Še zadnjič letos ...

Iz Cusca smo naredili veeeelik in dooolg premik do mesta Ica. Nekje 17h vožnje nazaj proti severozahodu na okoli 400 metrov nadmorske visine, vedno bliže glavnega mesta Lime. Vožnja za marsikoga od nas ni bila ravno prijetna. Manj zaradi dolžine – bila je noč, tako da smo večji del lahko prespali – a toliko bolj zaradi katastrofalne vožnje voznikov. Kot bi bil na gugalnici. Žal vozniški izpit še ne naredi dobrega voznika! Kolikor je komur uspelo biti buden in opazovati pokrajino, je lahko opazil vedno manj zelenja. Vse bolj je začelo prevladovati skalovje in gola krajina s peskom. Slednjič tudi skal ni bilo več, temveč le vedno bolj drobno kamenje z vetrnimi prši peska. In tam, sredi ničesar vidnega živega okoli, so bile postavljene hiške. Majhne, škatlaste, pločevinaste, lesene, neestetske. Gre za revne ljudi, ki že tako nimajo ničesar, in kot slednje še živijo v popolnoma nerodovitnem delu našega planeta. Tamkajšnje ozemlje je državno. A žal se zmeraj najde kdo, ki se brez vesti okoristi na škodo drugega. Večina teh puščavskih prebivalcev je namreč to zemljo kupila. Brez vednosti, da jim je njihov kupec pravzaprav prodal mačka v žaklju, ker zemlja nikoli ni bila njegova, temveč državna in nezazidljiva. Revščina je velikokrat z roko v roki z neizobraženostjo, kar nam pove, da večina ljudi tam verjetno ne ve brati, še manj pa se razume na pravne zadeve. Tako reveži v želji po le nečem lastnem kupijo poceni zemljo, brez možnosti obdelave in ki na koncu koncev sploh ni njihova. Gre za enega večjih socialnih problemov Peruja, pred katerim si vsi uradniki zatiskajo oči. Nazaj na pot …

Revščina v puščavi

Iz Ice je sledil takojšen premik v majhno ljubko oazo sredi peščene puščave. Huacachina. Tam nas je čakal naš izgubljeni sedmi potnik, Primož Veliki! Uh, kako ga je bilo zopet fajn videti! Sploh pa nazaj polnega energije in z znanim širokim nasmeškom na obrazu. :-) Kot domačin (z enodnevnim stažem v Huacachini) nam je razkazal svoje kraljestvo. Dobrega si je izbral! Z bazenom, visečimi mrežami palmami in s pogledom na peščene sipine. A kraljeve goste je seveda treba tudi spodobno pogostiti, sploh take, ki se na poti razvadijo. In naš Primož je to znal! Velik šopek travniškega cvetja sredi mize (še danes mi ni jasno, kam daleč po pesku je moral iti ponje :-) ), pivo, bomboniera, nepogrešljiva Nutella in artističen napis 'Slovenci, dobrodošli!'. Blazno vesel tega snidenja je bil nedvomno tudi Uroš. Saj, kdo bi mu zameril, biti skoraj en cel teden sam moški med petimi ženskami ni ravno mačji kašelj! :-) A ga morem pohvaliti, zelo je bil strpen … Ko je čakal na iztek časa za nakupe, trpel toploto v sobi, medtem ko bi bil sam najraje v ledenem bunkerju, spremljal prenekatero debato … No, če smo realni, v gostobesednosti pa prekaša kar vse od nas … :-) Ah ja, glavno, da smo bili spet vsi skupaj!

Izjemna dobrošlica: šopek!, hladno pivo, Nutella in bonboniera!

Končno spet skupaj :-)

Primož nam ni dovolil dosti počitka. Po dobrem kosilu, najboljšem 'lomo saltado' kar sem jih poskusila v Peruju, se je začela puščavska norost!! Vožnja z buggyi!! :-) Verjetno se vas večina še spomni serije filmov Mad Max iz 80ih in 90ih. Sama imam v spominu še najbolj tistega, ko je z Mel Gibsonom nastopila tudi legendarna Tina Turner. Ko so se s čudnimi avti z visokimi ter debelimi gumami,  močnim železnim ogrodjem brez pločevine ali stekla, divje pretiravali po puščenih sipinah Avstralije. S polnim pedalom na gas, vožnja po vrhu pečine, skok iz vrha pečine, hitri zavoji, kjer te stroge fizikalne sile butnajo na eno stran in zopet na drugo … A si predstavljamo? :-) To je bila buggy vožnja! Srce ti divje razbija, roke se trdno oklepajo železja in usta ti lezejo v širok nasmeh. Pri tem je brez dvoma fajn, če imaš preko teh poveznjeno ruto, sicer dobiš pošteno peščeno kosilo. Ah … :-) Trikrat se je naš buggy tudi ustavil. Vsak je dobil v roke bord in ne, ne po snegu, temveč po pesku bordat! Jupi! Za večino od nas je bila to prva izkušnja kakršnega koli bordanja. Le Mojca je že poznala nekaj trikov te vožnje. Nas je premetavalo po mehkem toplem pesku, smo vpili užitkarske krike, enkrat hitro drseli po sipini navzdol, drugič se jezili, ko smo z bordom zapikirali v pesek. Tisti, ki je imel dovolj premetavanja, je bord občasno raje spremenil v sanke, jih fino podmazal z voskom ter se leže ali sede pognal iz vrha. Je letelo ko šus! :-) Buggy nas je vozil do vedno večjih sipin in mi smo bili vedno bolj pogumni. Sonce je začelo zahajati. Železni konjicek je zavil nazaj v smer oaze. Vožnja je bila čudovita. Pogled se je utapljal v rdečkastem obzorju, ki se je zlivalo s nežno rjavimi majhnimi ali velikimi peščenimi valovi. Z bližanjem oazi sem si jo iz vrha sipine lahko pravzaprav prvic dobro pogledala. Tako tipična, do bolj skoraj ne bi mogla biti. V sredini okroglo jezero, koncentrično okoli njega ozek pas zelenja s hišami. Vse okoli pa peščena puščava. In to je to. Nič več.

Borderke

Uroša je skoraj pobralo od vročine

Buggy vožnja po puščavi

Čas teče, nič ne reče, le zahteva slovo od lepih krajev, a ne tudi od lepih trenutkov. Te smo šli naprej iskat v puščavsko obmorsko mesto Paracas. Majhno mesto, ki postaja zaradi živalskega življenja skritega na svojih otokih sredi subtropskega Tihega oceana vedno bolj priljubljena destinacija turistov. Ker obalo obliva mrzel Humboldtov tok, kopanje tam ni ravno priljubljen šport. Dodatno obalne vode hladi še močan obalni upwelling, ki tamkajšnjo vodo uvrsti v ligo svetovnih prvakov primarne produkcije. Upwelling pomeni dvig goste in hladne vode iz morskega dna, ki je ponavadi zelo bogata z nutrienti (preproste snovi, ki jih organizmi rabijo za svojo rast in jih zato vzamejo iz okolja), ki se zamenja s toplo in izčrpano površinsko vodo. Posledično imamo tam veliko porabnikov teh nutrientov, ki jih v svojih procesih spreminjajo v že kompleksnejše molekule, kot na primer naredi rastlina (primarni producent), ko proizvede sladkor. Potem pride polž in si odtrga del te rastline za kosilo, pride majhna riba in poje polža, pride še večja riba in poje manjšo ribo, pride morski lev in poje veliko ribo, in tako naprej … Mislim, da je bilo dovolj za prikaz pomembnosti tega morskega pojava, ki se dogaja ob celi perujski obali. Kar je za gospodarstvo pomembno, je dosti rib za ribolov. Za morske živali pa pač ogromno hrane.

Z motornim čolnom so nas zjutraj peljali gledat svoje živalsko bogastvo bližnjih (Ballestra) otokov – južne morske leve, humboldtove pingvine, perujske pelikane, kormorane ter še vrsto drugih ptic, kot so zelo ogroženi perujski potapljajoči petreli (če bi bil to pravilen prevod od 'peruvian diving petrel'). Lepo je bilo vse te živali spremljati iz zibajočega čolna. Prav mar jim je bilo, da smo tam. So krožili nad nami, pod nami, pred nami, za nami. Pač, se premikali vsak po svoje in nam s tem dovolili vstopiti v svet njihove lepote. Po vrnitvi na obalo smo si lahko še od bliže pogledali te velikanske in zelo pisane pelikane ter ogromno velikih naplavljenih meduz. Sicer v tem Nacionalnem parku Paracas obstajajo tudi južnoameriški tjulni, ki jih žal nismo imeli priložnost videti. Tukaj je vredno omeniti še nekaj: ko človek gleda dokumentarce o čudovitih otokih z ogromno ptiči in drugimi živalmi, ni težko biti navdušen in reči – uau, jaz bi tudi šel tja! No, Mojca bi ob tem dodala: ja, seveda bi šel tja. Ampak če bi vedel, da to res grozno obupno smrdi, bi dvakrat premislil, če ne bi s sabo vzel še kakšne »gas maske«!

Humboldtovi pingvini in perujski pelikani

Morski lev, dva, trije pa še kakšen

 Otok Ballestas - res ogromno ptičev!

Na poti proti Ballestra otokom, kjer smo videli vse te živali, smo imeli možnost videti tudi eno Nazca risbo – v obliki drevesa. Nazca risbe so ogromne, res ogromne (tudi po več 100 metrov, lahko jih vidite preko google maps!) risbe v pesku, ki so jih Inki naredili za … Hja, nekateri trdijo, da za bogove, drugi pravijo, da za nezemljane, tretji spet nekaj tretjega. Razloga torej pravzaprav ne poznamo, kar pa pri njih niti ni najbolj pomembno. Nazca risbe so pomembne zato, ker so 1) gigantske risbe v pesku (nikjer nismo uspeli izvedeti, iz česa oz kako so narejene) in 2) ker so se ohranile stoletja ali celo tisočletja. V Nazci in njeni okolici praktično nikoli ne dežuje. Piše, da tam pade 0 mm padavin na leto. In to je tudi razlog, zakaj so se te ogromne risbe na pokrajini ohranile. Risb je veliko, najbolj znane pa so najbrž opica, kondor, kolibri in pajek.

Sledil je premik v Limo, mesto, kjer se je naša perujska pot začela, zame malo drugače kot za ostalo druščino, in se je tudi končala. Sedaj, ko pišem te končne vrstice, smo že vsi pridno nazaj za evropskimi delovnimi mizami. Barbara meri pH, Slavica potrpežljivo posluša prostovoljce, Primož računa izkoristek izgorevanja goriva nekega avtomobila, Mojca se pripravlja na konferenco, Martina se čudi nad genialnostjo študentov, Uroš se pa verjetno nekje po Sloveniji podi za ribami. In jaz? Jaz si oglejujem v perujskem amazonskem nižavju pridobljene podatke in se pripravljam na skorajšnjo pot nazaj v našo lepo Slovenijo. :-) 

S tem končujem prvi del poročanja iz Peruja, ki se je začel marca letos. Naslednje leto februarja se mi lahko zopet ponovno pridružite pri novih dogodivščinah džungelskega življenja ob veliki vodi.

Kot slednje še hvala vsem sorodnikom in prijateljem, ki ste prispevali k nastajanju domačega filma režiserke Mojce Slana. Res, super ste se potrudili! Bilo je čudovito, skoraj uro in pol, gledati vaše umetnije in poslušati zgodbe, ki so nastajale v moji odsotnosti. S tem ste razveselili ne samo mene, temveč tudi moje perujske sodelavce, katerim ste omogočili vpogled v moje Slovence in slovensko deželo. Hvala!

Hasta el próximo año!

Do naslednjega leta!’

Darja