 |
| Reka Blanco z nizkim vodostajem |
 |
| Prečkanje potoka Choroy |
Podoben, a vseeno malo drugačen
pogled bi nas pričakal na slavni obrežni promenadi v Iquitosu, ki ponuja pogled
na Itayo, ki se je nekoliko let nazaj imenovala še Amazonka. Iz meni zaenkrat
neznanih razlogov so se odločili, da ji ime svetovne boginje več ne ustreza.
Kjer je kak mesec nazaj še kraljevala z mirnostjo in navideznostjo neskončne
morske gladine, se je prikazala obširna ravnica, ki kakor da se je pravkar
prebudila iz sna. Še najbolje se ujema z opisom savane po močnem deževju. Sama
promenada se šopiri z ogromno 'gringo' restavracijami, torej, s takimi za tiste
z nekaj več solesov v žepu ali drugače, za tujce. Posledično je tam tudi ne
malo število prodajaln s spominki, pouličnimi prodajalci, rokodelci, kockarji
ali preprosto domačini, ki želijo imeti gringa za kolega ali morebiti še kaj
več. Velikokrat zna to biti zelo nadležno. Sploh, če si ženskega spola, očitna
tujka in se sama sprehajaš po tej čudoviti poti. Že zdavnaj sem v tej izraziti
mačo deželi obupala nad preprostim mirnim predajanju se pogleda na lepo
okolico. Tudi če nekaj časa vztrajno ignoriraš klice predragih fantov od blizu
in daleč, se bo slej ko prej, čez nekaj minut, nekdo opogumil, ti pristopil in
pričel tisti rutinski pogovor osvajanja. Saj, v normalnem kontekstu zna biti to
celo prijetno, ampak, zmeraj se mi pa s tem res ne da ubadati. Krivično bi bilo
reči, da to doleti samo punce, vendar je pristop do fantov le malo drugačen. Bolj ciljan samo na prodajo.
Če ti ni do teh igric, obstaja preprosta rešitev, da se temu čudovitemu obrežju
žal izogneš ali pa si v spremstvu nasprotnega spola, kar vsekakor ublaži
situacijo. Z Omerjem sva ugotovila, da sva zaradi tega začela kar avtomatsko
negirati velik del potencialnih pogovorov, ponudb. Kar je pravzaprav škoda, saj
zaradi želje, nuje po ohranitvi zasebnosti včasih odrineš od sebe osebe, ki je
sicer verjetno prav prijetna. Ne morem si pomagati, a v deželah, kjer je zelo
jasno, da je prihodek povprečnega državljana nepredstavljivo manjši kot v
Evropi, in pogled name od daleč kriči o tujki, si večkrat nevede nadenem
sumljičav zaščitni plašč, ki ni brez krivičnih napak. A vsem ni možno ugoditi.
 |
| Padec vode reke Itaya |
V varnem zavetju naše džungelske
postaje se temu brez dvoma izognem. Tam imam druge skrbi. Kot kako v čim
krajšem času tem bolje naučiti Migdonia vse, kar rabi vedeti moj terenski
asistent, ki za nekaj tednov nadomešča Neyevo odsotnost. V tem primeru so bili
vsi dvomi odveč. V roku parih dni smo bili na zeleni veji. Očitno sem v teh
mesecih le pridobila na jasnosti metod, sistemu dela in razlagi v španščini. Če
pa je bilo kaj še zavitega v meglico, je z dobrim poznavanjem kako zadeva
funkcionira, priskočil na pomoč tudi Ney. Ob zmožnosti hitrega ločevanja
posameznikov me je Migdonio pozitivno presenetil. Za mene stvar tednov, zanj
stvar dni. A tako verjetno je, če vse življenju preživiš v gozdu. Čute izostriš
na druge podrobnosti.
 |
| Ko začneš na dnu, je pot zelo dolga ... |
Zadnja dva tri mesece je res
pestro na postaji. Nenehno večji in manjši projekti in zato tudi večje število
oseb, kot bi naj bilo sicer. Hiša, ki je namenjena za spanje, je ne ravno
natrpana, a vendar … Če še temu dodamo nenehno sušenje oblačil na vseh možnih
koncih hiše, je včasih kot da bi se sprehajal skozi labirint. Kot smo različni,
imamo tudi različne potrebe po bolj in manj udobnih spalnih prostorih. Večina
si nas je za ta namen nabavila šotore, vaški fantje pa so popolnoma zadovoljni
z mrežo proti komarjem. Svojemu prvotnemu namenu, zaščiti pred komarji, sicer
zadovolji, a zasebnosti pa jaz v tem ravno ne vidim. No, če imaš tisto, ki je
malo bolj gosto prepletena, še gre. A kljub temu zame to vsekakor ni dovolj. Še
v Nemčiji sem se na veliko ubadala s funkcijami, ki jih naj moja 'hiška'
opravlja. Sem rekla: hočem zasebnost, zaščito pred komarji in ostalimi letečimi
živalcami, zaščito pred onimi živalcami na trdnih tleh, prostorno, s prostorom
za shranjevanje oblačil ali še česa, pa še udobno za hrbtenico in vrat, torej,
da lahko vzravnana stojim v svoji kamrici. Lov na vse v enem je trajal in
trajal ter se na koncu zadovoljil z neko srednjo varianto. Pač težko je kupiti
nekaj, ki ima vse želene funkcije, povrh pa še je lahko (kdo bo to nosil!!),
poceni (razumljivo) in seveda lepo (no, brez estetike, četudi sredi džungle, ne
gre). Na koncu moram reči, da sem pa vseeno zadovoljna z izbiro. Sicer ni
palača s tremi prostori (kot sem si v začetku zamislila), ampak je v primerjavi
z ostalimi še vedno največji, najudobnejši in najlepši šotor na postaji. Sploh
si ne morem predstavljati, da je za Omerja popolnoma dovolj, da ima prostora
ravno dovolj za dolžino svojega telesa (p.s., je manjši od mene), sedi pa lahko
samo na sredini šotora. Jah, kot sem že omenila, smo zeloooo različni. On na
primer nikoli ne bi jedel podgane, jaz pa se nikoli ne bi zadovoljila z mini
šotorom. :-)
Sicer je pa spanje kar prijetno. Ob prvem obisku postaje sem našla celo
žimnico!
 |
| Moj šotor |
Splošno kar se hrane tiče ni
prišlo do nekih drastičnih sprememb, nam je pa končno uspelo sestaviti že
sanjan anti živalski zaboj za zaščito le-te. Manjkajo še sicer vrata, potem pa
smo res končali! :-)
Javim naslednjič, če funkcionira. V kontrast temu lahko rečem, da meni, Allison
in Camilu žal ni uspelo zaščititi našega telesa pred nekimi mini žvercami.
Njima je določena vrsta komarja ob piku pustila zanimiv spomin, ki je v koži
nekaj dni pridno rastel in se redil, ter se na koncu prikazal v ličinkarski
obliki. Pri Allison nekaj milimetrov v dolžino, pri Camilu pa kar dober
centimeter. Domnevam, da gre za neke vrste zajedalca, ki ima svoj razvojni krog
delno v komarju, delno pa v določenih vrstah ali vrsti sesalcev. Lokalci to kar
prileze ven imenujejo kar 'gusano'. Sama te živali nisem nikoli videla, po
opisih sodeč pa verjamem da spominja na gosenico. Na koži je njegova rast opazna z večanjem
mozolju podobne bule, ki baje tudi zelo srbi. Vsekakor pa velja, da uporablja
odprtino na sredi bule za dihanje, saj se ga znebiš z zadušitvijo. To akcijo je
izpeljal Camilo. Vzameš tobak, lokalne pridelave, ki je blazno močan, namesto
izdiha dima v zrak ga počasi preusmeriš na dlan oziroma neko podlago, kjer se
prikaže kot črne saje, s katerimi
prekriješ odprtino. Ta postopek ponoviš večkrat v roku dveh ur. Kot slednje
samo še manjka, da iztisneš mrtvo žival ven iz svojega telesa.
 |
| Operacija "gusano" |
Mene je pa pričakala
malo drugačna usoda. En dan sem po vrnitvi iz gozda opazila ogromno majhnih
nabreklin po obeh gležnjih. Po bežnem pogledu je Camilo takoj izjavil, da gre
za vrsto mini klopa. V to sicer močno dvomim, saj ni bilo videti nič klopu
podobnega. Določene nabrekline so imele v sredini temno pikico in to bi naj
bile te živali. Gre za tako majhna bitjeca, da tudi po tem, ko je Camilo s
trsko odstranil to nekaj in mi pomolil pred oči ni bilo videti nič kaj drugega
kot slab milimeter dolgo rdečkasto črtico. Pravzaprav mi še zdaj ni jasno ali
sem sploh kaj videla. Žal lupe ali mikroskopa nisem našla. In enako kot gusano,
je povzročilo močno srbenje.
 |
| Pacientki - z Allison |
Preskočimo raje na bolj prijeten
dogodek. Dobrih deset dni nazaj je bil v Peruju velik praznik. San Juan ali
sveti Janez oziroma natančneje, gre za Janeza Krstnika. Torej tipa, ki naj bi po
bibličnih pripovedih Jezusa krstil v reki. Sveti krst. V državi, kjer se je
krščanska vera ohranila v mnogo vejah, se praznuje marsikatera zgodba iz stare
ali nove zaveze. Praznuje se zelo
svetovno klasično; z zabavo in določeno hrano – juane. Gre za kepo riža, v
kateri se skriva kos piščanca, ena oliva in pol trdo kuhanega jajca. Vse skupaj
je ovito v velik palmin list in na vrhu zvezano skupaj. Kot se spodobi, to ješ
dvakrat, trikrat na dan po dva dni. Sploh ni slabo! Zanimivo jedačo sem imela
čast poskusiti v hiši moža, ki pri nas izvaja habituacijo tamarink, sicer je pa
v prostem času baje tudi pastor. Toliko za zanimivost, župniku tukaj rečejo
'kura'. :-) V
slovarjih tega izraza sicer nisem našla, tako da zna biti, da je to bolj
lokalni izraz. Ne vem. Skratka, Carlos nas je prijazno povabil na zajtrk z
njegovo družino. Po tem smo preživeli še prijetno popoldne v igranju odbojke s
prebivalci iz vasi Diamante. Splošno velja, da je zraven nogometa in občasnega
plavanja to edina športna aktivnost, ki si jo lahko ob nedeljah privoščimo.
Zame velja, da si eno nedeljo privoščim športni dan, spet drugič raje poležavam
v svoji viseči mreži ob dobrem filmu. Bo že držalo, da si po šestih dneh
celodnevnega zasledovanja opic po gozdu brez kančka slabe vesti dovolim
brezdelno lenarjenje.
 |
| S Camilom; po tem, ko mi je nanesel neko naravno barvo za ličenje |
Ni dvoma, da se nam ob mnogih
urah, preživetih v gozdu, odpirajo marsikatere zgodbe njegovih prebivalcev. Če
danes omenim samo nekatere. Srečamo raznovrstne ptiče, od drobnih ptic pevk,
trkajočih detlov in žoln, papig, ki jih rada poimenujem gozdni kričači, ker bi
jih še gluhi skoraj slišali, do mogočnih ptic ujed in velikih pretežno črno
belih tukanov z ogromnimi živo oranžnimi kljuni. Marsikatera izmed teh živali
se včasih na navidezno igra z našimi pichicosi. Mogoče bi bilo bolje reči, da
so opice tiste, ki se jim dogaja, ptice pa samo potrpežljivo ignorirajo norčavo
poplesavanje okoli sebe. Se včasih umaknejo za kak meter ali dva. Spet drugič
te preseneti nekaj velikega dlakavega na drevesu. Zadnjič je bil to svetlo
rumeno obarvan mravljinčar. Ob pogledu name in Migdonia se je prav počasi
premaknil malenkost niže po deblu in na koncu lenobno obvisel na veji. Smo se
kar lep čas gledali in občudovali. Bila je samička. Tudi če bi jo prosila, mi
ne bi mogla lepše pozirati. Že samo ime nam izda, da obožuje mravlje, sicer pa
tudi termite. Po podatkih obstajajo zelo raznoliki. Od nekaj deset centimetrov
dolgih, do, z repom vred, blizu dveh metrov. Za vse pa velja, da domujejo v
srednji ali južni Ameriki. Oboroženi z močnimi šapami so pravi mojstri vdora v
termitnjake. Ker jih znajo uporabljati še za obrambo pred velikimi plenilci,
znajo biti veliki baje tudi nekoliko nevarni. A te sedemdeset centimetrov dolge
samičke, razgaljene visoko na veji, ne
bi mogli vreči v ta koš. Vse, kar si je želela, je mirni popoldanski spanec ob
božanju sonca. Ko je postal moj fotoaparat že pošteno vroč, sem ji še samo
pomežiknila, pomahala in nadaljevala zasledovanje opičjih koštrunov.
 |
| Značilen metulj |
Povsem druga pesem je bila ko sva
z Neyem enkrat srečala rdeče uakarije. Če se spomnite, gre za tiste opice, na
katere se je specializiral moj pisarniški cimer v Nemčiji. Imajo rdečo glavo
brez, oziroma z malo dlake in dolgi rjavo rdeči kožuh. Niso velike. Bi ocenila
na nekje dobrega pol metra, a z gostim kožuhom zavedejo oko na opičjega orjaka.
Hmm … V primerjavi z drobnimi tamarinkami to sicer drži, a z orangutanom se pa
še zdaleč ne morejo iti. Uh, ti pa ti dajo vetra. V velikih skupinah nekje
enkrat mesečno prečkajo naše raziskovalno področje. Moraš imeti srečo, da
naletiš nanje. In če jo imaš ... Zaslišiš glasno pokanje vej visoko v krošnjah,
čemur sledi hitro premikanje, tekanje po vseh štirih in skakanje iz veje na
vejo, velikih rdečkastih senc. Včasih se kak gologlavec ustavi in si te zvedavo
ogleduje. Sva jih nekje pol ure zasledovala. Ni kaj, zanje rabiš kondicijo!
Moje tamarinke so proti njim v svojih najboljših trenutkih kot umirjene gospe
na sprehodu.
Pride tudi kak dan, ko se za
ogled nove živalske vrste niti ne rabiš premakniti. Ob eni izmed takih
priložnosti je ob dremežu pichicos visoko v krošnji in najinem delnem
posnemanju te lepe popoldanske navade na gozdnih tleh, pozornost vzbudili temni
obrisi nekaj metrov vstran. Brez strahu se nama je žival, manjša kot lisica, ob vohljanju po tleh bližala. Na nekje petih
metrih oddaljenosti se je odločila, da ima dovolj, naju pogledala in odvihrala
proč. Bil je South American short – eared dog. Slovenski prevod bi
najverjetneje bil južno ameriški kratkouhi pes. Glede videza lahko vsekakor
potrdim, da beseda pes ustreza. Zaradi redkosti, jih tudi domačini ne poznajo
pretirano dobro in je zato zmagoslavje ob takem dogodku še večje.
Kot bi rekel Forrest Gump:
'Life is like a box of chocolate,
you never know what are you gonna get.' :-)
'Življenje je kot bonbonjera,
nikoli ne veš kaj boš dobil.' :-)
Darja
