Hola!!

Aprila in maja sem govorila o nenormalno visokih vodostajih tukajšnjih rek. Nato se je situacija obrnila, vode je bilo vedno manj in manj, dokler nismo prišli do sedanje situacije, ko je vožnja s čolnom po reki Blanki skoraj nemogoča. Zadnji mesec nas je to pripeljalo do pešačenja do postaje in enako nazaj. Gre za krepek sprehod, tri do štiri ure hitre hoje. Po gozdu in skozi vasi, prečkanje rečic po razno debelih hlodih, preko ravnic in spet drugje čez drn in strn. Na poti proti postaji smo se zaradi različnih želja, hoje po vročem žgočem soncu ali ne, razdelili v dve skupini. Tako sva se z Neyem kar ponoči odpravila na pot, ostali pa so se odločili raje za dnevni sprehod. Žal je odločitev za dnevni sprehod pripeljala do neljubega dogodka. Na poti proti postaji so se srečali s človekom, ki smo ga najeli za prevoz naših stvari s čolnom z manj globokim gredljem od našega čolna in zato lažjim za manevrirati po tistih nekaj več ali manj deset centimetrov vode v strugi. Ker ni imel nikogar, ki bi mu občasno pomagal porivati čoln, so se odločili biti tista pomoč. Zadnjič sem vam na kratko predstavila plosko ribo z dolgim repom, ražo. Gre za živali, ki se večino časa premikajo po vodnem dnu, in so lahko zaradi skrivanja na peščenem dnu v rjavih vodah teh rek popolnoma nevidne našim očem. V nekem trenutku je Allison stopila na eno od teh živali, ki je zamahnila s svojim repom proti njeni nogi in ji zadala rano. Sledila je oteklina in močna bolečina cele noge. V strahu pred zastrupitvijo in resnim vnetjem rane smo jo poslali nazaj v Iquitos. Sedaj, skoraj mesec dni po tem, se zopet počuti v redu.

Raža

Sicer je pri nas vse po starem. Edino novo in super je, da je pisarna tuto completo (95%) in da je res zakon! Saj, kaj se pa imam jaz za pritoževati, če je bila izdelana po mojih željah …

Skorajda že 100 % opremljena pisarna

Med delom

Drugače se sedaj zaključuje moj prvi delovni del Peruja. Prelomnico bo, kot že nekoč v Ugandi, naredila Mojca, sestra, a tokrat še s kopico Slovencev! Primož, Uroš, Barbara, Slavica in Martina. Ravno, ko to pišem, so že nekje visoko v zraku proti temu zemljinem kotičku. Kaj se potika po njihovih glavah, pa naj sedaj kar sami povejo… :-)



Darja