Še zadnjič letos ...

Iz Cusca smo naredili veeeelik in dooolg premik do mesta Ica. Nekje 17h vožnje nazaj proti severozahodu na okoli 400 metrov nadmorske visine, vedno bliže glavnega mesta Lime. Vožnja za marsikoga od nas ni bila ravno prijetna. Manj zaradi dolžine – bila je noč, tako da smo večji del lahko prespali – a toliko bolj zaradi katastrofalne vožnje voznikov. Kot bi bil na gugalnici. Žal vozniški izpit še ne naredi dobrega voznika! Kolikor je komur uspelo biti buden in opazovati pokrajino, je lahko opazil vedno manj zelenja. Vse bolj je začelo prevladovati skalovje in gola krajina s peskom. Slednjič tudi skal ni bilo več, temveč le vedno bolj drobno kamenje z vetrnimi prši peska. In tam, sredi ničesar vidnega živega okoli, so bile postavljene hiške. Majhne, škatlaste, pločevinaste, lesene, neestetske. Gre za revne ljudi, ki že tako nimajo ničesar, in kot slednje še živijo v popolnoma nerodovitnem delu našega planeta. Tamkajšnje ozemlje je državno. A žal se zmeraj najde kdo, ki se brez vesti okoristi na škodo drugega. Večina teh puščavskih prebivalcev je namreč to zemljo kupila. Brez vednosti, da jim je njihov kupec pravzaprav prodal mačka v žaklju, ker zemlja nikoli ni bila njegova, temveč državna in nezazidljiva. Revščina je velikokrat z roko v roki z neizobraženostjo, kar nam pove, da večina ljudi tam verjetno ne ve brati, še manj pa se razume na pravne zadeve. Tako reveži v želji po le nečem lastnem kupijo poceni zemljo, brez možnosti obdelave in ki na koncu koncev sploh ni njihova. Gre za enega večjih socialnih problemov Peruja, pred katerim si vsi uradniki zatiskajo oči. Nazaj na pot …

Revščina v puščavi

Iz Ice je sledil takojšen premik v majhno ljubko oazo sredi peščene puščave. Huacachina. Tam nas je čakal naš izgubljeni sedmi potnik, Primož Veliki! Uh, kako ga je bilo zopet fajn videti! Sploh pa nazaj polnega energije in z znanim širokim nasmeškom na obrazu. :-) Kot domačin (z enodnevnim stažem v Huacachini) nam je razkazal svoje kraljestvo. Dobrega si je izbral! Z bazenom, visečimi mrežami palmami in s pogledom na peščene sipine. A kraljeve goste je seveda treba tudi spodobno pogostiti, sploh take, ki se na poti razvadijo. In naš Primož je to znal! Velik šopek travniškega cvetja sredi mize (še danes mi ni jasno, kam daleč po pesku je moral iti ponje :-) ), pivo, bomboniera, nepogrešljiva Nutella in artističen napis 'Slovenci, dobrodošli!'. Blazno vesel tega snidenja je bil nedvomno tudi Uroš. Saj, kdo bi mu zameril, biti skoraj en cel teden sam moški med petimi ženskami ni ravno mačji kašelj! :-) A ga morem pohvaliti, zelo je bil strpen … Ko je čakal na iztek časa za nakupe, trpel toploto v sobi, medtem ko bi bil sam najraje v ledenem bunkerju, spremljal prenekatero debato … No, če smo realni, v gostobesednosti pa prekaša kar vse od nas … :-) Ah ja, glavno, da smo bili spet vsi skupaj!

Izjemna dobrošlica: šopek!, hladno pivo, Nutella in bonboniera!

Končno spet skupaj :-)

Primož nam ni dovolil dosti počitka. Po dobrem kosilu, najboljšem 'lomo saltado' kar sem jih poskusila v Peruju, se je začela puščavska norost!! Vožnja z buggyi!! :-) Verjetno se vas večina še spomni serije filmov Mad Max iz 80ih in 90ih. Sama imam v spominu še najbolj tistega, ko je z Mel Gibsonom nastopila tudi legendarna Tina Turner. Ko so se s čudnimi avti z visokimi ter debelimi gumami,  močnim železnim ogrodjem brez pločevine ali stekla, divje pretiravali po puščenih sipinah Avstralije. S polnim pedalom na gas, vožnja po vrhu pečine, skok iz vrha pečine, hitri zavoji, kjer te stroge fizikalne sile butnajo na eno stran in zopet na drugo … A si predstavljamo? :-) To je bila buggy vožnja! Srce ti divje razbija, roke se trdno oklepajo železja in usta ti lezejo v širok nasmeh. Pri tem je brez dvoma fajn, če imaš preko teh poveznjeno ruto, sicer dobiš pošteno peščeno kosilo. Ah … :-) Trikrat se je naš buggy tudi ustavil. Vsak je dobil v roke bord in ne, ne po snegu, temveč po pesku bordat! Jupi! Za večino od nas je bila to prva izkušnja kakršnega koli bordanja. Le Mojca je že poznala nekaj trikov te vožnje. Nas je premetavalo po mehkem toplem pesku, smo vpili užitkarske krike, enkrat hitro drseli po sipini navzdol, drugič se jezili, ko smo z bordom zapikirali v pesek. Tisti, ki je imel dovolj premetavanja, je bord občasno raje spremenil v sanke, jih fino podmazal z voskom ter se leže ali sede pognal iz vrha. Je letelo ko šus! :-) Buggy nas je vozil do vedno večjih sipin in mi smo bili vedno bolj pogumni. Sonce je začelo zahajati. Železni konjicek je zavil nazaj v smer oaze. Vožnja je bila čudovita. Pogled se je utapljal v rdečkastem obzorju, ki se je zlivalo s nežno rjavimi majhnimi ali velikimi peščenimi valovi. Z bližanjem oazi sem si jo iz vrha sipine lahko pravzaprav prvic dobro pogledala. Tako tipična, do bolj skoraj ne bi mogla biti. V sredini okroglo jezero, koncentrično okoli njega ozek pas zelenja s hišami. Vse okoli pa peščena puščava. In to je to. Nič več.

Borderke

Uroša je skoraj pobralo od vročine

Buggy vožnja po puščavi

Čas teče, nič ne reče, le zahteva slovo od lepih krajev, a ne tudi od lepih trenutkov. Te smo šli naprej iskat v puščavsko obmorsko mesto Paracas. Majhno mesto, ki postaja zaradi živalskega življenja skritega na svojih otokih sredi subtropskega Tihega oceana vedno bolj priljubljena destinacija turistov. Ker obalo obliva mrzel Humboldtov tok, kopanje tam ni ravno priljubljen šport. Dodatno obalne vode hladi še močan obalni upwelling, ki tamkajšnjo vodo uvrsti v ligo svetovnih prvakov primarne produkcije. Upwelling pomeni dvig goste in hladne vode iz morskega dna, ki je ponavadi zelo bogata z nutrienti (preproste snovi, ki jih organizmi rabijo za svojo rast in jih zato vzamejo iz okolja), ki se zamenja s toplo in izčrpano površinsko vodo. Posledično imamo tam veliko porabnikov teh nutrientov, ki jih v svojih procesih spreminjajo v že kompleksnejše molekule, kot na primer naredi rastlina (primarni producent), ko proizvede sladkor. Potem pride polž in si odtrga del te rastline za kosilo, pride majhna riba in poje polža, pride še večja riba in poje manjšo ribo, pride morski lev in poje veliko ribo, in tako naprej … Mislim, da je bilo dovolj za prikaz pomembnosti tega morskega pojava, ki se dogaja ob celi perujski obali. Kar je za gospodarstvo pomembno, je dosti rib za ribolov. Za morske živali pa pač ogromno hrane.

Z motornim čolnom so nas zjutraj peljali gledat svoje živalsko bogastvo bližnjih (Ballestra) otokov – južne morske leve, humboldtove pingvine, perujske pelikane, kormorane ter še vrsto drugih ptic, kot so zelo ogroženi perujski potapljajoči petreli (če bi bil to pravilen prevod od 'peruvian diving petrel'). Lepo je bilo vse te živali spremljati iz zibajočega čolna. Prav mar jim je bilo, da smo tam. So krožili nad nami, pod nami, pred nami, za nami. Pač, se premikali vsak po svoje in nam s tem dovolili vstopiti v svet njihove lepote. Po vrnitvi na obalo smo si lahko še od bliže pogledali te velikanske in zelo pisane pelikane ter ogromno velikih naplavljenih meduz. Sicer v tem Nacionalnem parku Paracas obstajajo tudi južnoameriški tjulni, ki jih žal nismo imeli priložnost videti. Tukaj je vredno omeniti še nekaj: ko človek gleda dokumentarce o čudovitih otokih z ogromno ptiči in drugimi živalmi, ni težko biti navdušen in reči – uau, jaz bi tudi šel tja! No, Mojca bi ob tem dodala: ja, seveda bi šel tja. Ampak če bi vedel, da to res grozno obupno smrdi, bi dvakrat premislil, če ne bi s sabo vzel še kakšne »gas maske«!

Humboldtovi pingvini in perujski pelikani

Morski lev, dva, trije pa še kakšen

 Otok Ballestas - res ogromno ptičev!

Na poti proti Ballestra otokom, kjer smo videli vse te živali, smo imeli možnost videti tudi eno Nazca risbo – v obliki drevesa. Nazca risbe so ogromne, res ogromne (tudi po več 100 metrov, lahko jih vidite preko google maps!) risbe v pesku, ki so jih Inki naredili za … Hja, nekateri trdijo, da za bogove, drugi pravijo, da za nezemljane, tretji spet nekaj tretjega. Razloga torej pravzaprav ne poznamo, kar pa pri njih niti ni najbolj pomembno. Nazca risbe so pomembne zato, ker so 1) gigantske risbe v pesku (nikjer nismo uspeli izvedeti, iz česa oz kako so narejene) in 2) ker so se ohranile stoletja ali celo tisočletja. V Nazci in njeni okolici praktično nikoli ne dežuje. Piše, da tam pade 0 mm padavin na leto. In to je tudi razlog, zakaj so se te ogromne risbe na pokrajini ohranile. Risb je veliko, najbolj znane pa so najbrž opica, kondor, kolibri in pajek.

Sledil je premik v Limo, mesto, kjer se je naša perujska pot začela, zame malo drugače kot za ostalo druščino, in se je tudi končala. Sedaj, ko pišem te končne vrstice, smo že vsi pridno nazaj za evropskimi delovnimi mizami. Barbara meri pH, Slavica potrpežljivo posluša prostovoljce, Primož računa izkoristek izgorevanja goriva nekega avtomobila, Mojca se pripravlja na konferenco, Martina se čudi nad genialnostjo študentov, Uroš se pa verjetno nekje po Sloveniji podi za ribami. In jaz? Jaz si oglejujem v perujskem amazonskem nižavju pridobljene podatke in se pripravljam na skorajšnjo pot nazaj v našo lepo Slovenijo. :-) 

S tem končujem prvi del poročanja iz Peruja, ki se je začel marca letos. Naslednje leto februarja se mi lahko zopet ponovno pridružite pri novih dogodivščinah džungelskega življenja ob veliki vodi.

Kot slednje še hvala vsem sorodnikom in prijateljem, ki ste prispevali k nastajanju domačega filma režiserke Mojce Slana. Res, super ste se potrudili! Bilo je čudovito, skoraj uro in pol, gledati vaše umetnije in poslušati zgodbe, ki so nastajale v moji odsotnosti. S tem ste razveselili ne samo mene, temveč tudi moje perujske sodelavce, katerim ste omogočili vpogled v moje Slovence in slovensko deželo. Hvala!

Hasta el próximo año!

Do naslednjega leta!’

Darja

Machu Picchu

... in znova vam pišem Darja.

Kot je že Mojca poudarila, je Cusco enormno mesto. Zaradi lege na 3400 metrov nadmorske višine ter vsepovsod obdajajočih gora sredi subtropskega pasu je venomer tudi zelo hladno. Ob našem obisku nas je napajal še s precej suhim zrakom (čeprav neprimerno bolj vlažnim kot v Punu), saj se je oktobra ravno končevalo sušno obdobje, ki med drugim prinaša še obilo lepih sončnih dni. S tem nas je Cusco vsekakor razvajal vse naše dni preživete v njegovi okolici. A kot se za subtopsko višinsko klimo spodobi, se prijetne dnevne temperature še kako hitro in ekstremno spustijo s prihodom nočne kraljice. Mrzlo in delno suho, da te nosnice malenkost še vedno zaskelijo ob vsakem vdihu.  Mesto se baha z bogato inkovsko zgodovino. Bil je  glavno mesto tega mogočnega imperija in posledično v današnjih časih žeje sadove preteklosti kot bogata turistična atrakcija. Danes je glavno mesto province Cusca. Po podatkih, naj bi ga obiskalo 2 milijona radovednežev letno. Po tem vedenju se več ne moremo čuditi, da gre za zelo urejeno mesto, organizirano in v večji meri odvisno od konstantega prihoda 'gringov'. Cusco je za Peru, kot bi mi rekli za Dunaj, da je za obisk le-tega treba 'pustiti trebuh zunaj'. Zraven Lime, glavnega mesta, velja za najdražje. No, kdo bi jim pa zameril, ob tej poplavi zelencev polnih tujcev. Čeprav, rahel zavoj iz manj 'pomembnih' ulic ti takoj ponudi normalne cene. Pač, treba se je odločiti kaj ti je pomembno.

Ker smo že vstopili v deželo Inkov, najmogočnejše družbe Južne Amerike 15. in 16. stoletja, je prav, da pojasnimo njihov izvor, razvoj in propad. Obstaja več različic legend, katerim je vsem skupno, da je obstajal prvi, božji, kraljevi par, ki bi naj (oz. nekateri pravijo, da njuna otroka) na površje Zemlje vstopil preko jezera Titicace, in to je danes zato tako veliko, ter iskal področje kamor bi lahko zapičil zlato božjo palico. Tega je po dolgem iskanju našel na področju današnjega Cusca. Od tam so se njuni potomci plodili in množili :-) z drugimi ljudstvi in kraljestvo Inkov je rastlo. Njegovo ime je bilo Manco Capac, njeno Mama Ocllo. Ona bi naj bila luna, on sonce in oba ustvarjena od višjega boga. Ja, tega višjega boga so ljudje baje ustvarili v svojih domišljijah nekoliko kasneje. Razumljivo, saj so rabili razlago za njun izvor. No, izvor tega izvora bom sedaj kar lepo pustila pri miru. :-) Je bolj varno. In kar je še vredno omeniti, je pomembnost teh dveh božanstev. Sta vedno prisotna. Sonce čez dan in luna ponoči. Torej, bog jih nikoli ne zapusti in so zato vedno varni. Precej pomembna stvar, ki je imela sigurno izjemen vpliv na razvoj njihove kulture. Kakorkoli že, gre za prvi inkovski par, kar se pravzaprav celo ujema z dejansko resnično zgodovino.

Sprehodimo se nekje za 760 let nazaj, smo okoli leta 1250. Na področju Andov, najdaljše kopenske gorske verige, ki se s cca sedem tisoč kilometri danes šopiri vse od Venezuele na severu, potem preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Čil in do Argentine na jugu, se je za oblast borilo več manjših plemen. Njihovi teritoriji naj ne bi presegali 50 hektarjev. Na območju Cusca je okoli leta 1300 prišlo do mirne združitve etničnih skupin in oblikovala se je Quechua konfederacija. Dobili so prvi vladajoči par, torej prvi inkovki par – že prej omenjena Mama Ocllo in Manco Capac. Cusco je hitro postal pomembno obredno središče. Besedo quechua danes pravzaprav zlorabljamo, zapostavljamo. Namreč inkovska zgodovina, ki jo danes pišemo z zlatimi črkami, je v resnici zgodovina ljudstva Quechua. Razlika je v tem, da so bili Inki višji, vladajoči sloj tega ljudstva. A ker pogoltne oči zgodovine zalesketajo le ob mogočnih figurah, govorimo danes o zgodovini Inkov in ne o zgodovini Quechua. A ravno zato se na področju Cusca sedaj trudijo ohranjati svojo Quechua kulturo, ki ji poseben pečat daje njen, še vedno živeči, niti malo španski jezik.

Ok, nazaj v preteklost … Pisalo se je nekje leto 1430, ko so se iz vzhoda in severa začeli vpadi ljudstva Chancas. Po deželi so se širili grozni miti o njihovem zloveščem nasilju. So že morali biti res krvavi, saj so nagnali strah v kosti takratnemu inkovskemu vladarju, ki je z dvema sinovoma svoje glavne žene (no, vsaj za enega sem 'sigurna', da je bil od nje) prebežal v svojo poletno rezidenco Huchuy Qusqo in se tam pošteno zabarikadiral pred njimi ter pustil svojo ljudstvo na milost in nemilost sovražniku. Na srečo za ljudstvo Quechua je imel še enega sina, z imenom Pachacutec, sina svoje manj pomembne žene. Ta se je s svojimi rosnimi, manj kot dvajsetimi leti, spustil v boj s Chancas in jih premagal v dveh pomembnih bitkah. Po tem je, kot spoštljiv sin, ponudil očetu dobljene bitke. A, ta je žal zahteval, da drug sin, tisti ki je z njim prebežal v poletno rezidenco, prevzame prestol. To za Pachacuteca razumljivo ni bilo možno.

S tem se je začela era inkovske ekspanzije. V naslednjih 90 letih so razširili svoje območje za skoraj 100-krat. Pod njihovo oblastjo je bila vsa obala Peruja, torej ves zahodni del, del Čila in Argentine. Imeli so zelo jasno strukturo družbe, kjer je bil na vsakih nekaj ljudi predstavnik, šef, na vsakih nekaj teh je bil nadšef in tako naprej do samega vrha v Cuscu. Zaradi želje tega vrha, vedeti kaj se dogaja v deželi, so izgradili, dogradili povezovalne poti med mesti in vmesne postaje, kjer so se lahko njihovi seli spočili. Sporočila so bila tkana, z znaki. Danes se je žal večina znakovnih pomenov izgubila, a nekatera še se da prebrati. Že Mojca je prej z obliko jezera Titicace omenila pomembnost simbola pume za ta ljudstva. In zanimivo, se ta želja, nuja po moči, nadaljuje. Namreč, tudi sam Cusco bi naj imel obliko pume, no, vsaj tako so ga skušali oblikovati. Pomembna značilnost njihove družbe, ki jih je ločila od marsikatere, je dualizem. Torej dva enakovredna dela. Moški in ženska. Če ste zaznali, smo ga omenili že prej – prvi par, luna in sonce, ona vlada ponoči, on podnevi. Na to lahko upravičeno gledamo kot zelo pozitivno, a zna biti tudi negativno, neposredno za 'lunin del'. Kajti, med drugim je to pomenilo, da gredo v vojsko tudi ženske. Število vojakov se nam torej v trenutku podvoji. Značilnost, vredna omembe, je bila njihov pogled na denar. Niso ga poznali. Vsaj ne v smislu 'zelencev', kot jih uporabljamo danes. Družba je delovala na principu izmenjevanja materialnih dobrin. Obdajajoča narava jih je bogatila z zlatom in srebrom. Vendar je bilo zlato zanje božji znoj, srebro pa lunine solze. Visoko vrednost so dajali delavnosti in govorjenju resnice. Čast je bila torej izjemnega pomena. Te lastnosti so jih kasneje, po bližnjem srečanju zlata pogoltnih špancev, stale padca imperija.

Leta 1492 Krištof Kolumb, italijan, pod špansko zastavo, odkrije Ameriko. Leta 1523 Španci že zasegajo obale Peruja. S sabo so prinesli ne le sveti križ temveč tudi premnoge evropske bolezni. Ena izmed takih groznih bolezni so bile črne koze. Med milijoni in milijoni smrti ki so jih terjale, je bilo tudi od očeta poslednjih dveh Inkov, če imamo za Inke tokrat v mislih le vladajoče posameznike. Za zanimivost naj še dodam, da bi naj bila to edina človeška nalezljiva bolezen, ki smo jo izkoreninili (če izvzamemo dva laboratorija, v ZDA in Rusiji seveda, kjer bi naj ta virus še hranili). Ocenjuje se, da je bilo ob prihodu Špancev še 25 milijonov Inkov. Po novih boleznih bi se naj njihovo število zmanjšalo na samo 10 milijonov.

Sina umrlega očeta sta se imenovala Huascar in Atahualpa. Obstajal je še tretji sin, ki je bil namenjen za vladarja, a je umrl nekje v isti čas kot njegov oče in tudi za isto boleznijo. Začela se je borba za oblast med preostalima dvema sinovoma. Huascar je manj kot deset let vladal Cuscu, ko ga je brat zajel. V času vladavine Atahualpe je bil tudi čas prodiranja špancev (ali 'spaniards', kot bi se izrazili v Peruju) z generalom Franciscom Pizzarom na čelu, ki sta ga želja po slavi in odkritju 'izgubljenega zlatega mesta' El Dorada pripeljala preko Atlantskega ocena.  Atahualpe bi baje lahko zmagal v bitki s španci, če le ne bi bil preveč radoveden in podcenjevalen ter jih zato pustil preblizu. Pizzaro je priprl vladajočega brata. Ta je v strahu pred ponovnim prevzemom oblasti brata Huascarja poslal nadenj rablja. To je bilo 16. novembra 1532, s čemer se beleži konec vladavine Inkov. Žal je Atahualpa doletela ista usoda, le da iz rok špancev. Najprej so zanj, za vladarja, zahtevali bogato odškodnino. Dobili so sobo napolnjeno z zlatom. A, bi rekli, ziher je ziher, pa je Pizzaro obtožil Atahualpa mnogo zločinov in ga dal 26. julija 1533 usmrtiti. Tako je na kar žalosten način končala znamenita vladavina v razcvetu.

Kot že premnogi pred nami in za nami, smo tudi mi, sedem slovencev, hoteli začutiti poti, po katerih so hodili ti perujski velikani. Za tri dni smo se, žal brez Primoža, predali razvajanju lokalni turistični agenciji. Navsezgodaj zjutraj se je po nas pripeljal avtobus poln modro oblečenih moških. Saj smo vedeli, da bomo imeli nosače za našo kramo, tudi o številu teh smo se že pogovarjali, a vendar, vse to nam ni moglo preprečiti trzljaja s široko razširjenimi zenicami ob pogledu na enajst, samo za nas mobiliziranih lokalnih mož, in še enega, prav tako v modrih barvah, vodiča Williama. Vljudnim pozdravnim nasmehom se je pridružil čudna mešanica občutekov ponižnosti, superiornosti in razvajenosti, ki se ga nismo mogli popolnima otresti vse dni potikanja po perujskem višavju. Ko so nas fantje, 'blue army' (modra vojska), kasneje vsakokrat znova in znova z lahkotnim korakom prehitevali s konkretnim tovorom na plečih, vse za naš užitek, smo se jim nasmihali z občudovanjem. Za nas ti koraki namreč niso bili vedno tako noro lahkotni. Smo morali včasih kar pošteno zadihati in to samo z majhnim nahrbtnikom na ramenih. A smo si rekli, če že celo življenje živiš nad 3000 metrov, je razumljivo, da si temu bolje prilagojen, kot nekdo, ki le kdaj pa kdaj zajadra na take višine. In tudi, saj smo plačali za njihovo delo. Če ne bi bilo turizma, bi pa verjetno morali garati na poljih. Tako smo si nekako skušali upravičiti prestiž, ki ga v taki obliki noben od nas ni vajen.

Nosači - modra vojska

Pot se je začela na igrišču ene vasi. Prvih nekaj minut hoje je bilo videti veliko tujerodnih dreves evkaliptusov, ki so jih že pred mnogo časa nazaj prepeljali preko oceanov. Zakaj? Ker napram lokalnemu nizkemu rastju dajo v hitrem času velike količine lesa ter je uporaben še za marsikaj drugega, kot je pridobivanje olja. Gre za precej prilagodljivo drevo, ki ima enega izmed glavnih izvorov v Avstraliji in je danes razširjeno po vseh kontinentih. Je najbolj razširjeno plantažno drevo na svetu, ki so mu že nadeli ime 'El Dorado' v gozdarstvu. A večkrat ga kritiki poimenujejo tudi 'invasive water-suckers' (invazivni črpalci vode), saj za svojo rast posrka veliko vode iz okolice. V te namene so to rastlino marsikje po svetu izrabili za krčenje močvirij. Lahko si predstavljate, da če to drevo torej posadite v okolico z ne pretirano dobro sposobnostjo zadrževanja vode v prsti, ima to lahko zelo velik vpliv na naravno rastje v okolici in posledično na strukturo zemlje. Kljub njegovi svetovni ekonomski pomembnosti, se morajo marsikje boriti za minimaliziranje njegovega vpliva na lokalno območje. Južna Amerika bi naj proizvedla 55% svetovne lesne biomase evkaliptusa. 

Zlata trava na andski planoti

Od tega svetovnega megalomana nas je pot po hitri spremembi mikroklime z dvigom višine privedla do zlato obarvane travnate stepe, ki nas je božala s svojo mehkobo skozi sedla in grebene. Veter ji je s svojim obhodom večkrat nežno kuštral levjo grivo in nam ponujal misli o valovitem morju. Pokrajini, ki te že sama po sebi ne more pustiti ravnodušnega, so se večkrat pridružile še misli o inkovskem ljudstvu, ki so še le pred nekaj stoletji nazaj stopali po istih poteh. A z nekoliko drugačno treking opremo. Natikači namesto pohodnih čevljev, težka koca preko ramen namesto tople in lahke neprepihljive jakne. Z močnejšim utripanjem srca pri prodiranju vse višje in višje, ponekod s prijetnim žgečkanjem toplih sončnih žarkov in zbadanju svetlobe v oči, drugje s sprehodom mrzlega vetra po pregretih licih, smo se lahko v to zgodbo še bolje vživeli. Jih razumeli, kaj je pomenilo tovoriti težke tovore po teh grebenih. No, da se razume, težki tovor je za nas pomenil že samo naše telo. Preden ne preizkusiš, je res težko verjeti, kaj ti naredi višina s svojim nižjim zračnim tlakom, ter redkejšim zrakom z manj kisika. Telo to še kako presneto dobro občuti. Nobenega sicer niso pestile težave Primoževih razsežnosti, a je naše telo kljub temu občasno zakričalo po večji dozi kisika. Hoja je bila možna le z zmerno počasnim tempom. Kakor hitro sem se udomačila v nekoliko močnejšem tempu, me je kot kratek sunek prekinitve doze kisika v možgane opozoril na nujno umiritev. Pa je bilo kljub temu čudovito. Uživati v izgubljanju v lastni domišljiji in dobrem vzdušju super družbe. Mislim, da lahko v imenu vseh rečem, da smo bili brez skrbi. William nam je ves čas z navdušenjem razkazoval svojo pisarno, kot je sam imenoval te bregove, nas vodil v svet svojih prednikov in žvečenja listov koke. Nekoliko višje nam je družbo delala čreda lam. Fascinantne živali! Zvedavo elegantne vse dokler se ne spustijo v dir. Takrat so videti bolj kot čudno koordinirajoče dolgovrate in skoraj dolgodlake mini žirafe.

A jih vidite?

Lama

Indijanski poklon/pozdrav bogovom s ... koko

Listi koke in katalizator iz bananinega olupka

Blizu opoldanske ure, je bilo z bližanjem vrhu grebenu, ki se šopiri s svojimi štiri tisočaki, videti nekaj plavega. 'O vau', pomislim, 'nekdo šotori tam zgoraj, kak' kul!' Hja, ta nekdo ni bil nihče drug kot naša plava vojska s tremi šotori. En je bil kuhinja, drug je bil jedilnica, tretji, najmanjši, pa WC, z izkopano luknjo, se razume za kaj. :-) In so nas zoper preplavili tisti mešani občutki, ki smo jih po poti nekako le uspeli pustiti bolj na strani. Sploh, ko so nam fantje zaploskali ob našem prihodu … Jao! Naše obraze so preplavili čudni kisli nasmehi … Vsakega je čakala plastična posoda s toplo vodo za umiti roke, brisačka, ter na pladnju postrežena topla pijača. Potem smo se usedli za že pripravljeno mizo sredi jedilniškega šotora, z vsem kar rabiš za praktično in estetsko kosilo. Bila je predjed, juha in več glavnih jedi s prilogami. Karkoli smo poskusili je bilo zelo okusno. No, le tofujevi izdelki in sladki kruh so nam bolj slabi šli v slast. Pač, imitacija mesa le ni meso in sladki kruh se ne more kosati s slanim. A kljub temu, so se skrbi nekaterih, predvsem naše zmeraj lačne Mojce, povsem razblinile. In kaj si človek zaželi po dobrem obilnem kosilu?! Sieste, počitka, a ne?! :-) Zunaj na nizki zlato lesketajoči travi so nas že čakale razgrnjene blazine. Kot majhni otroci smo se prepustili razvajanju. Rahlo utrujenemu telesu je godel dremež sredi naravne lepote. Je trajal kar dobro uro. Ravno dovolj, da so naši modri prijatelji vse pospravili. Treba je bilo ponovno zalaufati v vertikalno pozicijo in pod noge. 

WC na 4150 metrih

Kuharji so nam pripravili ...

... pojedino, kakršne si sicer celo potovanje nismo privoščili 

Tokrat nas je pot vodila le še, v povprečju, navzdol. Proti večeru smo se približali vasi pri kanjonu. Pokrajina je zopet dobila druge pastelne barve. Zeleno in rdečkasto – takšno je tudi nasploh skoraj vso Perujsko skalovje. Hiše so bile nizke, iz okoliških naravnih sredstev, verjetno mešanica te zlato sijoče trave in blata. Krite so bile prav tako z isto rumenkasto travo. Bila je že noč, ko smo prispeli do prostora našega nočnega počitka. Pričakala nas je ista dobrodošlica z vsemi razvadami. Treba je priznati, da se človek na to kar navadi. Če imaš od rojstva takšno crkljanje, ni čudno, da te zmoti malenkost hladnejša voda v posodi ali pa da je ne dobiš pravočasno … No, še dobro za vse torej, da se je to kmalu po tem končalo! :-)

Poziranje v zlati andski travi se neibežno konča s prekrasnimi portreti

Vsak svojo posodico z vročo vodo ... ahhh ...

Zjutraj ob sončni svetlobi smo lahko pravzaprav videli na kako posebnem mestu smo spali. Pri poletni rezidenci inkovskih vladar. Tisti, ki je med drugim gostila prej omenjenega prebeglega kralja. Po ogledu ostankov hiš je sledila Williamova obširna razložitev inkovske zgodovine. Staro znanje se je dopolnilo z novim in zadovoljni smo se v lepem sončnem dnevu podali proti Sveti dolini Inkov, ki jo napaja reka Urubamba. Že navajeni, smo se tam pustili zapeljati v kraljevi svet razvade. Tukaj smo se od te naše modre vojske tudi poslovili. Nekdo je moral imeti govor zanje in ker se ga baje spodobi imeti v španščini, njihovem maternem jeziku, sem sama prevzela to vlogo. Jah, ni bil ravno popoln, a so razumeli zahvalo. Zahvalo, z ne ravno malo napitnino, da se razume. Je že ta svet malo drugačen. Za nas slovence napitnine niso nekaj vsakdanjega. Zanje pa  potrdilo za delo. 

Martina že navsezgodaj zjutraj trenira

Lekcija zgodovine na Huchuy Qosqo

Naša ekipa

Pot se je nadaljevala z avtobusom, s postankom pri Inkovski gostilni ali bolje, pri še delujočem antikvariatu. William nam je predstavil ogromne vrste koruze, ki jih vse uporabljajo v Peruju. Med drugim tudi za alkoholne pijače. Ogromno morskih prašičkov v sosednji sobi nam je pričaralo nasmehe na obraz, ki so se ob kasnejšnjem zavedanju njihovega pravega namena, za kosilo, spremenili v žalostno mrke izraze. A, tako pač je, pri nas domači ljubljenčki, drugje slastna specialiteta. Morski prašiček je v Peruju že od nekdaj hrana za ljudi. In ne samo to. Včasih so bili nepogrešljivi tudi pri zdravilcih. Če si bil bolan, je šel zdravilec z morskim prašičkom ob tvojem telesu in tak kjer je zacvilil, tam ti je nekaj manjkalo. Okna te gostilne so krasili zanimivi okraski. Človeške lobanje. Baje so pri izkopavanju temeljev za hišo naleteli na kosti umrlih. Njim v čast in danes živečim ljudem te hiške za zaščito pred vsem zlim, so jih postavili na omenjena mesta. V to kolikor jih to varuje, bi raje pustila pri miru. A glavno, da verjamejo.  

Morski prašički - celi mesec smo jih skušali kje poskusiti, pa nam ni uspelo

Okrasni lobanji

Sledila je vožnja z vlakom in prišli smo v … Ahh… Aguas calientes :-) Prišli smo torej v mesto, ki je tik pod Machu Picchujem in je, kot ste nekateri mogoče že sami ugotovili, znano po toplih vrelcih. Seveda smo se po hitrem postopku preoblekli v kopalke in se šli namakat v to termalno vodo. Kot pri prejšnjih vročih vrelcih, ki smo jih obiskali v Chivayu (tam, od koder smo potem šli gledat kondorje), so tudi tukaj bazeni zunaj – nepokriti. Razlika pa je bila kljub temu očitna – mesto, najbližje svetovni turistični atrakciji – Machu Picchu – je seveda popolnoma turistično, zato je povsod ogromno turistov in temu primerne so tudi cene. Tisti trije bazeni, ki smo jih imeli možnost obiskati, so bili vsi res polni ljudi. A si lahko predstavljate, da je v bazenih prepovedano plavati?!?!? No, mislim, da to pove dovolj o gneči.

Naslednje jutro smo že navsezgodaj vstali, se nazajtrkovali in okrog 4.30 smo že imeli avtobusni prevoz na Machu Picchu (MP). MP je del svetovne UNESCO dediščine in zato je obisk nanj omejen na nekje 2000 ali 2500 ljudi (za primerjavo, treking po najbolj znani, tj. Inka poti, je omejen na 500 ljudi na dan (z nosači in vodiči vred!), zato ni čudno, da je treba vstopnico za Inca trail rezervirati najmanj pol leta vnaprej). Vstop v MP močno kontrolirajo. Pokazati torej moreš vstopnico, ki se mora ujemati s številko tvojega potnega lista. Če se ne ujema… Hja, potem žal ne moreš notri. Zato tudi ni možnosti, da bi šel kdo namesto tebe. Tako npr. ni bilo niti variante, da bi prodali Primoževo vstopnico komu drugemu. Žal je ostala neizkoriščena.

Začetek najslavnejše poti na Machu Picchu;
vstopnico si je treba rezervirati najmanj pol leta prej

No, pa se preselimo zdaj na MP. To je res prekrasna, neverjetna nekdanja naselbina, znana po svojih terasah in mogočnem razgledu. Po tem, ko smo se nekaj dni že potikali po Andih, smo še samo bolj začutili, da so Inki res bili neverjetno pridni, natančni, delovni, organizirani in še in še. Zidali so iz skal, ki so jih imeli na voljo, zidake pa postavljali tako natančno enega na drugega, da niti konice noža ne moreš spraviti mednje. Poleg tega je značilno tudi »vezano« zidanje (ne vem, kako se temu v gradbeništvu reče); gre za to, da so zidaki takšne oblike, da se zahakljajo eden za drugega, da je vse skupaj bolj stabilno. Za še večjo stabilnost so tudi zidovi nekoliko nagnjeni in trapezasti. 

Machu Picchu

MP leži na 2350 m nadmorske višine. Glede na to, da to sploh ni majhna reč (po moji oceni vsaj kakšni 400 x 600 m), si je težko predstavljati, da ga Španci niso odkrili. Menda je razlog to, da so Inki uničili oz. skrili pot, ki vodi do njega, zato ga je šele leta 1911 našel arheolog Bingham, ko je po naključju zaradi slabega vremena moral prespati nekje v bližini, pri lokalnih prebivalcih, ti pa so mu potem povedali za ostanke Inkovske naselbine. Takrat je MP seveda izgledal popolnoma drugače kot danes – bil je praktično popolnoma zaraščen, kajti to je področje, kjer se stikata gorski in džungelski svet (ta džungla je bolj podobna tisti džungli, s katero se je možno srečati npr. v Ugandi, in manj podobna amazonski džungli iz Iquitosa). Sedaj je celotno področje popolnoma očiščeno in zelo skrbijo zanj. Med občudovanjem gradbenih umetnin smo opazili tudi nekaj delavcev, ki so čistili in urejali zidove, terase ipd.

Inki so res bili mojstri – ne samo, da so zaradi kmetijstva imeli narejene terase, ampak so imeli narejen tudi vodovodni sistem, ki deluje še danes. Poleg tega so seveda vsi njihovi templji poravnani z zvezdami, poletnim in zimskim solsticijem ipd. Pravzaprav je MP težko opisati z besedami, poglejte si fotografije, ki so v prilogi, mogoče je tako še najlažje videti vse skupaj.

Sončev tempelj, ena najpomembnejših zgradb na MP, zato tudi tako natančno izdelana

Gora v ozadju Wayna Picchu, spredaj maketa MP iz kamna,
zraven pa Slavica in z bolnikom Primožem

Kljub temu, da MP obišče res ogromno turistov vsak dan, pravzaprav ni pretirane gneče. Tega nas je bilo najbolj strah – da bomo videli več turistov kot pa naselbine in da si sploh ne bomo mogli ničesar v miru pogledati. Pa ni bilo tako. Zlasti, ko splezali še na Wayna Picchu (Mlado goro; Machu Picchu pomeni »Stara gora«), tj. gora, ki je nekje 400 m višja od MP, z nje pa je res zelo lep razgled na MP. Vzpon nanjo zahteva kakšno uro časa in nikakor ni za tiste, ki se količkaj bojijo višine. Pot najprej vodi nekaj minut skozi džunglo, po relativni ravnini, nato pa sledi strm vzpon na vrh gore, kjer je pravzaprav samo nekaj ogromnih skal. Prostora za nekje 20 ljudi. Pot navzgor je ozka, večinoma so neke vrste stopnice, ampak skoraj nikjer ni nič zavarovana, tako da sem se na čase že spraševala, kako hudiča upajo pustiti trume turistov, da gredo gor. Tik pod vrhom je tudi nekaj teras, ki so zelo primerne za panoramske in portretne fotografije z MP. Tam smo prebili kar nekaj časa, ker je seveda vsak želel imeti popolno fotografijo sebe in MP.

Machu Picchu s terase Wayna Picchu

Okoli druge ure popoldan smo se počasi začeli vračati proti izhodišču, proti avtobusu za nazaj, kajti mogli smo ujeti vlak nazaj za Cusco. Pri teh vlakih je res zelo očitno vidna diskriminacija za turiste. Namreč, obstajajo trije vlaki; dva za turiste in en za Perujce. Tisti za Perujce je zelo poceni, stane nekje 3 € in mi bi z veseljem plačali tistega, ker res ne potrebujemo luksuza. Ampak… Ja, pri masovnem turizmu se vedno pojavi ampak. Da lahko greš na tisti poceni vlak, moraš biti državljan Peruja. Vsi ostali torej morajo iti na druga dva vlaka, od katerih eden stane nekje 45 € v eno smer, drugi pa nekje 250 €. Kar se mi zdi nedopustno in grozno in diskriminatorno. Ampak tako je in najbrž se nikoli ne bo spremenilo. Je pa treba vseeno priznati, da se s tako lepim vlakom še nikoli nisem peljala (pa ne zato, ker bi bil tako strašno lep, ampak preprosto zato, ker ker bila cena vožnje vedno bolj pomembna od luksuza). Bil je širok in je imel na levi in desni strani panoramsko streho, da smo lahko opazovali lepo pokrajino, skozi katero smo se peljali. Pravzaprav me je ta vožnja malo spomnila na vožnjo iz Ljubljane proti Ptuju – ko se pri Zidanem mostu pelješ med hribi, zraven teče reka. 

Ko smo prišli nazaj v Cusco smo z največjim navdušenjem šli pod tuš in nato spat. Čakal nas je namreč nov pomemben dan – Barbarin 30. rojstni dan! :-) Sicer smo ga nameravali preživeti nekoliko drugače, malo manj hektično, ampak se je izkazalo, da moramo še isti popoldan na pot proti Primožu, zato si niti nismo imeli časa oprati oblačil, ampak smo v tistih nekaj urah pred potovanjem opravili pomembnejše reči – šli smo v šoping! :-) Ja, končno se je začenjal naš zadnji konec potovanja, kar je pomenilo, da smo lahko začeli kupovati darila za domov. Z Martino sva zjutraj našli eno luštno lokalno tržnico in sva že mislili, da bomo šli tja kupovat, nakar nam je Rene iz Valencie travels (agencije, s katero smo šli na treking) pokazal še večji trgovski center. In začelo se je. Iskanje kap, šalov, pončov in pončit, kapa-šalov, dek, trakov za lase, torbic, rokavic, prtov … To je res neverjetno, koliko reči, ki bi jih imel, človek lahko najde na enem kupu. In potem, ko se končno odločiš, kaj boš kupil, se začne pogajanje za ceno. V Cuscu se je večinoma dalo zbiti ceno za nekje 25-30 %. Glede na to, da je bila končna cena enakega izdelka pri praktično vseh prodajalcih približno enaka, lahko sklepamo, da ponavadi nismo plačali pretirano preveč. Saj, konec koncev, nekaj pa tudi oni morajo zaslužiti.

Splošno mnenje ostalih je bilo, da sva midve seveda malo pretiravali, ampak … Najin zagovor je bil, da imava veliko sorodnikov in prijateljev :-) Sicer pa, mislim, da smo vsi nakupili več, kot smo nameravali :-)

Darja