Hola!!!
Pozdravljeni na mojem prvem oglašanju iz amazonske ravnice, kjer se sopara nenehno poigrava s čutnostjo telesa.
Pozdravljeni na mojem prvem oglašanju iz amazonske ravnice, kjer se sopara nenehno poigrava s čutnostjo telesa.
Moja naslednja leta
tri bodo izgledala nekako takole: 7 - 8 mesecev Peru (Iquitos, džungla), 2 - 3
mesece Nemčija (Goettingen), zopet 7 - 8 mesecev Peru, nazaj Nemčija. Moj cilj
tukaj je dobiti dovolj podatkov za razvozlanje socialnega razmnoževalnega
sistema malih, cca pol kg težkih opic, saddle-back tamarink (Suguinus nigrifrons). Gre za vedenjsko
raziskavo, torej, direktno opazovanje teh živali z analizo spolnih hormonov,
ter določitev DNK posameznikov, za razumevanje njihove sorodnosti. In seveda je
tukaj v uporabi zelo priljubljena metoda v biologiji, kot ji ljubkovalno radi
rečemo, drekologija. ;-) Ok, dovolj zaenkrat o tem.
Pot do sem je bila izredno dolga. Najprej dobro uro let iz Hannovra do Amsterdama, potem skoraj 13 ur do Lime, glavno mesto Peruja, in potem naslednji dan ura in pol do Iquitosa. Gre za šest ur časovne razlike, nazaj, kar človeka presneto utrudi. Sem rabila kar cel teden, da se mi je bioritem nekako sprijaznil s tem. V Limi je bilo potrebno urediti papirje za delovno dovoljenje, kar se je izkazalo za kar zapleteno, ker tukaj namreč skoraj ne poznajo pojma angleščine ... In ker sem jaz komaj na začetni poti razumevanja španščine, si lahko predstavljate, da je bilo kar zabavno. :-) Ampak, počasi napredujem. Moram, ker ljudje s katerimi bom delala govorijo bolj ali manj samo špansko. Trenutno se v moji glavi prepletajo vsi jeziki, ki jih bolj ali manj poznam... malo angleščine, potem nemščine, vmeša še se italijanščina pa seveda še poskusi španščine. In ni ga hudiča, mi potem privre v misli še rufumbira, lokalni jezik, ki sem se ga učila v Ugandi. Včasih se mi že skoraj meša od tega prepleta, in sem na koncu že popolnoma zmedena! Me pa res veseli, da sem pred leti naredila vsaj en tečaj španščine, še kako zelo sedaj prav pride!!
Tisti en dan v Limi mi ni bil najbolj všeč, ker sem se počutila preveč odvisna od drugih. Ko sem urejala vse zadeve, me je spremljala ena gospa, in seveda ves čas govorila v mojem imenu. Nak, to ni za mene! Ko sem pa stopila iz letališča v Iquitosu in sama najela motakar (indijska rikša), sem prvič po vstopu v Peru začutila tisto svobodno neodvisno samostojnost. Kljub še omejenemu razumevanju jezika, se je dalo vse lepo dogovoriti. Saj, nasmeh ali namrščen pogled, ko se pogajaš za ceno, razumejo vsi! Denar tukaj se imenuje nuevo sol (nov sol), delimo s cca 3 in voila, dobimo evre. Me je presenetilo, da ta država sploh ni tako poceni! Za obrok plačam med nekje med 12 in 25 solesi. Ampak, se upravičijo s kvaliteto hrane. Je blazno okusna!! Kar koli sem do sedaj poskusila, je bil neverjetni gurmanski užitek! Polni, sočni okusi. Absoluten kontrast z ugandsko hrano! Tam si pač jedel, ker je to vendarle ena naših bazičnih potreb. Tukaj pa se lahko sedaj zmeraj poigravam z mislijo kam me bo zapeljal naslednji grižljaj. Kar se eksotike oz. lokalne hrane tiče, sem do sedaj poskusila aligatorja, kot sočne prsi piščanca z mehkobo ribe in danes, na pol surovo ribo v limonini omaki z neko rečno travo, sladkim krompirjem in še čem. Priporočam! :-) Seveda, to je tukaj v mestu…
Pot do sem je bila izredno dolga. Najprej dobro uro let iz Hannovra do Amsterdama, potem skoraj 13 ur do Lime, glavno mesto Peruja, in potem naslednji dan ura in pol do Iquitosa. Gre za šest ur časovne razlike, nazaj, kar človeka presneto utrudi. Sem rabila kar cel teden, da se mi je bioritem nekako sprijaznil s tem. V Limi je bilo potrebno urediti papirje za delovno dovoljenje, kar se je izkazalo za kar zapleteno, ker tukaj namreč skoraj ne poznajo pojma angleščine ... In ker sem jaz komaj na začetni poti razumevanja španščine, si lahko predstavljate, da je bilo kar zabavno. :-) Ampak, počasi napredujem. Moram, ker ljudje s katerimi bom delala govorijo bolj ali manj samo špansko. Trenutno se v moji glavi prepletajo vsi jeziki, ki jih bolj ali manj poznam... malo angleščine, potem nemščine, vmeša še se italijanščina pa seveda še poskusi španščine. In ni ga hudiča, mi potem privre v misli še rufumbira, lokalni jezik, ki sem se ga učila v Ugandi. Včasih se mi že skoraj meša od tega prepleta, in sem na koncu že popolnoma zmedena! Me pa res veseli, da sem pred leti naredila vsaj en tečaj španščine, še kako zelo sedaj prav pride!!
Tisti en dan v Limi mi ni bil najbolj všeč, ker sem se počutila preveč odvisna od drugih. Ko sem urejala vse zadeve, me je spremljala ena gospa, in seveda ves čas govorila v mojem imenu. Nak, to ni za mene! Ko sem pa stopila iz letališča v Iquitosu in sama najela motakar (indijska rikša), sem prvič po vstopu v Peru začutila tisto svobodno neodvisno samostojnost. Kljub še omejenemu razumevanju jezika, se je dalo vse lepo dogovoriti. Saj, nasmeh ali namrščen pogled, ko se pogajaš za ceno, razumejo vsi! Denar tukaj se imenuje nuevo sol (nov sol), delimo s cca 3 in voila, dobimo evre. Me je presenetilo, da ta država sploh ni tako poceni! Za obrok plačam med nekje med 12 in 25 solesi. Ampak, se upravičijo s kvaliteto hrane. Je blazno okusna!! Kar koli sem do sedaj poskusila, je bil neverjetni gurmanski užitek! Polni, sočni okusi. Absoluten kontrast z ugandsko hrano! Tam si pač jedel, ker je to vendarle ena naših bazičnih potreb. Tukaj pa se lahko sedaj zmeraj poigravam z mislijo kam me bo zapeljal naslednji grižljaj. Kar se eksotike oz. lokalne hrane tiče, sem do sedaj poskusila aligatorja, kot sočne prsi piščanca z mehkobo ribe in danes, na pol surovo ribo v limonini omaki z neko rečno travo, sladkim krompirjem in še čem. Priporočam! :-) Seveda, to je tukaj v mestu…
Čez dva dni, grem na svojo prvo pot do naše raziskovalne
postaje, ki je cca. dva dni vožnje po reki, delno po Amazonki, reki Tahuayo, potem
pa še po reki Blanco. Za predstavo lokacije, si oglejte pripet zemljevid.
Prvi dan bomo prispeli do vasice Chino, kjer se, kolikor mi je znano, uradna pot plovbe zaključi, tam prespali in nato naslednji dan s čolnom našega inštituta (Deutsches Primatenzentrum) še nekje štiri ure do končne destinacije. Biološke raziskovalne postaje sredi ničesar, :-) džungle. Ja, tam bo hrana odvisna od nas, ki bomo tam. V torek gremo v nabavo za zaloge za tri tedne. Zaenkrat sploh nimam občutka, kaj rabimo, kaj ne, ker v bistvu to ni ravno moje okolje … To sem sedaj bolj prepustila terenskima asistentoma. No, pa da pojasnim, kdo sploh smo *mi*. Dva, kot že omenjeno, terenska asistenta, čistokrvna (domnevam) Perujca, dve perujski študentki biologije in jaz. In vsi mi, bomo zbirali podatke za mojo raziskavo. Jah, ko mi je to postalo jasno, mi je sprva kar malo zastal dih … saj sem, kot mi je kar lepo po domače razložil moj šef, jaz tam šef cele igre. Uh … absolutno nekaj novega! Sploh pa mi je zanimivo, da bom morala v delo uvesti ti dve študentki, ki bosta tam tudi na neke vrste praksi, oz., ju preizkusiti, če sploh sta za tovrstno delo. In potem pomislim … da bo tudi zame to vse prvič ... Aja jaj! In da ne omenim, obrazložitev natančnih metod dela v španščini, ko se pa zaenkrat še lomim pri naročanju hrane in pijače!!! Ja ni kaj, krst je kar pošteno ognjeni! Ampak, nič ne de, če pogledam celoto, mi je ful zakon! :-) Ni še mi sicer jasno, kako točno bom uspela to speljati, ampak, bo nekako že uspelo.
Z nakupi sem skoraj pri koncu, (trenutno se ubadam še z
nabavo malega zamrzovalnika, etanola, plina za kuhanje in bencina za čoln), z uradnimi
listinami tudi, tako da še malo in sledijo prvi koraki v deželo komarjev! Uh,
teh živalic se res ne veselim, ker je pri omembi džungle, drugi stavek skoraj
vsake osebe: komar!! :( Baje edino pravo zdravilo proti njim: 'Embrace them; sprejmi jih' … No ja … če res
moram …
Preden se poslovim, samo še ena zadeva, ki me je danes
popolnoma fascinirala! Blazno zapleten način kupovanje preproste zadeve, v
preprosti, mali ali veliki trgovini. Torej, recimo, da želim kupiti en sam
samcat zvezek. Seveda najprej vstopim v trgovino. Grem do prodajalca, čakam, da
mi pokloni svoj čas, mu razložim kaj želim (meni se seveda že tukaj zaplete),
potem mi on prinese zame potencialno želeno stvar, in ko nama po nekaj poskusih
uspe najti tisti zvezek (ker jaz pač ne morem za pult in si jih sama ogledati),
sledi nadaljnji postopek. On napiše račun, ga ožigosa, posreduje meni v roke in
zraven izroči še majhen listek z nekimi številkami. Tako, sedaj je moja naloga,
da grem do prodajalca, ki sedi za blagajno, mu pokažem tisti mali listek,
plačam, on ponovno ožigosa že prej omenjeni račun. Zgodba seveda še zdaleč ni
končana, ker je sedaj treba še prevzeti blago, ki si ga plačal! Pa se vrnimo za
nekaj trenutkov nazaj … V tem času, ko se jaz, kupec, prebijam do blagajne, prvi
prodajalec poprime moje bodoče imetje in ga odnese do tretjega prodajalca. Pa
je na vrsti zopet moj premik po prodajalni. Stopim do tega tretjega prodajalca,
čakam na njegovo blagoslovitev časa namenjenega zame, mu podam listek in če
imam srečo, je on tista oseba, ki mi izroči sedaj že plačano in nadvse želeno
blago ali pa me napoti še do četrtega prodajalca, ker on pač posreduje naprej
samo določene artikle. Ja, in končno si lahko čestitamo, da nam je uspelo
postati lastnik in imetnik tistega samega samcatega zvezka! :-)
Tako, mislim, da je za prvič dovolj. Naslednjič več o blazno zanimivi mešanici ljudi v
Iquitosu. Lokalci, iskalci svoje duhovne poti, znanstveniki, umetniki ali zgolj
slučajni popotniki.
Lep podekvatorski pozdrav,
Darja
