega Janeza (Krstnika), ko se cel dan in po možnosti še naslednji, je juane. O tej tipični jedi sem že govorila, a bom čisto na kratko še enkrat. Skratka, v palmin list zavita kepa riža s kosom piščanca, jajcem in olivo. Osvežujoče sprememba od riža na krožniku. :-) Ta navada ponavljanja iste jedi skozi več dni ni sicer nič kaj drugačna od naše ob velikonočnih praznikih. Le kaj damo v usta se spremeni. V nedeljo na ta dan, predzadnja nedelja junija, smo nekateri obiskali celo cerkev v Diamante. Na morebitno veliko presenečenje vseh tistih, ki me dobro poznate, je bilo to na mojo pobudo. :-) Ne, moja antireligiozna prepričanja se niso nič kaj omajala, kvečjemu se iz dneva v dan krepijo. A obiskati maše v majhni vasici sredi džungle le ne moreš vsak dan. Z Gabrielom, ki je kot neke vrste kaplan, sva včasih padla v te debate in se na koncu vedno razšla s spoštovanim nestrinjanjem. Čeprav moram priznati, da je ta zadnji del zame zelo naporen. Sploh ob večnem poslušanju velike večine ljudi, da v nekaj le moreš verjeti. Da se razume, ob tem se misli ali boga ali hudiča ali duhove ali angele ali sirene ali karkoli pač, kar ni le človek. To, da rečeš, da, če že mora biti neko verovanje, da verjameš vase, v ljudi, v naravo, in da si potem takem sam svoj bog, ne šteje. A sem na koncu Gabriela le razveselila, ko sem povedala, da sem bila kot dojenček krščena. Obraz mu je naenkrat zasijal in iz ust so mu kar šinile zmagoslavne besede, 'da torej sem le božja hči'. :-) Sem se le nasmejala. Maša, ki jo je Gabriel pripravil pravzaprav samo za nekatere od nas iz postaje, ker so domačini vsi pripravljali juane, je bila res kul. Nič kaj zatežena, za primerjavo od tistih, ki sem jih jaz navajena. Veliko smo peli, malo se je molilo in on je povedal pridigo o Janezu Krstniku. Presenetilo me je, da sem veliko pesmi, vsaj glede melodije, poznala.

Juane

Karina s hčerko pri pripravi juane

Pri maši

Peru velja za močno krščansko državo, tudi z verskimi skrajneži, ki se vsako leto za veliko noč gredo podoživljanja Kristusovega mučenja. A ne v Iquitosu in okolici. Tukaj je le pomembno, da verjameš v nekega boga, krščanskega ali kakšnegakoli drugega. Strpnost je zelo velika. Tudi vera v stare bogove, duhove džungle je dovolj. In se verjame. Le redki Perujci do sedaj so bili, ki niso verjeli v vsaj nekaj nadčloveškega. Bajke, ki se pripovedujejo po vaseh, so še kako žive. Zadnjič sem vam omenila nekatere. 'Chullachaqui' je zlobni duh/mož iz gozda. Je majhen, odrasli osebi niže od pasu. Prepoznaš ga po njegovih stopalih. Eno ima večjo, drugo pa manjšo. Obstajajo tudi verzije, da naj bi eno imel od pecarija, to je divja svinja amazonskega nižavja. Določeni pravijo, da se lahko spremeni v podobo tebi drage osebe, ki je že dolgo časa nisi videl, te zvabi v gozd in ti se nikoli več ne vrneš. Ali ugrabi ženske, da so potem njegove družice. Da njegov obstoj le ni fikcija, govorijo njegove 'chacre', njive kar nekje sredi gozda, kjer ni nobenega prebivalstva zraven. Ena takšnih je tudi na teritoriju skupine 2 naših malih opic. Hodiš skozi gozd in iznenada se zavedaš, da stojiš sredi neke čudne jase. Podrasti skoraj ni in le posamezna drevesa molijo kvišku. Jasa je okrogla, s premerom le nekaj metrov. Reče se ji 'chacra de Chullachaqui' ali 'devil's garden', hudičev vrt. Ali Chullachaqui torej res obstaja? Poglejmo še to iz drugega zornega kota. Osamela drevesa sredi vrta so iz pretežno ene vrste, Duroia hirsuta. Ta je dom za specifično vrsto mravelj, Myrmelachista schumanni,  drobne živali, ki se jim zaradi okusa, ljudje jih namreč tudi jedo, reče kar limonine mravlje. Leto nazaj sem vam napisala, da sem poskusila neke mravlje, no, danes vem, da so to bile te. V bazo listov sosednjih dreves duroie vbrizgajo toksično kislino, ki v 24ih urah povzroči začetek umiranja rastline. S tem duroiam zagotovijo rast popolnoma brez konkurence in posledično zase veliko prostora za svoja gnezda. Do sedaj največji najdeni vrt ima preko 1300 kvadratnih metrov, z več kot 300 dreves duroie in se ponaša z okoli 800 letno starostjo.

El Chullachaqui

Limonine mravlje

Poglejmo še si druge gozdne strahece. :-) 'Buri buri'. Pravijo, da ko si daleč v notranjosti džungle, ponoči, ko je luna zelo svetla, lahko zaslišiš glasove, ki pravijo 'buri buri buri buri buri buri buri buri ….' Za zvok se ponavlja v določeni melodiji. Pride visoko iz dreves. Najprej zaslišiš le ne enem koncu, nato zadoni še iz drugega, tretjega in tako naprej, vse dokler te zvok popolnoma ne obkroži. In …. iz dreves iznenada planejo opice, ki te pojedo! Hama … hama … Ney je imel dvakrat izkušnjo s tem ljudožerskimi buri buriji. Prvič, ko je kot deček s svojim bratrancem lovil ribe na enem od bolj odročnih rečnih rokavov. Kot opisano sta zaslišala glasove, ki so bili vedno bliže in bliže, prihajali so iz vseh nabrežin. In seveda, če ti babica in dedek prevečkrat povesta grozljivo zgodbo, kaj narediš, če se znajdeš sredi nje? Zbežiš, kolikor te dajo noge, oziroma v tem primeru vesla. :-) Njegovo drugo srečanje je s temi bitji je bilo, ne boste verjeli, na naši postaji! Leta nazaj. Bil je sam, večer, polna luna. Noč je bila mirna in zunaj so bili le domači zvoki džungle. Nočno aktivne ptice, žuželke, opice in druge živali. Iznenada zopet zasliši ta tako znani zlovešči zvok. Le nekaj metrov vstran na drevesu, ki gleda na čistino postaje. Srčni utrip se poviša. Bilo mu je malo čudno, saj je na istem drevesu le malo prej opazoval njemu znano vrsto opic. Odloči se iti pogledat kaj se pravzaprav dogaja. Stopi ven iz varnega zavetja hiše in … na njegovo veliko začudenje ta strašno opevan grozni zlovešči zvok prihaja iz majhnih ljubkih bitjec, ki jih je poznal, ki so že ničkolikokrat prišli ponoči  do istega drevesa in mirno oprezali za sadeži ter so ga, kot vedno, le zvedavo gledali iz krošnje. Govorim o buckastih, nekje med 30 in 40 centimetrov velikih nočnih opicah, owl monkey ali sovje opice zaradi glavi velikih rdečkasto – rjavih okroglih oči. Sicer se te opice ponavadi oglašajo popolnoma drugače, a pravi, da jih je po tistem srečanju še potem večkrat slišal s temi buri buri glasov, predvsem, ko je so bile noči bolj svete. Glede na opis, bi znal biti buri buri zvok označevalec teritorija. Premalo poznam, in tudi literature na to temo še nisem našla. Evo, smo pogledali hudiču v oči in odkrili mucka. :-) Tudi sama sem že večkrat ponoči videla te opice in enkrat v gozdu baje slišala ta zvok. Bilo je sredi dneva, le za nekaj sekund. Zvok je bil prav prijeten, sploh nič strašen. Od kod in zakaj ta legenda … Hmmm … Dobro vprašanje.

Strašni 'buri buri'  :-) ali sicer simpatična sovja opica (slika z interneta)

Bufeo colorado, obarvan delfin. V Amazonki in njenih pritokih bivata vsaj dve vrsti rečnih delfinov. En je sive barve, drugi pa roza. Rozasti bi naj imel moč zapeljevanja mladih deklic. Podnevi ima podobo šarmantnega mladeniča, a ponoči se nazaj spremeni v svojo delfinjo podobo. Zapeljana dekleta bi naj z njim zanosila ( :-) super izgovor za nedolžno punco, ki se ni mogla upreti moškim čarom) ali bi jih s sabo odpeljal daleč v vodne širine. A niso le punce tiste, ki trpijo pred zapeljevanjem. Tudi moški. Te zapelje sirena. Zgodbe o sirenah se sicer pojavljajo iz celega sveta in tudi te tukaj niso nič posebnega. Bitje, ki je od pasu navzdol riba, zgoraj z oblinami prekrasne mladenke. Z milim petjem zvablja nedolžne ribiče, lovce v svoj vodni dom, kjer utonejo. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so srečanje s sirenami najverjetneje opisovali tisti, ki so bili na lovu več tednov, mesecev in kot zelo pomembno, bili brez ženske družbe ves ta čas. Zgodba ima tukaj le eno različico, ki drugje, vsaj kolikor jaz poznam, ne obstaja. Legende pripovedujejo o osamljenih in obupanih moških, ki ujamejo rečne rozaste delfine ter se z njimi ljubijo. Posledično se moški spremenijo v moške sirene, kateri v prihodnje živijo z delfini v rečnih globinah. S temi zgodbami se je v preteklosti (domnevam, da tudi še danes) pojasnilo izginotje marsikatere osebe. 

Zapeljivi bufeo colorado

Nekoliko novejša legenda, ki kroži bolj globoko v notranjosti džungle, je o 'carne blanco' ali 'belo meso'. Ta legenda je zelo neposredna. Prišel bo beli človek in te pojedel. Večina ljudi s katerimi sem se pogovarjala, o tem še ni slišala nič. Res deluje, da je razširjeno le bolj globoko v džungli. Razlaga je takšna. Peru je ena izmed držav, kjer se pridela enormne količine droge v skritih, od ljudi oddaljenih plantažah sredi džungle. Ker so v to ponavadi vpleteni tujci, belci, naj bi ti namerno razširili legendo, z namenom, da bi se jim vsi izogibali in ne prišli preblizu skritih plantaž. Čuti se, da je trgovanje z drogami precej razširjeno. Na primer, vedno ko sem iz Slovenije prejela paket, so ga pred mano odprli, vse pregledali ter vzeli kopijo mojega potnega lista. Pri nas bi rekla, da je to vdor v zasebnost. A tukaj nimaš kaj, kot da greš skozi celo proceduro. Potem na veliko letališčih so prisotni policijski psi, s katerimi se ni ravno za šaliti. Bolj kot 'carne blanco' vsi vedo za obstoj 'el tunche'. Z drugimi besedami je to dobri duh umrlega. Če pa gre za hudobnega duha mu rečejo 'el tunche maligno'.

El tunche maligno

A vse bolj kot izmišljena je zgodba o 'shu-shupe'. Tukaj dejansko govorimo o specifični vrsti kače, amazonski bushmaster (bush = grm, master = mojster). Z uradno do tri metre v dolžino velja za najdaljšo strupeno kačo (zelo strupeno!) na svetu, čeprav so tukaj znali tudi redki povedati, da so srečali še večje, več kot štiri metre dolge. Gre za kačo, katere se vsekakor ne veselim srečati preblizu, a nasprotno velja za perujsko mavrično boo. Moja stara znanka, ki me je dobro leto nazaj tako zelo prestrašila na poti do kopalniškega potoka. En mesec nazaj je bilo srečanje bolj prijetno, vsaj zame. Ponovno sva se srečali ob mraku. Ko sem jo zagledala, sem takoj pohitela po fotoaparat. Žal me je bila boa manj vesela in je začela hitro šibati vstran, jaz pa za njo. Prestrašena dva in pol metrska žival se je skrila v luknjo, ki, slabo za njo, dobro za mene, ni bila dovolj velika, da bi šla cela noter. No, zadostovalo je, da sem lahko naredila nekaj slik z njo, nakar sem jo pustila pri miru. Bolj pogosto kot boe srečamo razne faninge. Tako tukaj rečejo skupini kač, ki so lahko velike kar do nekaj metrov, ponavadi so po trebuhu bolj rumene barve, hrbet imajo v rjavo zelenih odtenkih. So nestrupene in neagresivne. Zanimivo je, da se včasih sploh ne zavedaš, kako blizu imaš takšno žival. Tri meseca nazaj, ko smo ravno nosili svoje zaloge na postajo, je Omer nevede prestopil popolnoma negibno dva metra dolgo faningo, ki je iztegnjena ležala prečno na poti. Jaz, ki sem stopala za njim in ki sem to videla, sem trznila, kača se je zavedla, da jo vidim in hitro odšla. Omerju pa se ni niti sanjalo, kaj se je zgodilo. :-)

S perujsko mavrično boo

Ta mesec smo imeli srečanje še z eno čudovito živaljo. Bili smo s skupino 1, ko so opice nenadoma postale glasne. Najprej sem mislila, da je v bližini druga skupina pichicosov in da kot vedno ene in druge močno branijo meje svojega teritorija. A bili so malo drugačni zvoki, zvoki za nevarnost. Vse opice so se živahno premikale in jasno gledale na debelo horizontalno ležečo vejo visoko v krošnji. Kar nekaj časa smo napeto spremljali dogajanje in skušali ugotoviti vzrok njihovega razburjenja. Ney iznenada reče, da imamo eno izmed divjih mačk na drevesu. S Corino sva ga malo vprašljivo pogledali, ker pač, se zna kdaj pošaliti na naš gringo račun. Sploh, ko je z nasmehom začel govoriti o jaguarju. Še malo sva s Corino ostrili oči in … končno! Res! Bila je mačka! Sicer ne jaguar, ampak nekoliko manjša žival, ocelot. Kot da nas in opic ne bi bilo tam, je lenobno ležal na veji. Zadnje noge so mu visele v zraku, sprednje je imel stegnjene predse.  Občasno nas je oplazil z očmi, a večji del je raje dremal. Popolna ignoranca. Težko bi ga opisala drugače kot črno rjavo belo progastega velikega lenega ljubkega mucka z dolgim progastim repom. Na lepo vidni glavi se je ponašal s črnimi ušesi z belo piko. Gre za mačko skoraj v velikosti našega risa. Ocelot je razširjen po večjem delu Južne in Centralne Amerike ter ponekod po Severni Ameriki. Kot večina mačk, so samotarji in teritorialni. Ker je bilo to v času moje raziskave drugo srečanje z njim na približno istem prostoru, prvič sta ga videla Jacira in Gabriel nekaj mesecev nazaj, domnevamo, da ima tam svoj teritorij. A po literaturi sodeč je ta lahko velik od 3 do 46 kvadratnih kilometrov, tako da dvomim o vnovičnem srečanju. Tako, nimam več veliko časa v Peruju, a upam, da mi še le uspe videti kakšno drugo divjo mačko.

Leni ocelot lenobno gleda izza veje

To poročanje sem začela pisati tri dni nazaj, ko so se začeli protesti. Občasno je bilo kar burno na ulicah, danes je že nazaj po starem. Ljudje so v trumah z veliko palico v roki marširali skozi mesto, ki je bilo nastlano s smetmi. Tiste trgovine, restavracije, ki so bile odprte, so naredile to na skrivaj. Zaprte za veliko kovinsko ograjo z majhnimi vrati, bolj luknjo, ki jo je ponavadi stražil en od delavcev, v primeru, da bi se približala množica ljudi s palicami. Filozofija za tem vedenjem je, da, ker je bil to protest za izboljšanje situacije delovne populacije in ker bi torej po logiki večine morali biti vsi na ulicah, so tisti, ki se s tem niso strinjali riskirali, da jim množica uniči prostore. Ali si z nami, ali si proti nam. Razen tega so bili protesti mirni, brez znatnih izgredov. Kot rečeno, so izražali željo po spremembi na boljše ter imeli jasnega glavnega krivca, vodjo regije Loreto, kamor spada tudi Iquitos. Za predstavo, Loreto šteje nekje milijon prebivalcev.

Zaradi situacije smo tudi mi prestavili potovanje nazaj v džunglo za dva dni. Ni bilo možno kupiti hrane, plina, ne najeti motokarja. V kolikor ne bo več novega presenečenja, se bom v nedeljo še zadnjič odpravila na že staro pot s Sanchezom po reki Itayi, Amazonki, Tahuayo in končno še z našimi čolni po Blanco. Morda bomo v baru v Chinu še enkrat zaplesali na popularno perujsko glasbo, ki prihaja, ne boste verjeli, ponekod celo iz velikih LCD televizorjev, ki očitno predstavljajo veliko prioriteto pred kopalnico, ki je od nekdaj in še danes, bila mirna, včasih poplavljajoča reka. Le redke hiše imajo wc školjko, a da se razume, voda za splakovanje se prinese iz reke, ne priteče po cevi. Večina hiš ima v le enem ograjenem kotu luknjo v deski. Da vas spomnim, gre za hiše na kolih, torej sploh ni potrebno kopati luknje za izločke, kot bi to bilo pri nas, ampak, preprosto padejo na tla. Ko smo sedaj zopet pri tej interesantni temi :-), naj omenim še meni en zabaven dogodek z novim uvidom v perujsko kulturo. Mislim, da je bilo marca, ko Omer ves prepaden pride do mene in pravi 'Darja, a veš kaj se je zgodilo?! Nekdo meče wc papir v wc školjko!' Jaz ga začudeno in vprašujoče gledam in počasi izustim 'Ja … ?' Omer nadaljuje 'In sedaj se je zamašil! Le kdo si dovoli kaj takega!?!' Jaz še vedno začudeno, a že z rahlim nasmehom in zopet pridejo besede le počasi iz mojih ust  'Aha … no, kam pa bi ga naj?' Sedaj  Omer mene začudeno gleda in jasno odgovori, da smo ja v Peruju, kjer se vedno vrže v koš, z vsemi dodatki gor! :-) Uh! Saj v džungelskih vaških hišah mi je to nekako postalo jasno in na Sanchezu, kjer je bilo napisano, pa morda sem še kje drugje to zasledila ter tam poskusila to upoštevati. Čeprav  mi je bilo vedno zelo zelo neprijetno upoštevati kaj takega, da sploh ne govorim, da nisem videla nobene logike v tem. A, kot izgleda, bo to kar posplošeno pravilo. Iz kasnješnjih pogovorov na to temo mi je postalo jasno, da se gre za povezavo s pritiskom vode in debelino cevi. Jah, po tolikem času, ponovno nekaj novega. :-) No, odkar imamo wc na splakovanje sigurno nisem bila edina brez tega znanja, a to zagotovo ni pomagalo Neyu in Camilu, ki sta morala razbijati cement in odmašiti očitno ne predebelo cev. :-( Sem se pa vdala in sedaj tudi jaz delam po perujsko!

Plesna noč v Chinu

Obstajajo še druge navade Perujcev, ki jih nikakor ne morem sprejeti, čeprav v nekaterih vidim nek smisel. Na primer, kako se telefonira. Ko se jaz, in vsi evropejci, ki jih poznam, pogovarjamo po telefonu, naredimo takole: ko govorimo v telefon in nato poslušamo glas iz telefona, telefona ne premikamo. A tukaj, v Iquitosu,  je telefoniranje kar aktivna zadeva. :-) Poslušaš, in držiš telefon, kot vsi vemo, da se, k ušesu. Sedaj, ko si ti na vrsti za govor, pride do akcije. Telefon prestaviš k ustom, poveš, nakar gre telefon nazaj k ušesu, da se lahko sliši odgovor iz druge strani. Ker bolj ko ne vsi, skoraj brez izjeme to počnejo, sem začela iskati razumsko rešitev. Najboljše, do česar sem prišla, je, da se zaradi nenehnega hrupa, predvsem k temu doprinesejo motokarji, glasno nažiganje glasbe iz vseh prostorov, množice ljudi, bolj slabo sliši ali še je morda kak vzrok v samih telefonih. No, to, da je enak način telefoniranja potem tudi v vaseh, tistih redkih, kjer je signal, bi preprosto pojasnila z navado in učenjem s posnemanjem. Naslednja stvar, ki mi je pritegnila pozornost je način nošenja srajce, jakne, majice z dolgimi rokavi … med vožnjo motorja ali motokarja. Torej, predstavljajte si, da si oblačite majico. Najprej nataknete en rokav, nato drug rokav in …. Stop! Nič več! Tako, sedaj se pa usedete na motor, kolo (no, na kolo v Iquitosu že ne, ker ti tukaj skoraj ne obstajajo) in se peljete. In, ali ste že našli smisel tega? Jaz sem rabila kar nekaj časa. Da ga najdete, se je treba preseliti v vroče trope ali si preprosto predstavljati, da se peljete pod vročim žgočim soncem. A da bo slika popolna, dodajmo še močno vlago v zraku, zaradi česar se pošteno potiš. Domnevam, da je že bolj jasno kako in zakaj. Torej rokavi predstavljajo zaščito pred soncem, a hkrati je prevroče, da bi imel jakno, pulover prav oblečeno, saj bi se sicer pošteno spotil po hrbtu. In voila! :-)

   

Ajde, naj opišem še eno zanimivost, ki je zame od vseh najbolj hecna. Vljudnostna fraza, ki jo ponavadi rečemo pred jedjo, je 'dober tek', nakar druga oseba odgovori z 'hvala' ali 'hvala enako'. Ok, tukaj se uporablja ena druga različica. Najprej, greš jest in … ne rečeš ničesar. A ko končaš s hrano in odideš od mize, rečeš 'gracias' (hvala) in drugi ti odgovorijo z 'buen provecho', kar bi naj pomenilo nekaj v smislu dobrega užitka. Zanimivo pri tem je, da gracias rečejo vsi, tudi tista oseba, ki je jed dejansko pripravila. No, razen navade, ki domnevam, da ima religiozne korenine, ne vidim nobene logike. Ja, kaj češ, smo različni, a saj ravno to nas potem naredi tako zanimive!

Que aprovechen el dia!

Izkoristite dan!

Darja

Otra vez juntos ... Ponovno skupaj …

Hola!

Konec januarja. Evropa drhti v mrzlem zimskem objemu. Le streljaj vstran, če skoku preko oceanske atlantske  luže lahko rečemo tako, čaka žgoče vroče poletje. Prasketajoče ulice Lime, glavnega mesta Peruja, vodijo vse do z ogromnimi valovi bahaškega se tihega oceana. Kot nalašč za test ravnotežja na surferski deski.  Precej časa je minilo, kar sem nazadnje stala na takšnem plavajočem vozilu. In še to je bilo vedno z jadrom. Tokrat so namesto vetra glavno vlogo prevzeli odločni valovi.  Prenekatere izkušnje so me naučile, da je pri poskusu novih stvari vsekakor kanček modrosti skrite v razlagi izkušenega. Bila je le dobra ura, da me je v roke vzel inštruktor, a vredno, ker mi je takoj uspelo zajahati valove. Začetniška sreča je bila z mano le bore malo časa, a dovolj za zmagoslavne občutke, h katerim sem se nadejala vse jesensko – zimske mesece v Nemčiji. Ponovno na poti, ponovno v Peruju.

Sedaj sem nazaj v tej blazno raznoliki deželi že dobre štiri mesece. Ves ta čas imamo v širši okolice džungelskega obrečnega mesteca Iquitosa deževno obdobje. Lani v ta čas sem vam opisovala blazne dvige voda, poplave, a za letos moram reči, da takšnih ekstremov nismo doživeli. Voda je sicer ves čas visoka, vendar zgleda, da v svoji visoki normali, saj hiše niso nič poplavljene. Vsekakor so količine dovolj velike za čudovito razburljivo drvenje skozi gozdne krošnje. Včasih ti pogled sledi jati papig, drugič veliki ujedi, tretjič se iz goščave zaiskrijo oči velikega plazilca ali le majhnega oposuma, četrtič te preseneti vijugast skok ribe iz vode ali, nekoliko manj prijetno, štrcelj podrtega drevesa v vodi, ki meni, tebi nič, oblastno poljubi našo hitro drvečo kovinsko kobilico … 

Pod žgočim soncem sredi Amazonke

Novi jogi, za moje lepše in mehkejše noči

Februarja in marca še so na gozdnih tleh prevladovale rjave barve, nakar se je aprila gozd pomladil, pozelenil in tak ostal ves maj. Premnogo mladih rastlin si je začelo utirati pot k nebu, ki bo na koncu le za pičlih nekaj uspešna. Ostale hitro postanejo hrana, zatočišče, plen za streho lesene hiše ali kaj drugega. Sedaj je džungla reke Blanco, vsaj zame, res izredno lepa.

Džungla v zeleni preobleki

A podmladka nimajo samo večja in manjša drevesa, temveč tudi naši radovedni pichicosi, tamarinke. Ponekod so te majhne opice morale postati odgovorne kar za dve legli. Ravno en mesec nazaj, za prvi maj, sta se skotila najmlajša dvojčka. Kot običajno, se bosta nekaj mesecev oklepala vseh dovolj velikih, da ju lahko nosijo okoli in mame za mlečne obroke. Ko bosta nekje s tretjim mesecem sposobna jesti že bolj trdo hrano, se bo začelo prošnja odraslih za grižljaj slastne kobilice, ščurka, žabe, sladkega sadeža ali karkoli bo na voljo. Nam ne preostane nič drugega, kot čakati, da takšna obdobja prošenj minejo in s tem da mine tudi glasna, precej nadležna prošnja mladih opic. Verjetno še se spomnite, da skupaj potujeta ponavadi dve vrsti tamarink, manjše rjave sedlaste in večje temno rjavo – bele brkate.  Mladiči obojih so sicer zelo simpatični, rahlo nerodni, z zvedavimi pogledi. A brez dvoma je lažje poslušati moledovanje mlade sedlaste tamarinke kot brkate, saj imajo te nek čudno kričeč zvok. Pač, so kot vsi otroci v določeni fazi, ko ima jok še kako pomembno vlogo. 

Kučma na preži pred nevarnostjo z dvojčkoma na hrbtu

Brkata tamarinka z mladičem na hrbtu

Simpatičnost raznih vrst mladih opic in drugih živali, kot so lenivci, kapibare, tapirji, papige, pasavci … žal vodijo v izkoriščanje, preprodajo teh bitij. Prepogosto se dogaja, da ti kdo ponuja mladiča na ulici za pičlih 50, 100 solesov ali dolarjev. In prepogosto se še vedno najdejo ljudje, tujci, ki z dobrim namenom ravnajo povsem nespametno ter takšno žival kupijo in jo predajo tukajšnjim zavetiščem za divje živali. Češ, da s tem živali rešijo življenje. Morda res, tej določeni, a to še ne ovrže dejstva, da s tem podpirajo nelegalno trgovanje s prostoživečimi živalmi. Vsaka prodana žival bo namreč nameščena z novo. Ponudba in prodaja. In od kje je nova? Iztrgana iz rok, šap staršev in skrbnikov. Odvisno od vrste, a večina jih ne da svojega zaroda tako zlahka. To žal marsikdaj vodi v njihovo pogubo. Imeti divje živali udomačene v neki amazonski vasi daleč vstran od mesta še nekako razumem. Ljudje se preživljajo z lovom in sigurno kdaj uplenijo žival, ki ima ob sebi mladiča. Odraslo žival uporabijo za meso, mladiča vzamejo s sabo domov. Večje vrste opic ljudje marsikje zauživajo. Kjer sem jaz sicer ne, vsaj ne redno, čeprav vem, da jih je marsikdo že poskusil. Za tamarinke mi je veliko ljudi pritrdilo naklonjenost imeti jih za domače živali, saj so baje zelo koristne. Ves čas so na preži za hrano, vsem majhnim kar se premika po hiši. Predvsem naj tukaj izpostavim ščurke, pajke ter majhne miši, podgane, oposume. Zanje so torej predvsem čistilci. 

Mladič sedlaste tamarinke pri ljudeh

Mladič wooly opice; na poti proti Iquitosu, kjer je bil prodan

Ptica daleč stran od svobode

Splošno je imetje domače živali bolj malo razširjeno. Oziroma bolj natančno rečeno, imeti in zanj lepo skrbeti. Predvsem ta drugi del. Psi so povsod, mačke tudi. A veliko jih je blazno zanemarjenih. Večina ljudi v njih ne vidi sopotnikov, temveč lovilcev majhnih glodavcev, čistilce. Po mestu se vedno klati ogromno število psov, od katerih le redkokateri ni shujšan ali z resno kožno boleznijo. Ob hoji po ulici je potrebno kar paziti, da ne stopiš kašnemu zaspancu na rep ali šapo. So prijazni, navajeni ljudi, a problem nastane, ko se začneta dve tolpi pretepati med sabo. Takrat je bolje biti nekoliko vstran od švigajočih čeljusti. Ljudje so nanje navajeni, tako da gre v veliki meri le za obojestransko ignoranco. Večina se jih je verjetno skotila na ulici, čeprav nekaj jih je zagotovo v svoji rani mladosti, ko so bili še simpatični puhasti kužki, imelo lastnike, ki so jih sčasoma zavrgli.

Zanimivo rešitev (?) podobnega potepuškega problema se je domislilo nekaj živalskih aktivistov turškega Istanbula. Nekoliko ven iz Istanbula je gozd ogromnih razsežnosti. Ko so psički postali psi, jih je (verjetno še vedno) veliko ljudi odpeljalo v ta gozd in tam pustilo. Posledično so se po gozdovih začele klatiti lačne tolpe na pol divjih psov, ki so znali biti napadalni.  Ideja: sit pes – priden pes – ne rabi biti uspavan. Rešitev: dostava hrane tem psom. Tako vsak dan ena oseba natovori svoj avto z raznimi ostanki hrane od restavracij, mesarjev, pekov, se zapelje v gozd ob določeni uri, hupa in iz gozda priteče najprej nekaj psov, nato več, in še več, dokler ni cesta prekrita s pasjim stampedom, ki sledi počasi premikajočemu se avtomobilu. Prišli so po svoj dnevni obrok. Ko sem dve leti nazaj videla ta prizor me je osupnilo. Še najbolj od vsega njihova miroljubnost do nas, navdušenje ter strpnost do deljenja hrane z ostalimi psi. Seveda se je kje vnel prepir, a kaj naj drugega pričakujemo, če je na kupu več kot dvesto psov. Sodbo rešitve, prepustim vam vsakemu posebej.  :-)  Morda je še najboljša rešitev imeti pajka tarantelo v bajti, kot jo imamo pri nas na postaji. Prosto, da se razume. Ne rabiš je sprehajat, negovat, hranit, ni glasna, se ne pritožuje in vedno ti priskoči na  pomoč pri čiščenju hiše. :-) Razmislite!

Ney se igračka z našo sostanovalko, gospodično tarantelo

…. in že smo švignili iz evropsko – azijske pasje družbe nazaj v južno ameriško naravo lenobno premikajoče se rjave Amazonke, s katero hočeš nočeš dihajo vsi, vse do koder sežejo njene vidne in nevidne vodne roke. Vendar naj je še takšna kraljica, papež pa ni! :-) Z vodo lahko razpolaga le v kolikor jo ima. Zanimivo je opazovati to igro nihanja vodnih nalivov. V začetku maja je skoraj ob uri, še pred sončnih vzhodom, naenkrat vse zadrhtelo, ko so, ponavadi iz severo – vzhoda, prihrumeli težki oblaki ter silovito izlili svoje debele solze, ki jih nemalokrat spremljalo gromko rjovenje ter divje iskrenje. Kljub temu, da marsikdo ob tem vztrepeta, nam ti debeli vodeni možje takrat vedno podarijo kakšne minute, ali celo uro, dve več spanca in poležavanja v varnem šotorskem zavetju. Konec maja so ti možje spremenili taktiko. 'Nič več jutranjega lenuharjenja!' so rekli in prestavili svoj skoraj vsakodnevni obisk na popoldanske ure. 

A naj se še tako trudijo kazati svojo neusmiljenost, ne morejo skriti v svoj srž prepletene miline. Svežine hrepeneča pljuča nam napolnijo s prijetno sapico, ki včasih le malo zamiglja kak list ali močno sapo, ki kot gugalnica zaniha mogočne starce, kateri se trmasto upirajo svojega zemljišča že leta in leta. Včasih, kateri tudi pade… Takrat gozd preplavi glasen krik padajočega drevesa z oglušejočim treskom na trda tla. S tem ne mislijo nič slabega. Življenje starca se nadaljuje, le nekoliko drugače. Če nas težki vodni možje zalotijo nekje sredi gozda se jim hitro skrijemo pod improvizirano streho iz palminih listov, ki jih povežemo skupaj z elastičnimi ovijalkami ter počakamo da odplešejo svoj nori ples. Kljub temu smo jim hvaležni, ker nas hkrati obdarijo tudi z oddihom pred vedno žgočim soncem in včasih, če pridejo res pravi čas, tam malo po tretji uri popoldan, vedno skakajočim in polnih energije majhnim kosmatim bitjecem, ki jih vsi že poznamo pod imenom pichicosi, prišepnejo, da je prispel čas za večerni spanec. Mi se jim, z že oglašajočimi želodci, hvaležno nasmehnemo, opicam zaželimo lahko noč, ter se napotimo nazaj tja kjer nas čaka polna miza. 

Migdonio pod streho iz palminih listov

Naprodaj! Interesenti naj se javijo takoj, sicer zna kupčija prej odplavati po vodi :-)

Zadnje mesece me je navdušenje nad hrano, ki jo redno zauživamo na postaji precej minilo. No, treba je priznati, da je bilo to prisotno le bolj prve mesece lansko leto, a me je, kljub temu, da še gre vedno trdim, da gre za okusne jedače, enoličnost priprave začela zelo motiti. Manjka domišljija naših kuharic. In kaj storiš v takšnih okoliščinah? Sam se lotiš kuhanja. Seveda ne vsak dan, pravzaprav zaradi zabasanega urnika le tu in tam. A vseeno. In tako smo, iz meni bolj domače kuhinje, kdaj pa kdaj jedli pakin golaž, krompirjeve svaljke, musako, lazanjo, rižev narastek z jabolki, zlevenko, palačinke, kanelone, marelične cmoke, pražen krompir, slanike, pečen krompir in tako naprej. Enkrat uspe v prvo, spet drugič se moram v Iquitosu ponovno posvetovati z domačimi mojstri iz Prvencev. :-) Pri tem človek ne more, da se ne bi pošteno nasmejal ob komentarjih nekaterih mesoljubih perujskih sodelavcev, češ da 'dobro je, dobro, ampak … nekaj manjka … hmmm … A se da pripraviti z mesom?'. :-) Najbolj me je osupnil tak odziv celo na marelične cmoke! A jaj! :-) Tudi Omer večkrat z nasmehom spremlja moje kuharske pustolovščine, ker pravi, da dobi lušte po kuhinji svoje babice.

Zraven navdušenja nad mesom, kakršnimkoli, jih večino perujcev druži tudi nepopisna ljubezen do sladkorja, sladkega. Kadarkoli v gostišču naročim sok ali kavo brez sladkorja, dobim malo začuden pogled. Če slučajno pozabim na te svoje magične besede, me ob prvem požirku kar zaskeli od sladkornega koncentrata. Je nas pa ta ljubezen pripeljala do novega hit recepta, mašinskih keksov naše prvenske tete. Rečejo jim kar 'azucarillos' (azucar = sladkor). Vsaj dvakrat na mesec je miza polna pridnih rok, ki gnetejo testo in se igrajo z obliko le-teh. Tako jih jaz raje tukaj preimenujem v 'ročne kekse'. Splošno se tukaj zauživa tudi nenormalno velike količine soli, kisa, da riža sploh ne omenjam. Edina izjema pri tem je le Ney, za katerega se človek vpraša, od kod mu te neperujske navade. Moje navdušenje je bolj nad enormno uporabo limon in platanos – banan za kuhanje. Praženi platanosi so še posebej dobri! Kljub navedeni omejeni raznolikosti, vsake toliko časa še vedno naletim na kaj novega. Nekaj dni nazaj me je osupnila jed 'patarashka'. Izkoščičen ribji file iz vseh stani obdan z nadevom iz paradižnika, čebule, zavit v palmin list in nato pečeno - kuhan nad ognjem. Noro sočno!

Ko smo že pri novem. Te mesece nas je na postaji nekoliko več kot lani. Noelia, mlada punca iz Iquitosa je nadomestila kuharice iz vasi Diamante. Sedaj tudi ona z nami vsak mesec potuje iz mesta v našo obrečno bazo. Zelo prijetna punca, ki jo le težko zalotiš brez nasmeha na obrazu. Gabriel, pastor iz Diamante, je maja nadomestil Camila kot moj novi začasni asistent v gozdu. Seveda je zame ponovno pomenilo, kot že velikokrat prej, uvajanje novega človeka na metode dela. Lani sva z Eckhardom, profesorjem, ki nadzira moj projekt, razmišljala o mednarodnih prostovoljcih. Izkazalo se je, da ni ravno lahko dobiti nekoga, ki ti bo delal, in to dolge ure vsak dan, zastonj. No, kar razumljivo. Sploh sem prišla do zaključka, da bi nekoga, ki ni iz tega okolja zelo težko hitro naučil ločevanja posameznih opic med sabo. Še mi imamo večkrat posvete na to temo. In nato, da bi še se znal varno premikati po gozdu. Ja, bolje je to nalogo zaupati osebi, ki je odrasla v dotičnem džungelskem okolju. Nedvomno nam marsikomu nepoznavanja skrivnostnega eksotičnega dela zemljinega kotička buri domišljijo in prebudi morda spečo radovednost. S tem gnane misli so do nas pripeljale še eno novo opičjo navdušenko. Corinna, simpatična nemka, se je odločila pridružiti nam za tri mesece. Kot študentka biologije bo ob reki Blanco opravila prakso. V tem sklopu si je zamislila interesanten projekt na temo odraščanja tamarink. O tem kdaj in kako se naučijo samostojno iskati hrano. Leto nazaj bi ji bolj težko pomagala. Sedaj sem pa kar prevzela vlogo neke vrste mentorja. Zanimivo, kako izkušnje situacijo obrnejo.

Tokrat je tudi Omer je dobil pomoč, študenta biologije Tonija iz Iquitosa. Zadnje mesece mu je projekt končno stekel s polno paro. Pravzaprav, je že skoraj pri koncu. Lansko izgubljanje živcev z perujsko administracijo, ki je zaradi totalne nesposobnosti, neorganiziranosti, s pridržanjem specializiranega zamrzovalnika za globoko zamrznitev prestavila njegovo terensko delo za pol leta, je končno rodilo sadove. Njegovo delo je popolnoma drugačno od mojega. Ima bolj človeški urnik, brez celodnevnega zasledovanja malih pichicosev. Malo v gozd poiskat drevesa z želenimi sadeži, nabiranje le – teh, za kar je včasih najel izvrstnega plezalca po drevesih Santiaga iz Diamante, kateremu je treba priznati, da plezanje po deblu brez vej v višino, tudi nad trideset metrov, ni ravno mačji kašelj! Po pridobitvi sadežev odhiti v pisarno, ki jo je kar pošteno spremenil v laboratorij, da izolira vonj zrelih in nezrelih sadežev. Zveni kar malo čudno, ne? Izolirati vonj … Ja, a njemu kar lepo uspeva! :-)

Omer v laboratorijski ekstazi

A nimamo le novih obrazov, temveč tudi novo preobleko hiš. Prej bahavo palmino streho je nadomestila bleščeča kovinska. Ni ravno lepša, a ima svoje prednosti, in zame tudi kar nekaj slabosti. Manj prepušča dež, a se ga zato sliši kot če bi bil priklopljen na zvočnik, kar pomeni, da te sredi noči bobnenje včasih kar vrže na noge. Naj bi tudi zdržala precej več časa. Palmino je namreč treba vsake dve leti zamenjati, kar udari ne le po denarnici marveč tudi po vedno večjem pomanjkanju teh palm v naravi. Ves prostor je z novo streho svetlejši in, kar bi bilo verjetno za večino meni poznanih izjemno pomembna informacija, pomeni manj skrivališč za ščurke, pajke, kobilice, podgane, kuščarje …. :-) Rahlo nas je bilo strah, da bo akumulacija vročine precej poskočila. Nekoliko sicer je, a ni sile. Vizualno oceno dajte kar sami. Moja je verjetno večini jasna. Lesene trame so zamenjali cementni stebri, in WC je dobil nov tank za deževnico, kar je izboljšalo njegovo pogostost uporabe. Precej pomembna pridobitev za bolj sušno obdobje. Kuhinja, v kateri se baha nova pečica, se je povečala za nekaj kvadratnih metrov, a še vedno čaka na končno podobo z umivalnikom in kuhinjskim pultom. Potem jo le še povežemo s še enim novim tankom za vodo in voila, po vsako kapljico vode za umivanje ni več potrebno iti dol po bregu do potočka. :-) Nakup je bil storjen ta teden v Iquitosu, manka le še montaža. To nas čaka mesec. Res upam, da uspe!

Bajta v razsulu

Postaja v vsem svojem novem blišču

Mi se torej borimo za čim več vode, medtem ko slišim, da bi se je vi zadnje čase radi kar malo znebili. Mi se otepamo sonca, medtem ko vi hrepenite po njem. Ah, ta svet! Za prvo ne vem, a za drugo mi je razlog kar jasen. Premalo ste plesali in divjali februarja za pusta, za fašenk! Mi smo se v isti čas popolnoma spremenili v demonska bitja in jasno ter glasno zahtevali poletje, sonce. Mraz nas je že skoraj ugnal, a se nismo dali! 20 stopinj celzija, joj, ne, ne, samo takšne zime ne! In smo kar plesali, tulili! 23 stopinj, uh no, nekoliko bolje, ampak vseeno, noge mi še vedno zmrzujejo! Še več poskokov, še več demonskega vriskanja! 26 stopinj, ja, ja, smo že na poti … samo še malo … 30, 32, 34 stopinj!! Juhu, zmagali smo!!! :-) Ajde koranti, drugo leto vi tako! Po drugi strani, zna biti, da je vreme v Sloveniji tokrat v z roko v roki s senčno politiko in gospodarstvom. A baje so zadnje dneve le začeli prodirati sončni žarki … Še malo in upam, da bo res zasijalo v vsem svojem sijaju. Če ne, še vedno vabljeni v vedno vročo in mistično deželo na levo stran preko oceana.

V oblačilih svojih prednikov

Karneval

Dragi moji, dobrodošli nazaj v tako imenovana pljuča zemlje. Bom rekla, da ima Iquitos srečo, da ga obdaja neskončno število dreves, saj je z nešteto motokari, ki nenehno drvijo po vseh ulicah, onesnaženost zraka izjemna, in da se sploh ne pogovarjamo o večnem hrupu. Le korak ven iz mesta  pa si nazaj v skrivnostnem svetu, kjer biva demonski chullichaqui s svojimi čakrami oziroma hudičevimi vrtovi. Če si moški, ti lahko pamet zmeša prelepa sirena s svojim milim petjem, v kolikor si mlada devica se boj srečati bufeo colorado, saj boš postala mati njegovih otrok, morda boš srečal ogromno sachamamo, na vse kriplje bežal pred shu-shupe ali še huje, pred glasovi buri buri, zaradi katerih je že marsikateri junak izgubil razsodne misli ali se celo ni nikoli več vrnil nazaj … Morda, če se zgodi, da te bo pot zanesla res globoko, globoko v džunglo, ki te bo tam zvabila v svoje mračne kotičke, te napadla z bliskom in gromom ter tresočimi se tli, je le kanček bolje biti carne blanco ali ob pomoči napoja ayahuasce poprositi duhove dreves za kažipot … 

Zlovešči shushupe

Mogočna sachamama

Hasta proxima vez,

Do naslednjič,

Darja