sreda, 4. julij 2012

Hola! :-)

Umetnik. V rokah drži čopič in ves zamišljen ustvarja navidezno tiho rečno obrežje. S črno, temno rjavo, belo barvo, ker drugih pač nima. Začne s spodnji deli manjših dreves, velikih dreves, grmovij, v  večjem delu brez listov ali ponekod z nezdravo zvitimi, katerih odsevi se kot valujoči dvojčki poigravajo na vodni gladini. Propadla debla, ki včasih izginejo nekam daleč v svet vodne tišine. Na krpe blatnega peska včasih doda staro, zakrknjeno, upognjeno travo. Pravzaprav gre za bolj žalosten, turoben pogled, ki ne vzbuja kaj upanja o življenju. Na slikarjev čopič se iznenada prikrade rumena, malo više naslika nekaj listov, priskoči živo rdeča, naslika še več listov, kot tihotapec pa se prikrade zelena v več odtenkih, temu sledi še oranžna, vijolična ... In naenkrat zgornji del slike oživi, zacveti, raznorazni popki, brsti vzklikajo od moči! Ustvari pokrajino, ki bi bila še komaj tri tedne nazaj resnična slika tukajšnjega obrežja Amazonke in njenih pritokov. Če bi začel ustvarjati malo kasneje, bi se ves barvni spekter razbohotil tudi na spodnjih vejah, in staro izživeto travo bi zamenjal podmladek v vsem svojem zelenem sijaju z dodatki bujno cvetočih bolj ali manj drobnih cvetlic. Ob tem lahko spoznamo pravi pomen besed, da reka vzame, ko poplavlja, in daje, ko odide. Ta krog je tukaj nenehno prisoten. Razlika je le, ali gre za daljše obdobje, ko je  voda  visoko med krošnjami, ali za dnevna nihanja, ko je voda sicer nizka, a kljub temu močno niha. En dan zaliva strugo z metrom globine, spet drug dan te osupne pogled na pet do šest metrov višji nivo gladine. Ob splošno nizkem vodostaju, v katero obdobje so reke zapadle te zadnje tedne, je ribolov pravzaprav še lažji. Rib je ogromno, imajo manj prostora, zaradi enormnih količin razgrajajočega se materiala, ki sigurno terja svoj davek kisika, pa se verjetno tudi mučijo še s tem. Zato ni ravno presenetljivo, da je videti več gibanja v vodi, skokov rib v zrak, kar se včasih pravzaprav konča s padcem ribe direktno v čoln. :-) Zakaj bi še sploh uporabljali ribiško palico ali trizob?!



Reka Blanco z nizkim vodostajem

Prečkanje potoka Choroy



Podoben, a vseeno malo drugačen pogled bi nas pričakal na slavni obrežni promenadi v Iquitosu, ki ponuja pogled na Itayo, ki se je nekoliko let nazaj imenovala še Amazonka. Iz meni zaenkrat neznanih razlogov so se odločili, da ji ime svetovne boginje več ne ustreza. Kjer je kak mesec nazaj še kraljevala z mirnostjo in navideznostjo neskončne morske gladine, se je prikazala obširna ravnica, ki kakor da se je pravkar prebudila iz sna. Še najbolje se ujema z opisom savane po močnem deževju. Sama promenada se šopiri z ogromno 'gringo' restavracijami, torej, s takimi za tiste z nekaj več solesov v žepu ali drugače, za tujce. Posledično je tam tudi ne malo število prodajaln s spominki, pouličnimi prodajalci, rokodelci, kockarji ali preprosto domačini, ki želijo imeti gringa za kolega ali morebiti še kaj več. Velikokrat zna to biti zelo nadležno. Sploh, če si ženskega spola, očitna tujka in se sama sprehajaš po tej čudoviti poti. Že zdavnaj sem v tej izraziti mačo deželi obupala nad preprostim mirnim predajanju se pogleda na lepo okolico. Tudi če nekaj časa vztrajno ignoriraš klice predragih fantov od blizu in daleč, se bo slej ko prej, čez nekaj minut, nekdo opogumil, ti pristopil in pričel tisti rutinski pogovor osvajanja. Saj, v normalnem kontekstu zna biti to celo prijetno, ampak, zmeraj se mi pa s tem res ne da ubadati. Krivično bi bilo reči, da to doleti samo punce, vendar je pristop do fantov  le malo drugačen. Bolj ciljan samo na prodajo. Če ti ni do teh igric, obstaja preprosta rešitev, da se temu čudovitemu obrežju žal izogneš ali pa si v spremstvu nasprotnega spola, kar vsekakor ublaži situacijo. Z Omerjem sva ugotovila, da sva zaradi tega začela kar avtomatsko negirati velik del potencialnih pogovorov, ponudb. Kar je pravzaprav škoda, saj zaradi želje, nuje po ohranitvi zasebnosti včasih odrineš od sebe osebe, ki je sicer verjetno prav prijetna. Ne morem si pomagati, a v deželah, kjer je zelo jasno, da je prihodek povprečnega državljana nepredstavljivo manjši kot v Evropi, in pogled name od daleč kriči o tujki, si večkrat nevede nadenem sumljičav zaščitni plašč, ki ni brez krivičnih napak. A vsem ni možno ugoditi.



Padec vode reke Itaya



V varnem zavetju naše džungelske postaje se temu brez dvoma izognem. Tam imam druge skrbi. Kot kako v čim krajšem času tem bolje naučiti Migdonia vse, kar rabi vedeti moj terenski asistent, ki za nekaj tednov nadomešča Neyevo odsotnost. V tem primeru so bili vsi dvomi odveč. V roku parih dni smo bili na zeleni veji. Očitno sem v teh mesecih le pridobila na jasnosti metod, sistemu dela in razlagi v španščini. Če pa je bilo kaj še zavitega v meglico, je z dobrim poznavanjem kako zadeva funkcionira, priskočil na pomoč tudi Ney. Ob zmožnosti hitrega ločevanja posameznikov me je Migdonio pozitivno presenetil. Za mene stvar tednov, zanj stvar dni. A tako verjetno je, če vse življenju preživiš v gozdu. Čute izostriš na druge podrobnosti.



Ko začneš na dnu, je pot zelo dolga ...



Zadnja dva tri mesece je res pestro na postaji. Nenehno večji in manjši projekti in zato tudi večje število oseb, kot bi naj bilo sicer. Hiša, ki je namenjena za spanje, je ne ravno natrpana, a vendar … Če še temu dodamo nenehno sušenje oblačil na vseh možnih koncih hiše, je včasih kot da bi se sprehajal skozi labirint. Kot smo različni, imamo tudi različne potrebe po bolj in manj udobnih spalnih prostorih. Večina si nas je za ta namen nabavila šotore, vaški fantje pa so popolnoma zadovoljni z mrežo proti komarjem. Svojemu prvotnemu namenu, zaščiti pred komarji, sicer zadovolji, a zasebnosti pa jaz v tem ravno ne vidim. No, če imaš tisto, ki je malo bolj gosto prepletena, še gre. A kljub temu zame to vsekakor ni dovolj. Še v Nemčiji sem se na veliko ubadala s funkcijami, ki jih naj moja 'hiška' opravlja. Sem rekla: hočem zasebnost, zaščito pred komarji in ostalimi letečimi živalcami, zaščito pred onimi živalcami na trdnih tleh, prostorno, s prostorom za shranjevanje oblačil ali še česa, pa še udobno za hrbtenico in vrat, torej, da lahko vzravnana stojim v svoji kamrici. Lov na vse v enem je trajal in trajal ter se na koncu zadovoljil z neko srednjo varianto. Pač težko je kupiti nekaj, ki ima vse želene funkcije, povrh pa še je lahko (kdo bo to nosil!!), poceni (razumljivo) in seveda lepo (no, brez estetike, četudi sredi džungle, ne gre). Na koncu moram reči, da sem pa vseeno zadovoljna z izbiro. Sicer ni palača s tremi prostori (kot sem si v začetku zamislila), ampak je v primerjavi z ostalimi še vedno največji, najudobnejši in najlepši šotor na postaji. Sploh si ne morem predstavljati, da je za Omerja popolnoma dovolj, da ima prostora ravno dovolj za dolžino svojega telesa (p.s., je manjši od mene), sedi pa lahko samo na sredini šotora. Jah, kot sem že omenila, smo zeloooo različni. On na primer nikoli ne bi jedel podgane, jaz pa se nikoli ne bi zadovoljila z mini šotorom. :-) Sicer je pa spanje kar prijetno. Ob prvem obisku postaje sem našla celo žimnico!




Moj šotor



Splošno kar se hrane tiče ni prišlo do nekih drastičnih sprememb, nam je pa končno uspelo sestaviti že sanjan anti živalski zaboj za zaščito le-te. Manjkajo še sicer vrata, potem pa smo res končali! :-) Javim naslednjič, če funkcionira. V kontrast temu lahko rečem, da meni, Allison in Camilu žal ni uspelo zaščititi našega telesa pred nekimi mini žvercami. Njima je določena vrsta komarja ob piku pustila zanimiv spomin, ki je v koži nekaj dni pridno rastel in se redil, ter se na koncu prikazal v ličinkarski obliki. Pri Allison nekaj milimetrov v dolžino, pri Camilu pa kar dober centimeter. Domnevam, da gre za neke vrste zajedalca, ki ima svoj razvojni krog delno v komarju, delno pa v določenih vrstah ali vrsti sesalcev. Lokalci to kar prileze ven imenujejo kar 'gusano'. Sama te živali nisem nikoli videla, po opisih sodeč pa verjamem da spominja na gosenico. Na  koži je njegova rast opazna z večanjem mozolju podobne bule, ki baje tudi zelo srbi. Vsekakor pa velja, da uporablja odprtino na sredi bule za dihanje, saj se ga znebiš z zadušitvijo. To akcijo je izpeljal Camilo. Vzameš tobak, lokalne pridelave, ki je blazno močan, namesto izdiha dima v zrak ga počasi preusmeriš na dlan oziroma neko podlago, kjer se prikaže kot črne saje,  s katerimi prekriješ odprtino. Ta postopek ponoviš večkrat v roku dveh ur. Kot slednje samo še manjka, da iztisneš mrtvo žival ven iz svojega telesa. 



Operacija "gusano"


Mene je pa pričakala malo drugačna usoda. En dan sem po vrnitvi iz gozda opazila ogromno majhnih nabreklin po obeh gležnjih. Po bežnem pogledu je Camilo takoj izjavil, da gre za vrsto mini klopa. V to sicer močno dvomim, saj ni bilo videti nič klopu podobnega. Določene nabrekline so imele v sredini temno pikico in to bi naj bile te živali. Gre za tako majhna bitjeca, da tudi po tem, ko je Camilo s trsko odstranil to nekaj in mi pomolil pred oči ni bilo videti nič kaj drugega kot slab milimeter dolgo rdečkasto črtico. Pravzaprav mi še zdaj ni jasno ali sem sploh kaj videla. Žal lupe ali mikroskopa nisem našla. In enako kot gusano, je povzročilo močno srbenje.




Pacientki - z Allison



Preskočimo raje na bolj prijeten dogodek. Dobrih deset dni nazaj je bil v Peruju velik praznik. San Juan ali sveti Janez oziroma natančneje, gre za Janeza Krstnika. Torej tipa, ki naj bi po bibličnih pripovedih Jezusa krstil v reki. Sveti krst. V državi, kjer se je krščanska vera ohranila v mnogo vejah, se praznuje marsikatera zgodba iz stare ali nove zaveze.  Praznuje se zelo svetovno klasično; z zabavo in določeno hrano – juane. Gre za kepo riža, v kateri se skriva kos piščanca, ena oliva in pol trdo kuhanega jajca. Vse skupaj je ovito v velik palmin list in na vrhu zvezano skupaj. Kot se spodobi, to ješ dvakrat, trikrat na dan po dva dni. Sploh ni slabo! Zanimivo jedačo sem imela čast poskusiti v hiši moža, ki pri nas izvaja habituacijo tamarink, sicer je pa v prostem času baje tudi pastor. Toliko za zanimivost, župniku tukaj rečejo 'kura'. :-) V slovarjih tega izraza sicer nisem našla, tako da zna biti, da je to bolj lokalni izraz. Ne vem. Skratka, Carlos nas je prijazno povabil na zajtrk z njegovo družino. Po tem smo preživeli še prijetno popoldne v igranju odbojke s prebivalci iz vasi Diamante. Splošno velja, da je zraven nogometa in občasnega plavanja to edina športna aktivnost, ki si jo lahko ob nedeljah privoščimo. Zame velja, da si eno nedeljo privoščim športni dan, spet drugič raje poležavam v svoji viseči mreži ob dobrem filmu. Bo že držalo, da si po šestih dneh celodnevnega zasledovanja opic po gozdu brez kančka slabe vesti dovolim brezdelno lenarjenje.



S Camilom; po tem, ko mi je nanesel neko naravno barvo za ličenje



Ni dvoma, da se nam ob mnogih urah, preživetih v gozdu, odpirajo marsikatere zgodbe njegovih prebivalcev. Če danes omenim samo nekatere. Srečamo raznovrstne ptiče, od drobnih ptic pevk, trkajočih detlov in žoln, papig, ki jih rada poimenujem gozdni kričači, ker bi jih še gluhi skoraj slišali, do mogočnih ptic ujed in velikih pretežno črno belih tukanov z ogromnimi živo oranžnimi kljuni. Marsikatera izmed teh živali se včasih na navidezno igra z našimi pichicosi. Mogoče bi bilo bolje reči, da so opice tiste, ki se jim dogaja, ptice pa samo potrpežljivo ignorirajo norčavo poplesavanje okoli sebe. Se včasih umaknejo za kak meter ali dva. Spet drugič te preseneti nekaj velikega dlakavega na drevesu. Zadnjič je bil to svetlo rumeno obarvan mravljinčar. Ob pogledu name in Migdonia se je prav počasi premaknil malenkost niže po deblu in na koncu lenobno obvisel na veji. Smo se kar lep čas gledali in občudovali. Bila je samička. Tudi če bi jo prosila, mi ne bi mogla lepše pozirati. Že samo ime nam izda, da obožuje mravlje, sicer pa tudi termite. Po podatkih obstajajo zelo raznoliki. Od nekaj deset centimetrov dolgih, do, z repom vred, blizu dveh metrov. Za vse pa velja, da domujejo v srednji ali južni Ameriki. Oboroženi z močnimi šapami so pravi mojstri vdora v termitnjake. Ker jih znajo uporabljati še za obrambo pred velikimi plenilci, znajo biti veliki baje tudi nekoliko nevarni. A te sedemdeset centimetrov dolge samičke, razgaljene visoko na veji,  ne bi mogli vreči v ta koš. Vse, kar si je želela, je mirni popoldanski spanec ob božanju sonca. Ko je postal moj fotoaparat že pošteno vroč, sem ji še samo pomežiknila, pomahala in nadaljevala zasledovanje opičjih koštrunov.



Značilen metulj



Povsem druga pesem je bila ko sva z Neyem enkrat srečala rdeče uakarije. Če se spomnite, gre za tiste opice, na katere se je specializiral moj pisarniški cimer v Nemčiji. Imajo rdečo glavo brez, oziroma z malo dlake in dolgi rjavo rdeči kožuh. Niso velike. Bi ocenila na nekje dobrega pol metra, a z gostim kožuhom zavedejo oko na opičjega orjaka. Hmm … V primerjavi z drobnimi tamarinkami to sicer drži, a z orangutanom se pa še zdaleč ne morejo iti. Uh, ti pa ti dajo vetra. V velikih skupinah nekje enkrat mesečno prečkajo naše raziskovalno področje. Moraš imeti srečo, da naletiš nanje. In če jo imaš ... Zaslišiš glasno pokanje vej visoko v krošnjah, čemur sledi hitro premikanje, tekanje po vseh štirih in skakanje iz veje na vejo, velikih rdečkastih senc. Včasih se kak gologlavec ustavi in si te zvedavo ogleduje. Sva jih nekje pol ure zasledovala. Ni kaj, zanje rabiš kondicijo! Moje tamarinke so proti njim v svojih najboljših trenutkih kot umirjene gospe na sprehodu.


Pride tudi kak dan, ko se za ogled nove živalske vrste niti ne rabiš premakniti. Ob eni izmed takih priložnosti je ob dremežu pichicos visoko v krošnji in najinem delnem posnemanju te lepe popoldanske navade na gozdnih tleh, pozornost vzbudili temni obrisi nekaj metrov vstran. Brez strahu se nama je žival, manjša kot lisica,  ob vohljanju po tleh bližala. Na nekje petih metrih oddaljenosti se je odločila, da ima dovolj, naju pogledala in odvihrala proč. Bil je South American short – eared dog. Slovenski prevod bi najverjetneje bil južno ameriški kratkouhi pes. Glede videza lahko vsekakor potrdim, da beseda pes ustreza. Zaradi redkosti, jih tudi domačini ne poznajo pretirano dobro in je zato zmagoslavje ob takem dogodku še večje.

Kot bi rekel Forrest Gump:


'Life is like a box of chocolate, you never know what are you gonna get.' :-)

'Življenje je kot bonbonjera, nikoli ne veš kaj boš dobil.' :-)





Hasta pronto,

Darja