Junij 2013. V svetu divjajo
protesti proti skorumpiranim vladam. Le zakaj bi obrečno mesto sredi amazonske
nabrežine bilo izjema? Včeraj so se začeli. Ponoči je bilo iznenada slišati
hrup, vzklike, pokanje petard, stekla … Danes je večina trgovin zaprtih.
Vsesplošna stavka. Upam, da bodo jutri malo bolj dostopne, saj je jutri dan
nakupa hrane za tri tedne terena. A nadvse čudovita sprememba je manj
motokarjev na cesti. Prava milina miru za ušesa. Sploh sedaj, ko sem ta teden v
drugem hotelu, El Colibri, in ves hrup iz ulice vstopi direktno v sobo. Ta
Iquitos, manj hektičen, mi je prav všeč. Nekateri domačini so manj polne ulice
ljudi in vozil, a nikakor ne smeti, hitro izkoristili za igranje nogometa. Smeti
je ogromno. Čistilci ulic so ponavadi vedno marljivo na delu preko noči, a
tokrat so se žal pogreznili v zemljo. Posledice so obupno vidne. Ker stavka
tudi velik del javnega sektorja, mi to osebno prestavlja problem. Namreč,
univerza, kjer imam v pisarni profesorice Emerite zamrzovalnik, kamor moram
vsakič znova po prihodu v Iquitos dati svoje vzorce, je zaprta. In kot
ponavadi, ker to ni prvič, noben ne ve, kdaj se bodo vrata izobraževalne
ustanove odprla. Upam, da mi pred odhodom na postajo le uspe najti koga s
ključem. Sicer se je Iquitos iz prijaznega, odprtega mesteca v zadnjih mesecih
spremenil v manj varnega. Vsak dan je več uličnih ropov, vdorov v hiše. Še
posebej v bolj odročnih delih mesta oziroma tam, kje stanuje revnejši del
prebivalstva, kot je Belen. Iz tega vidika smo tudi mi poostrili varnost pri
odhodu proti ladji Sanchez. Skupina naredi svoje. In za vrečo krompirja se
splača boriti! :-)
Mesec junij je bil zadnji
džungelski mesec za Omerja in Corino, a ne tudi perujski. Corina se je odločila
pogledati še druge znamenitosti Peruja, Omer pa se je raje odločil za bolj
direktno pot domov. Omerjev odhod je zame pomenil konec zaloge z 'leche huayo'
oziroma s sladko kislim sadežem coume. Po tem, ko ga ni več rabil za
ekstrakcijo vonja, je sadeže predal v moje požrešne roke. Predvsem maja sem se
prav nažirala. Njam! :-)
 |
| Za Corinin rojstni dan, od leve proti desni: Corina, Migdonio, Allison, Ney, Omer, Noelia, Toni, Jacira |
 |
| Couma |
Kakor lani, smo tudi letos dočakali 'Dia del
San Juan' – dan svetega Janeza (Krstnika), ko se cel dan in po možnosti še
naslednji, je juane. O tej tipični jedi sem že govorila, a bom čisto na kratko
še enkrat. Skratka, v palmin list zavita kepa riža s kosom piščanca, jajcem in
olivo. Osvežujoče sprememba od riža na krožniku. :-)
Ta navada ponavljanja iste jedi skozi več dni ni sicer nič kaj drugačna od naše ob
velikonočnih praznikih. Le kaj damo v usta se spremeni. V nedeljo na ta dan,
predzadnja nedelja junija, smo nekateri obiskali celo cerkev v Diamante. Na
morebitno veliko presenečenje vseh tistih, ki me dobro poznate, je bilo to na
mojo pobudo. :-)
Ne, moja antireligiozna prepričanja se niso nič kaj omajala, kvečjemu se iz
dneva v dan krepijo. A obiskati maše v majhni vasici sredi džungle le ne moreš
vsak dan. Z Gabrielom, ki je kot neke vrste kaplan, sva včasih padla v te
debate in se na koncu vedno razšla s spoštovanim nestrinjanjem. Čeprav moram
priznati, da je ta zadnji del zame zelo naporen. Sploh ob večnem poslušanju
velike večine ljudi, da v nekaj le moreš verjeti. Da se razume, ob tem se misli
ali boga ali hudiča ali duhove ali angele ali sirene ali karkoli pač, kar ni le
človek. To, da rečeš, da, če že mora biti neko verovanje, da verjameš vase, v
ljudi, v naravo, in da si potem takem sam svoj bog, ne šteje. A sem na koncu
Gabriela le razveselila, ko sem povedala, da sem bila kot dojenček krščena.
Obraz mu je naenkrat zasijal in iz ust so mu kar šinile zmagoslavne besede, 'da
torej sem le božja hči'. :-)
Sem se le nasmejala. Maša, ki jo je Gabriel pripravil pravzaprav samo za
nekatere od nas iz postaje, ker so domačini vsi pripravljali juane, je bila res
kul. Nič kaj zatežena, za primerjavo od tistih, ki sem jih jaz navajena. Veliko
smo peli, malo se je molilo in on je povedal pridigo o Janezu Krstniku.
Presenetilo me je, da sem veliko pesmi, vsaj glede melodije, poznala.
 |
| Juane |
 |
| Karina s hčerko pri pripravi juane |
 |
| Pri maši |
Peru velja za močno krščansko
državo, tudi z verskimi skrajneži, ki se vsako leto za veliko noč gredo
podoživljanja Kristusovega mučenja. A ne v Iquitosu in okolici. Tukaj je le
pomembno, da verjameš v nekega boga, krščanskega ali kakšnegakoli drugega.
Strpnost je zelo velika. Tudi vera v stare bogove, duhove džungle je dovolj. In
se verjame. Le redki Perujci do sedaj so bili, ki niso verjeli v vsaj nekaj
nadčloveškega. Bajke, ki se pripovedujejo po vaseh, so še kako žive. Zadnjič sem
vam omenila nekatere. 'Chullachaqui' je zlobni duh/mož iz gozda. Je majhen,
odrasli osebi niže od pasu. Prepoznaš ga po njegovih stopalih. Eno ima večjo,
drugo pa manjšo. Obstajajo tudi verzije, da naj bi eno imel od pecarija, to je
divja svinja amazonskega nižavja. Določeni pravijo, da se lahko spremeni v
podobo tebi drage osebe, ki je že dolgo časa nisi videl, te zvabi v gozd in ti
se nikoli več ne vrneš. Ali ugrabi ženske, da so potem njegove družice. Da
njegov obstoj le ni fikcija, govorijo njegove 'chacre', njive kar nekje sredi
gozda, kjer ni nobenega prebivalstva zraven. Ena takšnih je tudi na teritoriju
skupine 2 naših malih opic. Hodiš skozi gozd in iznenada se zavedaš, da stojiš
sredi neke čudne jase. Podrasti skoraj ni in le posamezna drevesa molijo
kvišku. Jasa je okrogla, s premerom le nekaj metrov. Reče se ji 'chacra de
Chullachaqui' ali 'devil's garden', hudičev vrt. Ali Chullachaqui torej res
obstaja? Poglejmo še to iz drugega zornega kota. Osamela drevesa sredi vrta so
iz pretežno ene vrste, Duroia
hirsuta. Ta je dom za specifično vrsto mravelj, Myrmelachista schumanni, drobne živali, ki se jim zaradi okusa, ljudje
jih namreč tudi jedo, reče kar limonine mravlje. Leto nazaj sem vam napisala,
da sem poskusila neke mravlje, no, danes vem, da so to bile te. V bazo listov
sosednjih dreves duroie vbrizgajo toksično kislino, ki v 24ih urah povzroči
začetek umiranja rastline. S tem duroiam zagotovijo rast popolnoma brez
konkurence in posledično zase veliko prostora za svoja gnezda. Do sedaj
največji najdeni vrt ima preko 1300 kvadratnih metrov, z več kot 300 dreves
duroie in se ponaša z okoli 800 letno starostjo.
 |
| El Chullachaqui |
 |
| Limonine mravlje |
Poglejmo še si druge gozdne
strahece. :-)
'Buri buri'. Pravijo, da ko si daleč v notranjosti džungle, ponoči, ko je luna
zelo svetla, lahko zaslišiš glasove, ki pravijo 'buri buri buri buri buri buri
buri buri ….' Za zvok se ponavlja v določeni melodiji. Pride visoko iz dreves.
Najprej zaslišiš le ne enem koncu, nato zadoni še iz drugega, tretjega in tako
naprej, vse dokler te zvok popolnoma ne obkroži. In …. iz dreves iznenada
planejo opice, ki te pojedo! Hama … hama … Ney je imel dvakrat izkušnjo s tem
ljudožerskimi buri buriji. Prvič, ko je kot deček s svojim bratrancem lovil
ribe na enem od bolj odročnih rečnih rokavov. Kot opisano sta zaslišala glasove,
ki so bili vedno bliže in bliže, prihajali so iz vseh nabrežin. In seveda, če
ti babica in dedek prevečkrat povesta grozljivo zgodbo, kaj narediš, če se
znajdeš sredi nje? Zbežiš, kolikor te dajo noge, oziroma v tem primeru vesla. :-) Njegovo drugo srečanje
je s temi bitji je bilo, ne boste verjeli, na naši postaji! Leta nazaj. Bil je
sam, večer, polna luna. Noč je bila mirna in zunaj so bili le domači zvoki
džungle. Nočno aktivne ptice, žuželke, opice in druge živali. Iznenada zopet
zasliši ta tako znani zlovešči zvok. Le nekaj metrov vstran na drevesu, ki
gleda na čistino postaje. Srčni utrip se poviša. Bilo mu je malo čudno, saj je
na istem drevesu le malo prej opazoval njemu znano vrsto opic. Odloči se iti
pogledat kaj se pravzaprav dogaja. Stopi ven iz varnega zavetja hiše in … na
njegovo veliko začudenje ta strašno opevan grozni zlovešči zvok prihaja iz
majhnih ljubkih bitjec, ki jih je poznal, ki so že ničkolikokrat prišli
ponoči do istega drevesa in mirno
oprezali za sadeži ter so ga, kot vedno, le zvedavo gledali iz krošnje. Govorim
o buckastih, nekje med 30 in 40 centimetrov velikih nočnih opicah, owl monkey
ali sovje opice zaradi glavi velikih rdečkasto – rjavih okroglih oči.
Sicer se te opice ponavadi oglašajo popolnoma drugače, a pravi, da jih je po
tistem srečanju še potem večkrat slišal s temi buri buri glasov, predvsem, ko
je so bile noči bolj svete. Glede na opis, bi znal biti buri buri zvok
označevalec teritorija. Premalo poznam, in tudi literature na to temo še nisem
našla. Evo, smo pogledali hudiču v oči in odkrili mucka. :-) Tudi sama sem že
večkrat ponoči videla te opice in enkrat v gozdu baje slišala ta zvok. Bilo je sredi dneva, le za nekaj
sekund. Zvok je bil prav prijeten, sploh nič strašen. Od kod in zakaj ta
legenda … Hmmm … Dobro vprašanje.
 |
| Strašni
'buri buri' :-) ali sicer simpatična sovja opica (slika z interneta) |
Bufeo colorado, obarvan delfin. V
Amazonki in njenih pritokih bivata vsaj dve vrsti rečnih delfinov. En je sive barve,
drugi pa roza. Rozasti bi naj imel moč zapeljevanja mladih deklic. Podnevi ima
podobo šarmantnega mladeniča, a ponoči se nazaj spremeni v svojo delfinjo
podobo. Zapeljana dekleta bi naj z njim zanosila ( :-) super izgovor za nedolžno
punco, ki se ni mogla upreti moškim čarom) ali bi jih s sabo odpeljal daleč v
vodne širine. A niso le punce tiste, ki trpijo pred zapeljevanjem. Tudi moški.
Te zapelje sirena. Zgodbe o sirenah se sicer pojavljajo iz celega sveta in tudi
te tukaj niso nič posebnega. Bitje, ki je od pasu navzdol riba, zgoraj z
oblinami prekrasne mladenke. Z milim petjem zvablja nedolžne ribiče, lovce v
svoj vodni dom, kjer utonejo. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so
srečanje s sirenami najverjetneje opisovali tisti, ki so bili na lovu več
tednov, mesecev in kot zelo pomembno, bili brez ženske družbe ves ta čas. Zgodba
ima tukaj le eno različico, ki drugje, vsaj kolikor jaz poznam, ne obstaja.
Legende pripovedujejo o osamljenih in obupanih moških, ki ujamejo rečne rozaste
delfine ter se z njimi ljubijo. Posledično se moški spremenijo v moške sirene,
kateri v prihodnje živijo z delfini v rečnih globinah. S temi zgodbami se je v
preteklosti (domnevam, da tudi še danes) pojasnilo izginotje marsikatere osebe.
 |
| Zapeljivi bufeo colorado |
Nekoliko novejša legenda, ki
kroži bolj globoko v notranjosti džungle, je o 'carne blanco' ali 'belo meso'.
Ta legenda je zelo neposredna. Prišel bo beli človek in te pojedel. Večina
ljudi s katerimi sem se pogovarjala, o tem še ni slišala nič. Res deluje, da je
razširjeno le bolj globoko v džungli. Razlaga je takšna. Peru je ena izmed
držav, kjer se pridela enormne količine droge v skritih, od ljudi oddaljenih
plantažah sredi džungle. Ker so v to ponavadi vpleteni tujci, belci, naj bi ti
namerno razširili legendo, z namenom, da bi se jim vsi izogibali in ne prišli
preblizu skritih plantaž. Čuti se, da je trgovanje z drogami precej razširjeno.
Na primer, vedno ko sem iz Slovenije prejela paket, so ga pred mano odprli, vse
pregledali ter vzeli kopijo mojega potnega lista. Pri nas bi rekla, da je to
vdor v zasebnost. A tukaj nimaš kaj, kot da greš skozi celo proceduro. Potem na veliko
letališčih so prisotni policijski psi, s katerimi se ni ravno za šaliti. Bolj
kot 'carne blanco' vsi vedo za obstoj 'el tunche'. Z drugimi besedami je to
dobri duh umrlega. Če pa gre za hudobnega duha mu rečejo 'el tunche maligno'.
 |
| El tunche maligno |
A vse bolj kot izmišljena je
zgodba o 'shu-shupe'. Tukaj dejansko govorimo o specifični vrsti kače,
amazonski bushmaster (bush = grm, master = mojster). Z uradno do tri metre v
dolžino velja za najdaljšo strupeno kačo (zelo strupeno!) na svetu, čeprav so
tukaj znali tudi redki povedati, da so srečali še večje, več kot štiri metre
dolge. Gre za kačo, katere se vsekakor ne veselim srečati preblizu, a nasprotno
velja za perujsko mavrično boo. Moja stara znanka, ki me je dobro leto nazaj tako
zelo prestrašila na poti do kopalniškega potoka. En mesec nazaj je bilo
srečanje bolj prijetno, vsaj zame. Ponovno sva se srečali ob mraku. Ko sem jo
zagledala, sem takoj pohitela po fotoaparat. Žal me je bila boa manj vesela in
je začela hitro šibati vstran, jaz pa za njo. Prestrašena dva in pol metrska žival
se je skrila v luknjo, ki, slabo za njo, dobro za mene, ni bila dovolj velika,
da bi šla cela noter. No, zadostovalo je, da sem lahko naredila nekaj slik z
njo, nakar sem jo pustila pri miru. Bolj pogosto kot boe srečamo razne faninge.
Tako tukaj rečejo skupini kač, ki so lahko velike kar do nekaj metrov, ponavadi
so po trebuhu bolj rumene barve, hrbet imajo v rjavo zelenih odtenkih. So
nestrupene in neagresivne. Zanimivo je, da se včasih sploh ne zavedaš, kako
blizu imaš takšno žival. Tri meseca nazaj, ko smo ravno nosili svoje zaloge na
postajo, je Omer nevede prestopil popolnoma negibno dva metra dolgo faningo, ki
je iztegnjena ležala prečno na poti. Jaz, ki sem stopala za njim in ki sem to
videla, sem trznila, kača se je zavedla, da jo vidim in hitro odšla. Omerju pa
se ni niti sanjalo, kaj se je zgodilo. :-)
 |
| S perujsko mavrično boo |
Ta mesec smo imeli srečanje še z
eno čudovito živaljo. Bili smo s skupino 1, ko so opice nenadoma postale
glasne. Najprej sem mislila, da je v bližini druga skupina pichicosov in da kot
vedno ene in druge močno branijo meje svojega teritorija. A bili so malo
drugačni zvoki, zvoki za nevarnost. Vse opice so se živahno premikale in jasno gledale na debelo horizontalno ležečo
vejo visoko v krošnji. Kar nekaj časa smo napeto spremljali dogajanje in
skušali ugotoviti vzrok njihovega razburjenja. Ney iznenada reče, da imamo eno
izmed divjih mačk na drevesu. S Corino sva ga malo vprašljivo pogledali, ker
pač, se zna kdaj pošaliti na naš gringo račun. Sploh, ko je z nasmehom začel
govoriti o jaguarju. Še malo sva s Corino ostrili oči in … končno! Res! Bila je
mačka! Sicer ne jaguar, ampak nekoliko manjša žival, ocelot. Kot da nas in opic
ne bi bilo tam, je lenobno ležal na veji. Zadnje noge so mu visele v zraku,
sprednje je imel stegnjene predse.
Občasno nas je oplazil z očmi, a večji del je raje dremal. Popolna ignoranca.
Težko bi ga opisala drugače kot črno
rjavo belo progastega velikega lenega ljubkega mucka z dolgim progastim repom. Na
lepo vidni glavi se je ponašal s črnimi ušesi z belo piko. Gre za mačko skoraj
v velikosti našega risa. Ocelot je razširjen po večjem delu Južne in Centralne
Amerike ter ponekod po Severni Ameriki. Kot večina mačk, so samotarji in
teritorialni. Ker je bilo to v času moje raziskave drugo srečanje z njim na
približno istem prostoru, prvič sta ga videla Jacira in Gabriel nekaj mesecev
nazaj, domnevamo, da ima tam svoj teritorij. A po literaturi sodeč je ta lahko
velik od 3 do 46 kvadratnih kilometrov, tako da dvomim o vnovičnem srečanju. Tako,
nimam več veliko časa v Peruju, a upam, da mi še le uspe videti kakšno drugo
divjo mačko.
 |
| Leni ocelot lenobno gleda izza veje |
To poročanje sem začela pisati
tri dni nazaj, ko so se začeli protesti. Občasno je bilo kar burno na ulicah,
danes je že nazaj po starem. Ljudje so v trumah z veliko palico v roki
marširali skozi mesto, ki je bilo nastlano s smetmi. Tiste trgovine,
restavracije, ki so bile odprte, so naredile to na skrivaj. Zaprte za veliko
kovinsko ograjo z majhnimi vrati, bolj luknjo, ki jo je ponavadi stražil en od
delavcev, v primeru, da bi se približala množica ljudi s palicami. Filozofija
za tem vedenjem je, da, ker je bil to protest za izboljšanje situacije delovne
populacije in ker bi torej po logiki večine morali biti vsi na ulicah, so
tisti, ki se s tem niso strinjali riskirali, da jim množica uniči prostore. Ali
si z nami, ali si proti nam. Razen tega so bili protesti mirni, brez znatnih
izgredov. Kot rečeno, so izražali željo po spremembi na boljše ter imeli
jasnega glavnega krivca, vodjo regije Loreto, kamor spada tudi Iquitos. Za
predstavo, Loreto šteje nekje milijon prebivalcev.
Zaradi situacije smo tudi mi
prestavili potovanje nazaj v džunglo za dva dni. Ni bilo možno kupiti hrane,
plina, ne najeti motokarja. V kolikor ne bo več novega presenečenja, se bom v
nedeljo še zadnjič odpravila na že staro pot s Sanchezom po reki Itayi,
Amazonki, Tahuayo in končno še z našimi čolni po Blanco. Morda bomo v baru v
Chinu še enkrat zaplesali na popularno perujsko glasbo, ki prihaja, ne boste
verjeli, ponekod celo iz velikih LCD televizorjev, ki očitno predstavljajo
veliko prioriteto pred kopalnico, ki je od nekdaj in še danes, bila mirna,
včasih poplavljajoča reka. Le redke hiše imajo wc školjko, a da se razume, voda
za splakovanje se prinese iz reke, ne priteče po cevi. Večina hiš ima v le enem
ograjenem kotu luknjo v deski. Da vas spomnim, gre za hiše na kolih, torej
sploh ni potrebno kopati luknje za izločke, kot bi to bilo pri nas, ampak,
preprosto padejo na tla. Ko smo sedaj zopet pri tej interesantni temi :-), naj omenim še meni en
zabaven dogodek z novim uvidom v perujsko kulturo. Mislim, da je bilo marca, ko
Omer ves prepaden pride do mene in pravi 'Darja, a veš kaj se je zgodilo?!
Nekdo meče wc papir v wc školjko!' Jaz ga začudeno in vprašujoče gledam in
počasi izustim 'Ja … ?' Omer nadaljuje 'In sedaj se je zamašil! Le kdo si
dovoli kaj takega!?!' Jaz še vedno začudeno, a že z rahlim nasmehom in zopet
pridejo besede le počasi iz mojih ust
'Aha … no, kam pa bi ga naj?' Sedaj
Omer mene začudeno gleda in jasno odgovori, da smo ja v Peruju, kjer se
vedno vrže v koš, z vsemi dodatki gor! :-)
Uh! Saj v džungelskih vaških hišah mi je to nekako postalo jasno in na
Sanchezu, kjer je bilo napisano, pa morda sem še kje drugje to zasledila ter tam
poskusila to upoštevati. Čeprav mi je
bilo vedno zelo zelo neprijetno upoštevati kaj takega, da sploh ne govorim, da
nisem videla nobene logike v tem. A, kot izgleda, bo to kar posplošeno pravilo.
Iz kasnješnjih pogovorov na to temo mi
je postalo jasno, da se gre za povezavo s pritiskom vode in debelino
cevi. Jah, po tolikem času, ponovno nekaj novega. :-) No, odkar imamo wc na splakovanje
sigurno nisem bila edina brez tega znanja, a to zagotovo ni pomagalo Neyu in
Camilu, ki sta morala razbijati cement in odmašiti očitno ne predebelo cev. :-( Sem se pa vdala in
sedaj tudi jaz delam po perujsko!
 |
| Plesna noč v Chinu |
Obstajajo še druge navade Perujcev,
ki jih nikakor ne morem sprejeti, čeprav v nekaterih vidim nek smisel. Na
primer, kako se telefonira. Ko se jaz, in vsi evropejci, ki jih poznam,
pogovarjamo po telefonu, naredimo takole: ko govorimo v telefon in nato poslušamo
glas iz telefona, telefona ne premikamo. A tukaj, v Iquitosu, je telefoniranje kar aktivna zadeva. :-) Poslušaš, in držiš
telefon, kot vsi vemo, da se, k ušesu. Sedaj, ko si ti na vrsti za govor, pride
do akcije. Telefon prestaviš k ustom, poveš, nakar gre telefon nazaj k ušesu,
da se lahko sliši odgovor iz druge strani. Ker bolj ko ne vsi, skoraj brez
izjeme to počnejo, sem začela iskati razumsko rešitev. Najboljše, do česar sem
prišla, je, da se zaradi nenehnega hrupa, predvsem k temu doprinesejo motokarji,
glasno nažiganje glasbe iz vseh prostorov, množice ljudi, bolj slabo sliši ali še je morda kak vzrok v
samih telefonih. No, to, da je enak način telefoniranja potem tudi v vaseh,
tistih redkih, kjer je signal, bi preprosto pojasnila z navado in učenjem s
posnemanjem. Naslednja stvar, ki mi je pritegnila pozornost je način nošenja
srajce, jakne, majice z dolgimi rokavi … med vožnjo motorja ali motokarja. Torej,
predstavljajte si, da si oblačite majico. Najprej nataknete en rokav, nato drug
rokav in …. Stop! Nič več! Tako, sedaj se pa usedete na motor, kolo (no, na
kolo v Iquitosu že ne, ker ti tukaj skoraj ne obstajajo) in se peljete. In, ali
ste že našli smisel tega? Jaz sem rabila kar nekaj časa. Da ga najdete, se je
treba preseliti v vroče trope ali si preprosto predstavljati, da se peljete pod
vročim žgočim soncem. A da bo slika popolna, dodajmo še močno vlago v zraku,
zaradi česar se pošteno potiš. Domnevam, da je že bolj jasno kako in zakaj.
Torej rokavi predstavljajo zaščito pred soncem, a hkrati je prevroče, da bi
imel jakno, pulover prav oblečeno, saj bi se sicer pošteno spotil po hrbtu. In
voila! :-)
Ajde, naj opišem še eno
zanimivost, ki je zame od vseh najbolj hecna. Vljudnostna fraza, ki jo ponavadi
rečemo pred jedjo, je 'dober tek', nakar druga oseba odgovori z 'hvala' ali 'hvala
enako'. Ok, tukaj se uporablja ena druga različica. Najprej, greš jest in … ne
rečeš ničesar. A ko končaš s hrano in odideš od mize, rečeš 'gracias' (hvala)
in drugi ti odgovorijo z 'buen provecho', kar bi naj pomenilo nekaj v smislu
dobrega užitka. Zanimivo pri tem je, da gracias rečejo vsi, tudi tista oseba,
ki je jed dejansko pripravila. No, razen navade, ki domnevam, da ima religiozne
korenine, ne vidim nobene logike. Ja, kaj češ, smo različni, a saj ravno to nas
potem naredi tako zanimive!
Que aprovechen el dia!
Izkoristite dan!
Darja
Ni komentarjev:
Objavite komentar